Glasbenik otožnega pogleda v teh dneh prireja veliki koncert v Cankarjevem domu. Nastopil bo v čast preteklih olimpijskih iger v Londonu, mestu, ki mu po vseh letih tamkajšnjega glasbenega udejstvovanja pravi "drugi dom", četudi ga "siva pot" vedno znova pripelje nazaj v naše kraje. Sem pride, ko si želi oddiha in takrat se zadovolji z brkljanjem na podedovani domačiji v rodni Žirovnici.

V svet se je odpravil konec sedemdesetih let preteklega stoletja, a le zato, ker so mu tam ponudili delo. Poleg najpogosteje omenjenega prijateljevanja s Cliffom Richardom je bilo sodelovanja s tamkajšnjimi glasbeniki ogromno, preveč, da bi vse pravično obdelali v enem intervjuju. Anekdot ima brez dvoma dovolj za kakšno biografijo.

Na klepetu se sestanemo v središču prestolnice, ob kavi in jabolčnem zavitku. Ljudje ga še vedno prepoznajo in ogovarjajo. Med intervjujem je, na primer, k mizi pristopil moški, ki je pohvalil njegovo zimzeleno (in skorajda že ponarodelo) Sivo pot. Kompliment sicer sprejme navdušeno, a obenem nič kaj presenečeno, kot da bi se mu to dogajalo vsakič, ko se sprehaja po mestu. In najverjetneje je res tako.

Pravite, da ste se komaj vrnili iz tujine. Ko rečete tujina, predvidevam London.
Res je, bolj ali manj gre vedno za London.
Kam pa še sicer zaidete?
Grem tja, kamor me povabijo. V zadnjih letih sem bil v Kanadi, v Argentini, Ameriki.
Nastopate za tam živeče Slovence? Kako vas sprejemajo?
Da. Zanimivo, tako kot Slovenci me najbolj poznajo po uspešnicah, kot sta Julija in Siva pot.
Vas to kaj moti? Nekajkrat ste že pripomnili, da se pri Slovencih vse ustavi pri teh dveh pesmih…
Zakaj bi me motilo? Vesel sem, da ju pojejo. To so skladbe, ki prehajajo iz generacije v generacijo. Seveda so me že spraševali, ali sem se naveličal. Ne, saj so ljudem všeč, spominjajo jih na neka njihova občutja, izkušnje. Julija je po mojem mnenju pesem, ki je všeč tako fantom kot dekletom, le iz drugega zornega kota. Fantje jo dojemajo kot opravičilo, dekleta kot očitek.
Fantje jo verjetno uporabljajo tudi kot način osvajanja.
No, ja, ampak tudi kot opravičilo za povzročeno bolečino.
Za koga ste jo napisali? Komu ste povzročili bolečino?
Napisal sem jo prijateljici, ki je vodila moj klub oboževalcev v času, preden sem odšel v London. Prek tega kluba sva veliko komunicirala in se tudi pogosto srečevala. Ona se je v tem času name zelo navezala, jaz pa tega sploh nisem opazil. Nekaj let pozneje sem v Slovenijo pripeljal svojo bodočo ženo in zbrani družbi povedal, da se bova poročila. Takrat se je tej moji nesrečni "Juliji" podrl svet. Potem je nekaj dni nismo našli. Iskali smo jo po vsej Ljubljani, nato pa sem jo našel sedeti ob Ljubljanici, vso objokano. Takrat sem se prvič zavedel, kako lahko nekomu nevede in nehote povzročiš zelo globoko bolečino. To pesem sem ji napisal kot neke vrste opravičilo, tolažbo. Sva pa še danes prijatelja.
Ji je zdaj kaj nerodno zaradi vsega?
Ne, zakaj? Saj to je navsezadnje del njene življenjske zgodbe, pa tudi moje. Tega se bova vedno rada spominjala, ker se je za oba končalo lepo, imava svoji družini, svoje otroke in se dobro razumeva.
Pa Siva pot? Oda rodnemu kraju?
To je moja Gorenjska. Kot je že Prešeren rekel, "Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja".
Prešerna v intervjujih na sploh nemalokrat omenjate. Se počutite povezani z njim? Oba sta poeta iz Gorenjske …
In šele takrat, iz razdalje je lahko občudoval rodno vas.
