Takšna elektronska sporočila prihajajo na naslove slovenskih glasbenikov od tržnikov nekaterih komercialnih radijskih postaj.

O novem "poslovnem modelu" nekaterih komercialnih radijskih postaj domači glasbeniki neradi govorijo ali pa z veliko previdnostjo pazijo, komu zaupajo svoje izkušnje. Izjema se je zgodila pred nekaj dnevi, ko je pevka Apolonia (tudi glas skupine Lunn-a-park med letoma 2001 in 2009) o svoji izkušnji spregovorila na družbenem omrežju Facebooku.

Pevka po nastopu na Slovenski popevki leta 2009 nadaljuje svojo samostojno glasbeno pot in svojo glasbo predstavlja radijskim postajam, s katerimi je sodelovala že v preteklosti. Tako je ob izidu svojega novega singla Menjam life sledila običajni rutini. Avdiodatoteko in osnovne podatke je poslala na izbrane naslove radijskih postaj, saj pravi, da po več kot desetletju medijskega udejstvovanja "ne misli plačevati nikomur, da ji bo nesel skladbo na radijske postaje".

Kot običajno tudi tokrat ni bilo pretiranega odziva prejemnikov, toda tokrat je bila drugačna zgodba z ene izmed komercialnih radijskih postaj (katere ime je znano v uredništvu). "Najprej je bilo laskanje, kako je dobra skladba. Nato predlog za intervju, na koncu pa so mi dejali, da imajo zame še eno ponudbo. Odpisala sem jim, da z veseljem pridem na intervju, potem pa sem dobila nazaj v odgovoru, da bi naredili intervju v terminu, ki sem ga sama predlagala, toda to ni zastonj. Pa sem vprašala, kako to. Človek je odpisal nazaj, da desetminutni intervju in petnajstkratno predvajanje skladbe v dveh tednih znaša 150 evrov plus DDV. Pred intervjujem je treba poravnati račun. Prosim, pošljite podatke, da ga izdamo," je razkrila Apolonia.

Bulič: "Radio Slovenija nima težave zaradi naročnine"
"To me spominja na dekleta, ki potrebujejo denar za študij, in zato poceni ali pa tudi ne - prodajajo svoje mlado telo - tudi to je del Slovenije," je primer pokomentiral dolgoletni sodelavec Radia Slovenija, glasbeni urednik in voditelj Dragan Bulič.

"Radio Slovenija pač s tem nima težave, saj ga rešuje naročnina, in preživimo. Maja bom praznoval 40 let, in odkar sem na tem radiu, v življenju nisem zahteval niti dinarja/tolarja/evra, bodisi za intervju ali vrtenje kakšne skladbe po radiu. Če bo kdo rekel, da je tudi kavica podkupovanje, potem se vdam. Res je, to smo pa spili skupaj in tega mi ni nerodno priznati, saj se nikoli nisem branil družbe normalnih slovenskih glasbenikov. No, nekateri znajo biti pa tudi težki," je nadaljeval Bulič.

Predstavljanje glasbe ali plačljivi oglasi?
Pogled komercialnih radijskih postaj na predstavljanje glasbe slovenskih izvajalcev je različen. "Z veliko slovenskimi glasbeniki na naši radijski postaji sodelujemo že dolgo vrsto let. Gre za vzajemno sodelovanje. Glasbenikom pomagamo pri urejanju promocijskih predvajanj – 'powerplayev', snemanju skladb in jih predstavljamo v svojih glasbenih oddajah, oni pa nam nato pomagajo pri organizaciji koncerta, obletnice in kakšnih drugih prireditev. Z glasbeniki, s katerimi nimamo sklenjenega neposrednega dogovora, se dogovarjamo individualno," je pojasnil za MMC novinar na Zelenem valu Gregor Palovšnik.

Drugače je na radijskih postajah pod okriljem mreže Infonet, pod katere spadajo Radio 1, Radio Antena in Radio S. "Radio S smo naredili prav zato, da bi omogočili slovenskim glasbenikom večje število predvajanj njihovih (pop) skladb. Na Radiu S imamo tako vsakodnevne predstavitve novih slovenskih skladb, vse seveda popolnoma brezplačno," je za MMC pojasnil programski direktor radijske mreže Infonet Andrej Vodušek.

