Ideja, ki se je v Kreslinovi glavi snovala že od poletja naprej, je zadnja dva večera dobila svoja nadaljevanja, v spogledovanju z tretjim desetletjem prirejanja nastopov v veliki dvorani Cankarjevega doma. Tudi tokrat so ob njegovem boku nastopili obrazi, ki jih lahko srečujemo v njegovih Malih bogovih in Beltinški bandi. Kot posebna gostja pa se je letos prekmurskemu kantavtorju, ki je nedavno predstavljal svojo poezijo čez lužo, pridružila irska džezovska pevka in pevka bluesa Mary Coughlan.

Polna dvorana je ob Kreslinovih melodijah znova šla na sprehod po spominih in hkrati je to počel tudi sam. "Ko stopim na oder, se vedno mimogrede spomnim, kako je bilo, ko smo prišli prvič s starimi gospodi iz Beltinške bande na ta veliki oder. Pet, šest nas je bilo takrat," se je spominjal v pogovoru za MMC pred koncertom.

Kreslina smo namreč ujeli sredi sinočnje tonske vaje, kaj vse je povedal, si lahko preberete spodaj.

21 let se že vračate v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, kjer v decembrskih dneh prirejate svoje tradicionalne koncerte. V skupnem seštevku se število nastopov vrti okoli številke 55. Kako doživljate ta prostor?
Tradicionalno. Spomini so ves čas prisotni. Ko stopim na oder, se vedno mimogrede spomnim, kako je bilo, ko smo prišli prvič s starimi gospodi iz Beltinške bande na ta veliki oder. Pet, šest nas je bilo takrat. Takrat ni bilo vse te opreme, ki jo imam danes poleg. Vse je bilo naivno. Prvinsko. To danes je že "vau". Saj, vsaka stvar ima svoje pluse: manjšo stvar lahko lažje obvladaš, večjo težje. Spomini nedvomno so.

Vedno si za vsak nov nastop privoščimo en odstotek eksperimenta, en odstotek tradicije, ker nočemo, da to postane rutina. Tega se vsak boji. Tega noče nihče narediti na koncertu, jasno. Zame je ustvarjanje programa, dramaturgije ... ne bom rekel izziv, ker mi gre to na živce in me že počasi obremenjuje. Že poleti začnem razmišljati o repertoarju, kjer pazim, da ne bo takšen, kot je bil lani. V občinstvu ima potem vsak svoje mnenje in rečejo: "Premalo starih, premalo novih, premalo hitrih ..." Pazimo, da je tudi za nas ok. To je razlika od manjših odrov, kjer lahko narediš bolj po svoje. Tu si lahko privoščimo malo več tehnike in vse te zaslone in se dotaknemo še malo filma - potegnemo iz arhiva stare posnetke. To je vse notri.

Slovenskemu glasbeniku je danes težko napolniti Gallusovo dvorano, če prireja samostojni koncert. Vam je, ko prirejate koncerte tu ali kje drugje, pomembno končno število obiskovalcev?
Nam ni bil nikoli imperativ, da napolnimo dvorano. Spomnim se, kako sem bil na začetku zelo užaljen, ko so mi ljudje čestitali za razprodano dvorano. In sem si mislil takrat: "Čestitajte mi za dober koncert, ne pa za polno dvorano. Saj nismo nogometaši, da bi polnili stadione." S tem, da so me večkrat vprašali, zakaj ne bi raje nastopil v Hali Tivoli ali v Stožicah, če sem že trikrat tu. Ljudje malo preveč razmišljajo s številkami. Nas zanima, da je koncert super. Če imamo toliko občinstva, potem gremo v Gallusovo dvorano, ki je največja. Logično. Nimamo pa niti nič proti temu, če igramo v majhnih dvoranah. V dvoranah za tristo ljudi naredimo tako odličen koncert kot tu. Ne delamo razlike.

Že nekaj let je na tovrstnih koncertih vaš zaščitni znak vrtnica sredi odra. Je umetna ali vsakič sveža?
Oh, seveda, da je sveža. To pa mora biti.

Kako je prišel motiv vrtnice v sam koncept vaših nastopov?
Enkrat sem jo slučajno dal gor in ostala je. Večina stvari je prišla slučajno.

Za vami je niz nastopov po Severni Ameriki, bili ste v ZDA in Kanadi. Kakšni so vtisi? Kako je bilo igrati pred slovenskim izseljenci?
Tam sem imel zelo raznovrstne nastope. Prvotno sem šel tja zaradi predstavitve knjige. Tako da sem imel branja in nekaj glasbenih vložkov v knjigarnah v Torontu in Montrealu, potem pa sem imel še prav koncerte. Prizorišča pa so bila zelo različna: od kluba v New Yorku do malo manjšega odra, kot je v Gallusovi dvorani, v Kennedy Centru. To je washingtonski Cankarjev dom, samo da ima šest ogromnih dvoran za opere in teatre. Tam sem prišel na oder kot popolni anonimnež, kjer me nihče ni poznal. Moral sem narediti koncert iz nič (smeh). To pa je res izziv.

