Plavolasi Jennifer je te dni težko ubežati. Skoraj čez noč se je iz neznanke zavihtela na vrh vseh seznamov najobetavnejših igralk - in vse po zaslugi temačnega malega neodvisnega filma Na sledi očeta (Winter's Bone), ki smo ga lahko gledali tudi na letošnjem Liffu.
V Kentuckyju rojeno Lawrenceovo, nekdanjo navijačico, so odkrili pri 14 letih, leta 2004, v New Yorku. Nek agent jo je opazil in prosil, če jo lahko fotografira. Pri modnih agencijah so bili nad njo navdušeni in so njeno mamo prepričali, da mora dekle nujno preživeti poletje na Manhattnu. Posnela je nekaj reklam in igrala v filmu The Devil You Know.
Maturo je opravila dve leti pred sošolci, da se je lahko preselila v Los Angeles in začela svojo filmsko kariero v humoristični nanizanki The Bill Engvall Show.
Nagrada v Benetkah
The Burning Plain, drama Guillerma Arriage, je bila prva večja prelomnica. Film je bil sicer kljub ambicioznosti, pedigreju režiserja in zvenečih igralskih imenih pri kritikih sprejet hladno, so pa opazili takrat 18-letno Lawrenceovo in ji denimo na Beneškem filmskem festivalu podelili nagrado za najboljšo mlado igralko.
A zares prava vloga je prišla dve leti pozneje. Na sledi očeta je bil na festivalu neodvisnega filma v Sundanceu letos prava uspešnica, nagrade pa se zdaj kar vrstijo. Gre za enega tistih malih filmov, ki jim po čudežu uspe v morju blockbusterjev in komercialnih filmov brez duše.
V njem Jennifer igra 17-letno Ree Dolly, ki sredi puščobne, sive pokrajine Ozarksov skrbi za svoja mlajša brata in sestro ter duševno bolno mater. "Ima moč, ki je jaz nikdar ne bi mogla imeti, in ne sprejme ne za odgovor," je o svoji vlogi, za katero se je naučila odirati veverice, sekati drva in tepsti, povedala igralka.

Naporno leto 2011
Očitno se je obrestovalo. Jennifer je zdaj nominirana za zlati globus in nagrado igralskega ceha, obetajo se ji pa še štiri druge nominacije in sedem nagrad. Pot navzgor pa ji je na široko odprta. Samo za prihodnje leto ima v delu štiri filme, med drugim The Beaver v režiji Jodie Foster, v katerem bo igrala z Melom Gibsonom in Možje X: Prvi razred.
Pri vsem tem pa 20-letnica ohranja neverjetno prizemljenost. "So igralke, ki se zgradijo same, in so igralke, ki jih zgradijo drugi. Jaz se hočem zgraditi sama," je povedala. To, da jo revije opevajo kot lepo in seksi, ji sicer laska, a ni sužnja videza. Za avdicijo za Na sledi očeta je morala tako iti z nočnim letalom v New York in bila videti "karseda grda". "Las si nisem oprala en teden, nisem bila naličena, bila sem videti zdelana."
"Kje je James Franco moje generacije?"
Igralski poklic jemlje skrajno resno: "Do likov, ki jih hočem igrati, dobim zaščitniški občutek. Skrbi me zanje, če kdo drug dobi vlogo, bojim se, da ne je ne bodo prav zadeli; da bodo lik spremenili v žrtev ali negativko ali pa preprosto zgrešili."
Jennifer nedvomno ne sodi med tiste svoje kolegice, za katere je videz vse. "Kje so Roberti Redfordi in Pauli Newmani moje generacije? Obožujem Jamesa Franca, ampak kje je naslednji James Franco? Kje so žrebci, ki znajo igrati?" se sprašuje dekle, ki ji Franco s svojo vlogo v 127 urah predstavlja že stalno družbo na vseh podelitvah in seznamih najbojših vlog letošnjega leta. Naslednja postaja: oskarji.