Po ovinkasti cesti, kjer občasno ni nič drugega kot avtomobil, cesta, Soča na levi in skalovje na desni strani, se nekaj metrov naprej od table, ki vas pozdravlja v mirni občini Tolmin, te dni razprostira največje improvizirano metalsko mesto na svetu. "Mi smo prav ponosni, da je Metalcamp tu v Tolminu," nam je razložila 60-letna domačinka (glej video), ko je med našim zadrževanjem v kampu ravno začela svoj večerni obhod po prizorišču.

Po travnikih nekaj metrov od glavnega in stranskega odra, ki so jih tudi letos napolnili šotori in počitniške hišice, je ob prevladovanju nemških, švicarskih, avstrijskih, italijanskih, slovenskih in še nekaterih zastav mimoidoči lahko dobil le droben vpogled v ustvarjalnost ter prijaznost metalske subkulture. Pločevinke so v vseh oblikah in različicah krasile njihova začasna bivališča, kjer so ob večernih urah zbirali moči za dolgo noč, ki je bila še pred njimi. "Poglejte okoli sebe … Narava … Ni besed," so nam zatrjevali obiskovalci (glej video).

Peščena plaža je ob vročem popoldnevu, ko smo prišli na prizorišče, gostila vse ljubitelje Soče, ki je hladila s svojimi 17 stopinjami. Seveda pa tudi letos ni manjkalo pogledov na "ubijalske" metalke, ki so bile v najhujši poletni pripeki vse prevlečene z usnjem in kovinskimi zaponkami ter se z dežniki branile sončnih žarkov.

Življenje je tako teklo po svojih zakonitostih, a z roko v roki s Tolminom. Prvič se je zgodilo, da so za promet zaprli Cankarjevo ulico in jo delno spremenili v lokal na prostem. Od prvega Metalcampa leta 2004, ko je v trgovinah zmanjkovalo kruha, pa so tudi izboljšali samo ponudbo, so nam povedali naši sogovorci. "Drugače pa … 'Fajn' je. Življenje je v Tolminu, drugače je pa mrtvilo," je poudarila domačinka (glej video).

Ko je padel mrak, se je dogajanje preselilo nekaj korakov stran od plaže. Zaživelo je mestece v malem tik ob malem in glavnem odru. Na številnih stojnicah je bilo mogoče kupiti pravzaprav vse, kar metalska domišljija premore in potrebuje - od oprijetih kostumov za dame, plinskih mask, čelad, piratskih klobukov, navadnih klobukov, najrazličnejših zapestnic, do hamburgerjev in lubenic. Potka, ki je vodila od enega do drugega prodajalca, je spominjala na kakšno newyorško Peto avenijo s seveda – v nasprotju z New Yorkom – opazovanjem metalske mode z obveznim piercingom in tetovažami, kjer je obstaja le eno pravilo – da ni pravil (več v fotogaleriji). Iz šotorišč pa se je začela selitev narodov, obiskovalci pa so se okoli 22. ure že pošteno gnetli ob čakanju na stroge preglede varnostnikov.

Četrtek - dan za klasike thrash metala
Duh Slayerjev, 'thrash' metalcev številka ena letošnjega Metalcampa, se je po njihovem četrtkovem nastopu ob polni luni širil še naslednje jutro, dan in večer osme ponovitve festivala ob sotočju Soče in Tolminke. Še pod vtisom preteklega večera niso izgubljali veliko besed okoli glavnih zvezdnikov letošnjega festivala, ki so nastopili že na krstni izvedbi Metalcampa, ampak so bili pa zelo jasni že s svojim majicami, na katerih so oglaševali svojo najljubšo skupino (napis Slayer je bilo mogoče zaslediti na oblačilih vsakega četrtega obiskovalca), in z besedami: "Slayerji so bili pač Slayerji!" Organizatorjem je tako uspelo nakazati, kam zares želijo poseči, zato je bil četrtek dan za klasike thrash metala.

Glasbeni program na malem odru se je vsak dan začel z budnico ob enih popoldne. Na njem se je vsak dan zvrstilo okoli 12 skupin. In tudi v četrtek ni bilo nič drugače. Predstavniki vseh metalskih zvrsti in podzvrsti so tam vsak večer demonstrirali, kaj vse metal je v resnici, kaj je bil, kaj bi lahko bil in kaj ne bi smel biti. Slišalo se je vse od nerazumljivega dretja do spevnih balad, od moškega hrumenja do feminilnih rokovskih valovanj. Mali oder sicer velja za veliko bolj metalskega od glavnega, saj vam marsikateri obiskovalec, ki ni privrženec metala, zatrdi, da se mu zdi glasba z velikega odra veliko bolj poslušljiva.

