O Williamsu, ki si je mesec dni po svojem 63. rojstnem dnevu vzel življenje, tisti, ki so ga kdaj gledali v živo, vedo povedati, da je bil večno nemiren, zgovoren, glasen, brez zavor, intenziven do te mere, da je mejil na maničnega.

Po drugi strani igralec ni skrival svojih bojev z zasvojenostjo, alkoholom in depresijo. Znaki bipolarne motnje, za katero pa oboževalci "najbolj smešnega Zemljana", kot je bil znan, večinoma niso vedeli.

Pa bi se morda dalo razbrati - ne nazadnje iz Williamsovega radijskega intervjuja s Terryjem Grossom leta 2006, v katerem je potrdil, da je veliko njegovih likov malce maničnih. "Ali igram včasih v maničnem slogu? Da. Sem maničen ves čas? Ne. Ali sem kdaj žalosten? O, da. Me udari močno? O, da," je bil iskren. A na vprašanje, ali trpi za klinično depresijo, je Williams odgovoril nikalno. "Klinične depresije nimam, ne. Sem kdaj potrt, kot smo včasih vsi. Pogledaš svet in si misliš - ojej. Spet drugič pogledaš, pa si rečeš - o, vse je v redu."

Uteho je iskal v opojnih substancah, a se jim je odpovedal ob rojstvu sina Zaka leta 1983. Leta 2003 je alkoholu zaradi "nakopičenega strahu in anksioznosti" ponovno podlegel in priznal, da ni hujšega kot mešanje alkohola z depresijo. V intervjuju leta 2010 je povedal, da je nekoč, ko je sedel sam v hotelski sobi s steklenico Jack Danielsa, celo razmišljal o samomoru, a so njegovi "prisebni možgani" njegovim "pijanim možganom" dopovedali, naj "odloži samomor na območje razprave", dokler se ne strezni, češ da ima lepo življenje.

Dolga vrsta "žalostnih klovnov"
Take in podobne notranje debate je imelo - in ima - neverjetno veliko komikov, ljudi, za katere bi pričakovali, da so zadnji, ki bi gledali na svet tako črno, da se jim ne bi zdelo vredno živeti. A, kot po Williamsovi smrti pojasnjujejo številni strokovnjaki, hodita smeh in depresija pogosto z roko v roki. In največkrat ne gre zato, da bi komiki nenadoma postali depresivni, ampak gredo v komedijo prav zato, da bi našli malce utehe, razbremenili črne misli, se zamotili, zbežali. Ekstrovertirani ljudje, ki lahko spravljajo v gromek smeh milijonsko občinstvo, za štirimi stenami, ko so sami s sabo in ko kamere ugasnejo, pa se borijo z demoni. Stari kliše klovna, ki se smeji, navznoter pa joče.

Williams ni prvi komik, ki so ga pestili taki samodestruktivni demoni in ga kljub trem otrokom, s katerimi je imel tesen in ljubeč odnos, ter tretji ženi, ki mu je stala ob strani, pokončali. Že seznam komikov, ki so umrli zaradi prevelikega odmerka mamil, je skrb vzbujajoče dolg - Lenny Bruce v 60. letih, John Belushi v 80., Chris Farley v 90., Mitch Hedberg leta 2005 ... Freddie Prinze se je ustrelil, prav tako Richard Jeni in Drake Sather, zvezdnik komične oddaje Saturday Night Live Charles Rocket si je prerezal vrat.

Williamsa je močno zaznamovala predvsem Belushijeva smrt, saj sta bila igralca tesna prijatelja, in po njegovi smrti je Williams mamila opustil. Jonathan Winters, Williamsov vzornik, se je zaradi zasvojenosti zdravil, Dick Van Dyke je nekoč priznal, da je bil "15 let večinoma pijan", Richard Pryor je bil sploh zaznamovan z nesrečo, Russell Brand bojev z mamili in depresijo ne skriva.

Najranljivejši so igralci
Komiki se od preostalih igralcev ločijo tudi po tem, da so najbolj izpostavljeni, najranljivejši in najbolj osamljeni, ko na svojih stand-up nastopih stojijo zgolj pred mikrofonom in napolnjeno dvorano, obupno želeč potrditve. "Vsako leto izgubimo zaradi samomora ali prevelikega odmerka najmanj enega odličnega komika," je v ponedeljek tvitnil komik Michael Ian Black. "Naša služba je komuniciranje, a zdi se, da ne znamo prositi za pomoč."

Še celo lastne stiske znajo obrniti na šalo. "Kokain je način sporočanja Boga, da zaslužiš preveč denarja," je nekoč dejal Williams, čigar priljubljeno mamilo je bil prav kokain.

Nevarnosti depresije
Zvezdniški samomori in preveliki odmerki javnost osupnejo - če so to komiki, katerih naloga je zabavati, še toliko bolj. S slavo, bogastvom, ljubečimi partnerji in osebnimi terapevti se zdijo imuni za vsakdanje stiske. Tisti, ki jih njihove smrti ne ganejo, jih navadno označujejo za "razvajene sebične bogataše", ki da s toliko denarja in lepim življenjem pač ne morejo biti depresivni. A duševne bolezni so do neke mere danes še vedno neznano in megleno področje, ki ga številni težko razumejo. Če zboliš, dobiš antibiotike. Če si depresiven, si pogosto odpravljen kot potrt, pesimist, žalosten ali muhast.

A depresija je ena najpogostejših duševnih bolezni v ZDA (pa tudi v Sloveniji) - po podatkih ameriškega inštituta za duševno zdravje se je leta 2012 okoli 16 milijonov odraslih Američanov spopadlo z najmanj eno depresivno epizodo ali se borilo z depresiji podobnimi sindromi. Depresija je pogostejša pri ženskah, povprečna starost začetka depresije je 32,5 leta, številni se po uteho zatečejo k alkoholu ali h kateri koli pretirani obliki "ventila", pa naj bo to čezmerno gledanje televizije, čezmerno ukvarjanje s športom ali zakopanje v delo.

Depresivni bolniki so navadno tudi bolj razdražljivi, nezbrani in nemirni, lahko izgubijo zanimanje za običajne dejavnosti, male vsakdanje užitke in spolnost ter trpijo za kronično utrujenostjo in/ali nespečnostjo.

Williamsova smrt je morda res najbolj odjeknila, a samo v Sloveniji si je leta 2012 življenje vzelo 443 oseb (od tega 80 žensk), večina izmed njih je trpela za tako ali drugačno obliko depresije.