Glasbenik urednik ali tržnik – kdo ima besedo?
Po njegovih besedah se glasbeniki o predstavitvi novih skladb pogovarjajo samo z glasbenim uredništvom in z uredniki oddaj, ki so namenjeni predstavitvam novih skladb. "Marketing služba se v to ne sme vmešavati. Na Radiu 1, Radiu Antena in Radiu S ni dovoljeno plačilo za predvajanje določene pesmi. O tem, kakšna glasba se predvaja na Radiu 1 oziroma Radiu Antena, odločajo poslušalci radia, ki sodelujejo v raziskavah. Na Radiu S pa glasbeno shemo povsem določa glasbeno uredništvo," je pojasnil Vodušek. Zeleni val po drugi strani goji drugačno prakso. "Glasbeniki se za samopromocijo in intervjuje dogovarjajo tako z urednikom kot z marketingom, nato pa skupaj poiščemo najboljšo možno rešitev," je pojasnil Palovšnik.

A glasbeniki o dogovarjanju v večini primerov molčijo. "Zakaj molčijo? Ali plačaj, pa te bomo zavrteli, če pa ne, te pa ne bo nikjer … Pohvala Apolonii za pogum/obup," se je spraševal Bulič. Apolonia se je strinjala z Buličem in pojasnila, da si "vsi glasbeniki celo življenje nekaj 'obetajo', zato o tem ne spregovorijo". "Jaz se že zadnjih nekaj let sprašujem sama pri sebi, ali naj se sploh še ukvarjam s tem ali ne. Kar pomeni, da to, kar počnem že celo življenje, je zdaj samo še moje veselje, da to še skušam ohranjati naprej. Ampak ne v takšni meri, kot sem pred petimi leti. Zame je postalo to hobi. Meni je v bistvu vseeno, saj nimam ničesar izgubiti. Ne vem pa, kaj bi lahko izgubili tisti, ki živijo od glasbe. Verjetno so prav ti tiho. S tem si zapiramo vrata," je poudarila Apolonia in zavrnila možnosti, da je o primeru spregovorila zaradi lastne promocije.

Molk glasbenikov – ali kaj jim sploh preostane?
Milosavljević je prepričan, da tovrstne prakse škodijo glasbenikom in poslušalcem. "Poslušalcem zato, ker jih običajno vsaj delno poskušajo zavesti; glasbenikom pa zato, ker razvrednoti njihovo glasbo in njih same kot ustvarjalce ali poustvarjalce, ki bi si želeli pridobiti popularnost na osnovi lastnega dela in prepričljivosti svojih skladb, ne pa zato, ker bi za predvajanje morali plačevati. Dodatno težavo predstavljajo same takšne ponudbe, ki jih objavljajo ali pošiljajo radijske postaje: kaj se namreč zgodi, če glasbenik ne želi sodelovati pri takšnem plačanem predvajanju, bodisi zato, ker v takšno plačevanje ne privoli, bodisi zato, ker za to nima denarja? Obstaja namreč velika možnost in nevarnost, da glasbe takšnega ustvarjalca določena radijska postaja nato sploh ne želi predvajati - ker jim pač ni želel plačati - podobno kot marsikateri medij ne objavlja informacij o tistih podjetjih, ki v tistem mediju niso oglaševalci (pa čeprav bi si s kakšno akcijo, izdelkom ali storitvijo to morda zaslužili). To pomeni, da se lahko takšnemu glasbeniku popolnoma zaprejo vrata na določeni radijski postaji - kar je spet nedopustno," je pokomentiral primer profesor in strokovnjak za medijske študije Marko Milosavljević.

Glasbeni urednik, izumirajoča vrsta
Pomembno je tudi to, da Apolonia odgovora ni dobila od radijskega urednika, marveč od zaposlenega v oddelku za trženje radijske postaje. "Kje so glasbeni uredniki? Ali sploh še obstajajo? Lahko bi bilo že po zakonu, da mora imeti radio glasbenega urednika. Vem, da živimo v tem trapastem svetu, kjer se vse vrti okoli denarja. Ampak v končni fazi je radijska postaja plačana z oglasi. Brez glasbe pa ne bi bilo radia, saj bi ves čas poslušali govorjenje," je nadaljevala Apolonia.