Petkov večerni program na glavnem odru so nekaj minut od sedmih odprli Suicidal Angels, ki jih poznavalci na svetovnem prizorišču umeščajo med drugorazredni thrash metal. Gre za novodobneže, ki na prizorišču zadnje desetletje bolj kot ne stilsko sledijo večjim in starejšim imenom zvrsti – na primer Kreatorjem (ki na oder prihajajo danes. Hkrati pa praznujejo svojo 25-letnico obstoja), še trdijo poznavalci. MMC se je dogajanju na glavnem odru pridružil prav ob koncu nastopa Powerwolfov. Poznavalci ga mečejo v koš drugorazrednih stereotipnih "powermetalcev". V praksi pa izpadejo kot pravljičarji, ki ob spremljavi udarnih rifov, synthov in orgel pojejo o mogočnih bojih v epskih bitkah – z vpletanjem hudiča in vampirjev v celotno zgodbo.

In Extremo ogreli ...
Med nosilci glasbenega programa petega dne so prvi oder preizkusili povratniki na Metalcampu – nemški In Extremo. Metal mešan s folkglasbili je ob vseh svetlobnih efektih – tj. bruhanju ognja na tisoč in en način – na trenutke spomnilo na koncert Rammsteinov (a seveda to niti približno ni bilo podobno). Gosli in kup prastarih glasbil, ki so jih verjetno znali poimenovati le oni, so spravili k skakanju prve vrste pri sedmi skladbi večera Sängerkrieg. Sporočilo v steklenici oziroma skladba Flaschenpost je spravila v zrak še več rok - številne zaradi navdušenja nad glasbo, spet druge, da bi največje pogumneže ponesli z nepogrešljivim "divingom" do konca zaščitne ograje, pod oder in v roke varnostnikov, ki so imeli znova priložnost videti vse vrste odrgnin, zvinov in tudi krvi (v majhni količini). Svojim oboževalcem so postregli še več "ekstremnih" užitkov s skladbami Unsichtbar, Stalker in Siehst dud as Licht. Vse to pa je potekalo ob nagovorih pevca skupine Das letzte Einhorn (s pravim imenom Michael Robert Rhein) v polomljeni slovenščini, ki je bolj ali manj mejila na hrvaški jezik.

... Blind Guardian upravičili svoje ime
Raven, morda dve pa so po dvigu zavese, na kateri je pisalo In Extremo, in presenetljivem vložku, ki se je zaslišal iz zvočnikov – I'm Too Sexy (Right Said Fred), dvignili njihovi rojaki Blind Guardian. Sami poleg Halloween spadajo med začetnike powermetala. V njihovih začetkih pa je mogoče opaziti tudi nekaj nians speed metala iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Hitri rifi, topotajoč dvojni basboben in visoki vokal so sinoči na parter in "tribuno" oziroma manjši hribček na desni strani odra privabili največjo gnečo, ki je segala vse do velikega šotora, ki je v času nastopov bolj ali manj sameval.

Pevec Hansi Kürsch je po uvodu s pesmijo Sacred Worlds vse lepo opomnil, kje so, in jih tako tudi pozdravil. "Welcome to Tolmin!" se je kaj kmalu spremenilo v Welcome to Dying, kjer so do izraza prišli hitrejši rifi. Dogajanje so upočasnili z Nightfallom, nato pa so upravičili svoj ugled skupine, ki svoje motive pobira iz mitologije s skladbo Valhalla. Time What is Time je zbudil glasove v prvih vrstah, ki so nato skupaj z njimi še prepevale Majesty. Drugi del koncerta - "epske" skladbe s premišljeno strukturo in kompozicijo - so začeli s Silence, ki jo je Kürsch napovedal kot malce težavno, a na koncu tega ni bilo opaziti niti slišati. S skladbo z njihovega novega albuma A Voice in the Dark so dokazali, da jih naložene plasti zvoka in kup spremljevalnih vokalov, kar je značilno za njihovo glasbo, še niso zapustili. Njihovim oboževalcem so nato postregli z akustično legendarno klasiko In the Name Of in jih pustili lačne z Mirror Mirror. Dogajanje je v sobotno jutro popeljal melodični "death" metal iz Danske – Mercenary.

Spor v ozadju, lepote festivala v ospredju
Vpliv avstrijskih organizatorjev in glasbene založbe NuclearBlast je tako še najbolj mogoče čutiti v sami glasbeni ponudbi. Namreč letos so ti sami organizirali festival, potem ko so še spomladi začele padati ostre besede in dejanja med domačimi in avstrijskimi organizatorji znotraj združenega podjetja Rock the Nation in Master Of Metal. Pojavile pa so se celo napovedi, da bosta oba organizatorja istočasno na istem kraju organizirala dva festivala. Imena najbolj stereotipnih imen britanske in ameriške scene so bila kljub temu tudi letos v Tolminu prej izjema kot pravilo. Zato pa je tu ogromno skupin iz Nemčije, Avstrije, Danske, Švedske, Finske, Norveške itd., ki ponujajo zvočno kuliso metalskim dopustnikom.

Po podatkih organizatorja naj bi ga vsak dan obiskalo okoli 10.000 ljudi. Ob vremenu, ki je letos zelo naklonjeno festivalu, in glasbenih atrakcijah, ki so se zvrstile do nedelje, so organizatorjem dali upanje, da bi letošnji Metalcamp lahko dosegel rekordni obisk.