"Moj vzdevek je bil Nitro. Bila sem hiperaktivna, radovedna glede vsega," se je za francoski Madame Figaro 23-letna zvezdnica filmske franšize Igre lakote ozrla v preteklost.

Jennifer, ki se zadnje tedne redno pojavlja na naslovnicah časopisov po vsem svetu - promovira drugi del Iger lakote, je za francosko revijo dodala: "Ko mama govori o mojem otroštvu, vedno pravi, da sem imela neko posebno luč, iskro v sebi, ki me je ves čas gnala naprej. Nikoli nismo izvedeli, kaj je bilo, neke vrste socialna anksioznost, hodila sem tudi k psihiatru, nič ni pomagalo," se spominja ne ravno lepega obdobja mlada igralka.

Vse je prišlo na svoje mesto, ko je odkrila svet igralstva: "Nekega dne sem prosila starše, naj me peljejo na avdicijo, šli smo v New York in tam se je začelo moje igranje. Na odru sem bila drugačna, nekaj se je spremenilo v meni, mama je to opazila. Videla je, da je anksioznost izginila. Igralstvo me je delalo srečno, ker sem se končno čutila usposobljeno za nekaj. Zato se je mama tako zelo borila, da postanem igralka."

Brez družine ne bi bila nihče
Ampak tu se podpora staršev ni končala. Vzeli so dve hipoteki, da bi se lahko skupaj s hčerko preselili v New York, v mesto, kjer so se njene sanje lahko uresničile: "Želeli so, da odraščam v Kentuckyju, da bi imela običajno življenje, tako kot to želijo vsi drugi starši za svoje otroke. Ampak videli so, da me igralstvo osrečuje, za mojo srečo so tako žrtvovali vse ... Brez moje družine, ne bi bila nihče."

Z oskarjem nagrajena igralka za svojo vlogo v filmu Po dežju posije sonce (Silver Linings Playbook) se svoji družini zahvaljuje tudi za svojo skromnost in stik z realnimi tlemi - ker - kot je dejala sama - ne bi nikoli pustili, da bi njihova mala deklica postala diva: "Moja družina ni družina, ki bi me pustila, da se spremenim v takšnega bedaka. Zato sem lahko vesela, da jih imam. Vzgojili so me, da cenim in spoštujem denar, četudi ga imam veliko."