Potem v mladosti niste znali občudovati svojega rodnega kraja?
Ne, ne, ne (smeh). Že kot otrok sem pred našo hišo gledal Karavanke in se spraševal, kaj je zadaj, kam vodijo ceste, mostovi …
Poleg Prešernovih motivov ste uporabljali tudi cankarjanske, na primer v pesmi "Materi". Zgodba o sinu, ki gre v svet, in o njegovi slabi vesti, da zapušča mamo…
Seveda, to imaš vedno nekje v zavesti. Povezava med mamo in sinom je nekaj posebnega, tako kot med očetom in hčerjo. Živel sem daleč, v Londonu in takrat ni bilo možnosti hitrih in poceni poletov do Londona, kot danes. Takrat smo pisali domov razglednice, kjer si na hitro napisal, da se "imaš dobro". Staršev pač ne želiš obremenjevati z morebitnimi težavami, ne želiš jim povzročati skrbi.
Je bila mami pesem všeč?
Moja mama je bila praktičen človek. Nisem ji veliko govoril o svojem delu, včasih sem ji dal kaj prebrati. Ko pa sem napisal to pesem, pa sem šel v njeno delovno sobo (bila je šivilja) in ji povedal, da bi ji rad nekaj zapel v živo. Imel sem tremo, gledal sem v tla, ker tega sicer nisem počel. Strah me je bilo, da bi me prevzelo kako čustvo, saj veste, takih stvari po navadi ne izrečeš na glas. Ko sem ji odigral, sem čakal na odziv, a bila je le tišina, zato sem jo vprašal, ali ji je všeč. Ona pa je odvrnila: "Veš, jaz bi pa rada, da greš malo v naš vrt in mi pomagaš pri okopavanju." (smeh). Nakazala mi je, naj ji ne govorim, kako jo imam rad, naj raje to pokažem. To je bila šola zame. Da ne smem pričakovati, da lahko ljudi očaraš le z besedami, da je treba tudi kaj pokazati.
Konec sedemdesetih ste dobili priložnost za glasbeno delo v Londonu. V tujini je za uspeh dobrodošel tudi dober videz, verjetno se za založbo splača. Menite, da je k vašemu uspehu v Londonu pomagal tudi vaš videz?
Normalno, da je nekdo, ki je v zgodnjih dvajsetih letih in ima zraven še talent, zanimiv. Pri meni je bilo zanimivo tudi to, da sem iz nekje drugje, iz krajev, ki jih niso poznali, z novimi zanimivimi zgodbami. To je bilo za tiste čase celo malce eksotično, iz tega konca Evrope ni bilo veliko glasbenikov.
Ste imeli kakšne zanimive izkušnje z oboževalkami? So vas po nastopih čakale v zaodrju?
Ni bilo ravno tako, so mi pa dekleta prinašala darila. Ena mi je naštrikala šal, druga rokavice.
Ste s kakšno izmed njih imeli kaj več?
Ne, z oboževalkami nikoli. Svojo nekdanjo ženo sem spoznal že pri svojih enaindvajsetih, ona je bila stara šestnajst let. Sicer je bila iz Amerike, tam sva se tudi spoznala. Potem pa je prišla študirat v Anglijo in sva živela skupaj. Potem sva se poročila in imela hčerko.
Trojica se glasi: seks, droge in rokenrol. Kako je bilo torej z drogami?
Za droge se nisem nikoli zanimal. Enkrat sem bil povabljen na poroko enega mojih glasbenikov v Angliji, ki je igral tudi za Phila Collinsa, in tako je poroka potekala v njegovi vili na podeželju. Kot neizkušen Gorenjec sem si seveda predstavljal, da bomo tam veliko jedli, zato tisti dan prej nisem veliko jedel. Ko sem prišel tja, sem čakal na hrano in iskal kakšno"bedro", na pladnjih pa so naokoli nosili samo šampanjec in čokoladne kolačke. Na koncu sem pojedel dva piškota, nato pa v smehu obležal na tleh. Potem me je prijatelj peljal v kopalnico in mi svetoval, naj bruham. Izkazalo se je, da sem pojedel "hash cookije" (piškote s hašišom, op. p). Tako sem se seznanil s tem svetom. Saj je bilo »luštno«, a ni mi všeč občutek, da izgubiš nadzor nad samim sabo.