Težava po besedah Milosavljevića izvira že iz tega, da se je vloga radijskega glasbenega urednika na premnogih slovenskih radijskih postajah popolnoma izgubila ali uničila. "Do prve težave je prišlo že v sredini 90. let z nesmiselno namnožitvijo radijskih postaj, posledica česar so bile mnoge one-man-band postaje, kjer je ista oseba vrtela glasbo, skrbela za tehniko, napovedovala reči in še kaj," je pojasnil Milosavljević in dodal: "Pri drugih radijskih postajah so zaradi čim večje popularnosti vrteli samo glasbene želje - spomnimo se recimo Radia Gama MM - in vlogo glasbenega urednika skrčili na nekoga, ki samo išče najbolj popularne pesmi, ki bi odvrnile čim manj poslušalcev. Kakovostna glasbena uredniška politika - kakršna je nekoč veljala na radijskih postajah, kot je bil RGL - z dobrim poznavanjem pravil in principov, a tudi izjemnim poznavanjem zelo širokega glasbenega repertoarja se je z redkimi izjemami umaknila vrtenju ozkega nabora nenevarnih pesmi 'za vsak okus'. Posledica tega je bila, da smo dobili množico radijskih postaj s praktično identičnim izborom oz. naborom glasbe. Glasbeni uredniki pa so ostali pojem, prisoten le še na javnem radiu, določenih regionalnih postajah in posameznih večjih radijskih hišah."

"Komercialne postaje morajo tudi same preživeti"
Nov "poslovni model" presega okvirje t. i. "powerplaya" oz. predvajanja skladbe določenega izvajalca za plačilo po naročilu. Kar v praksi znese okoli 500 evrov za predvajanje skladbe enkrat na teden, trikrat na dan. Toda te cene imajo komercialne radijske postaje v nekaterih primerih objavljene na svojih spletnih straneh znotraj cenika oglaševanja. "Ne gre za vprašanje plačljive promocije slovenske glasbe. Gre za dejstvo, da komercialne radijske postaje ne morejo nuditi brezplačne promocije vsem, saj morajo tudi same nekako preživeti. 'Powerplay' na večini radijskih postaj stane okoli 500 evrov, medtem ko ga npr. javni zavod RTV lahko ponudi zastonj, saj se financira iz državnih sredstev," je opozoril Palovšnik z Zelenega vala.

Toda tako kot pri "powerplayu" kot pri "posebnih dogovorih z glasbeniki" nastaneta dve težavi, opozarja Milosavljević. "Prva je težava, kadar vsebina ni ustrezno označena kot oglas in kadar ni jasno ločena od drugih, programskih vsebin. Kadar se torej takšno plačano predvajanje, ki je dejansko oglaševanje, pretvarja, da je del uredniškega izbora glasbenih urednikov in želi s tem glasbi dati drugačen pomen. Pri tem gre za neločevanje oglasnih vsebin od ostalih, uredniških vsebin in hkrati za zavajanje potrošnika, kar je oboje zakonsko prepovedano. Še večja težava se pojavi, če je v plačanem 'paketu' še intervju. Ta že sam po sebi, kot žanr, pušča vtis, da gre za neodvisno, neoglasno uredniško vsebino in želi ujeti poslušalca nepripravljenega, vsekakor brez distance, kot jo poslušalec običajno ima, kadar je soočen z oglasno vsebino. Zato so vsakršne vsebine, ki po formi oponašajo neodvisne novinarske vsebine, sporne in najpogosteje prepovedane," je pojasnil Milosavljević.

"Kaj sploh poslušamo?"
Toda "powerplayi" so obstajali že pred dvajsetimi leti, ko so glasbeniki, ki so nastopali na dogodkih določenih glasbenih postaj, namesto plačila dobili možnost, da unovčijo "powerplay", kar je pomenilo, da je radijska postaja njihov aktualni album zavrtela petkrat ali desetkrat v enem tednu. "Toda da dobiš takšen odgovor z radijske postaje, ko bi bil človek lahko vesel, da ima nekaj novega za bazo, je presenetljivo. Raje vidim, da me ne vrtijo, kot da mi napišejo: 'Plačaj, pa te bomo vrteli.' Ker se potem vprašaš, kaj sploh poslušamo," je sklenila Apolonia.

Plačevanje za vrtenje glasbe je po besedah Milosavljevića na kakovostnih - beri: tistih, ki dajo na svoj ugled - radijskih postajah v svetu nepredstavljivo. "Če pogledamo strogo z zakonskega vidika, je plačevanje za predvajanje določenih vsebin seveda mogoče- pod pogojem, da so ustrezno označene oziroma opredeljene kot plačan oglas in jasno ločene od drugih vsebin. Takšna je praksa tudi recimo v ZDA, kjer tovrstno predvajanje natančno omejuje zakon, ki sicer ureja delovanje Zvezne komisije za komuniciranje." Slovenija takšnega zakona, ki bi govoril kaj in kako je s plačanim predvajanjem glasbe, (še) nima.