Po tolikih letih.
Ja, v tem je ravno 'finta'. Nihče ne ve, kdo si, in ne pomeniš nič. Malo sem bral svoje prevode, pojasnjeval, od kje prihajam ... Na koncu je izpadlo čudovito. Šel pa sem malo v Cleveland, Toronto, Pittsburg - tam pa sem imel koncerte za naše ljudi - za Prekmurce. Za širše Slovence. V njihovih klubih. Enkrat popoldne sem šel v slovensko šolo za otroke. Bilo je super. Hudo. Tako dobro, da sem za rojstni dan dobil ogromno skledo bujte repe. Ganljivo je bilo.

V osemdesetih letih, ko ste sami začeli, romska glasba ni bila najbolj priljubljena, potem pa je tudi z vašo pomočjo prišla v mainstream tokove slovenske glasbe. Je bil to prav vaš namen?
Ja, v začetku osemdesetih, ko sem iskal način, kako bi posnel Črno kitaro, dejansko nisem imel ekipe (smeh). Tako da sem nato našel ekipo, iz katere je nato nastal Šukar. Takrat res ni bilo veliko tega. Upam, da je to naše delovanje pripomoglo temu, kar je bil tudi nekako osnovni namen mojega sodelovanja z bratoma Kociper in Beltinško bando. Torej, da približamo naše ravnice v center. Da bodo slišali tudi za cimbole, gosli itd.

Kje je danes "tista" črna kitara?
Očetova črna kitara je danes v kleti. Zadnjič sem ravno nekaj premikal po kleti in sem jo našel tam v kotu. Prijel sem jo. Neobvezno. In je bila uglašena. Ima jo uglašeno. Vsa čast.

Če skočiva z ene vaše uspešnice na drugo - ste morda že slišali novo priredbo Od višine se zvrti zasedbe In & Out?
Vem, da so jo posneli, nisem je pa še slišal.

Kako sami gledate na priredbe, ki jih drugi ustvarijo iz vaših skladb?
Vsaka priredba je kompliment za pesem. Včasih so debate: katera je boljša in katera slabša. Včasih pravijo, da je priredba boljša od originala. Kakor koli že. Vsaka priredba je kompliment originalu in avtorju. Jaz sem zelo vesel, če kdor koli in kakor koli zapoje našo skladbo. Super. To pomeni, da jim je všeč. Pojejo naj vsi. Why not?

Tudi sami v svoje nastope še vedno vključujete priredbe. Zakaj?
Z veseljem igramo priredbe. My way igramo npr. z največjim veseljem. Lažje je zapeti dobro priredbo kot avtorsko skladbo.

Kako to?
Ker je težko napisati eno pesem od tisoče milijonih, ki ti leži. Na svetu je milijone pesmi in dve super zapoješ. In tako kot ti dve super zapoješ, tako jih je težko napisati. Lažje si je izbrati nekaj. Če bi kdo izmed nas napisal My Way, ne bi bilo slabo, ne.

Ko poslušamo skladbe z Drevoreda - vašega zadnjega albuma - slišimo, kako so se "vpele" v koncept vseh vaših starih skladb iz železnega repertoarja. Kako vam uspe ohranjati to kontiniuteto, da ne pretrgate tega niza?
Vedno tvegaš. Mogoče je vmes neki "zgornji tok", ki ga, hvala bogu, (smeh) ne pretrgaš, ampak se bojiš, da ga boš. Da ti bo usekalo nekam mimo. Z leti se vedno bolj bojiš posneti skladbo. Tudi, ko jo narediš, se bojiš, da je ne boš "zafural" - da je ne boš pokvaril. Včasih je bilo to lažje: vklopil si dva mikrofona, zraven igral in skladba je bila posneta. Zdaj pa ko greš v studio, je sto milijonov načinov, kako jo lahko pokvariš, ker je sto milijonov tehničnih pripomočkov in pomagal. Na teh sto milijonov vsak izmed sto milijonov vpletenih gleda na svoj način. To je potem noro. Prekletstvo izbire je katastrofa. Včasih je bilo bolj enostavno.

Bo dobil Drevored kmalu kakšnega naslednika?
Bomo videli. Nikoli ne vem. Včasih se tudi celo leto ne spomniš kakšne pesmi. Ne moreš pa se ravno prisiliti.

Koliko jih imate zdaj na zalogi?
Zdaj jih imam dve, tri (smeh).