Ne boste rekli, da je to to? Edina izkušnja z drogo? Dajte no, sliši se kot skrbno prirejena zgodba za medije ...
No, seveda ni bilo samo takrat. Enkrat se je zgodilo, da sva z aranžerjem delala glasbo. On je imel navado, da se dela po nekaj dni skupaj, brez spanca. Po dveh nočeh sem bil jaz popolnoma utrujen, on pa je na vsake toliko izginil za nekaj minut in prišel nazaj povsem vesel in pol energije. Priznal mi je, da jemlje kokain. Jaz sploh nisem vedel, kaj je to. Pokazal mi je, kako naj si ga čisto malo namažem na dlesni. To me je v hipu čisto prebudilo. Prvič in zadnjič, da sem ga poskusil.
Ste se ustrašili močnega učinka?
Sploh ne, saj ni bil slab. Ampak tega jaz ne potrebujem. Sploh pa tega ne bi jemal pred nastopi. Poznam ljudi, ki ne morejo igrati brez. Se je pa tudi zgodilo, da so mi skušali kaj podtakniti v pijačo. Tako da, s temi stvarmi sem seznanjen, se zavedam, kakšen vpliv imajo.
Pred nekaj leti ste zdravili raka s kemoterapijo, nekaterim takrat svetujejo, naj kadijo marihuano.
Že kemoterapija sama ti čisto spremeni počutje. Nekateri ljudje, ki sem jih tam srečeval, so bili čisto zaskrbljeni in prestrašeni, kaj jim bo naredila ta kemija, ki jo dajejo vase. Počutje med boleznijo je povezano tudi s tem, ne le s samo boleznijo. Ljudje ponoči ne morejo spati, tavajo naokoli, ne razumejo, kaj se dogaja.
Kaj pa je bilo pri izkušnji težje vam? Telesno ali duševno breme te hude bolezni?
Duševno niti ne. To je izkušnja za moje življenje, tudi za moje pisanje, delo. Ne moreš misliti, da se ti bodo v življenju dogajale samo lepe stvari. Ste se spraševali, zakaj se je to moralo zgoditi ravno vam?
To se je zgodilo ravno v času, ko sem končal neki projekt. Razmišljal sem, da se je zgodilo v pravem času, če se je že moralo. Zanimalo me je, zakaj se ljudje tega tako bojijo in kakšna bo ta preizkušnja.
Rekli ste, da ste se znašli pred odločitvijo, ali se boriti ali ne … Zdravniki naj bi vam namenili pol leta življenja, če bi zavrnili operacijo.
Tako je, raka sem imel velikega kot jabolko. Šel sem skozi dve operaciji, obsevanje in kemoterapijo. Zdaj razumem, kaj to je. Nisem imel zagotovila, da bom preživel. Moral sem se soočiti, da je to lahko konec, da se poslavljam od življenja. A to me ni zmotilo tako, da bi me potrlo. Če takšne stvari v sebi zadržuješ in pustiš, da te prevzame strah, potem si verjetno še malce otežiš okrevanje. Tako sem jaz gledal na to.
Pa vas je izkušnja tudi glasbeno navdahnila?
Takrat sem napisal ploščo "Tečem skozi čas", o stvareh, ki so se meni osebno dogajale. Ampak to so v resnici preveč zamorjene teme za pop- in rockglasbo. Tega ljudje ne marajo poslušati, ne morejo plesati in peti zraven.
Saj Leonard Cohen tudi nikoli ni bil najbolj živahen in pozitiven, pa ima kljub temu ogromno poslušalcev …
To je res. On je zame eden najboljših tekstopiscev. Ampak, jaz ga težko poslušam, raje berem njegove pesmi.

On kot kantavtor izdaja knjižne zbirke poezij. Tudi vi ste močni ravno v besedilih, zakaj še niste izdali česa v knjižni obliki?
Ne vem, saj to ni nekaj, kar se odločiš, napišeš in ti izdajo. Za to še pride čas. Morda se bom česa takšnega lotil zdaj, ob izteku kariere ...
Kako to mislite, ob izteku? No, saj bom naslednje leto star petinšestdeset let, to smo upokojenci. (smeh)
Rolling Stonesi so starejši, pa se še niso upokojili.
Do tam nekje bom že zdržal, seveda. Dokler bodo kapljale ideje, bom že delal.