Zmagovalec nedeljskega večera je poleg zlatih slovenskih košarkarjev tudi športno navijanje na obeh straneh. Foto: MMC RTV SLO
Zmagovalec nedeljskega večera je poleg zlatih slovenskih košarkarjev tudi športno navijanje na obeh straneh. Foto: MMC RTV SLO
false
Do Carigrada je pripeljal tudi kombi, okrašen posebej za to priložnost. Foto: MMC RTV SLO
false
Res je! Foto: MMC RTV SLO
V Srbiji točili solze, a tudi ponosni na srebro
Rajanje slovenskih navijačev na ulicah Carigrada
Košarkarska evforija zajela Slovenijo
V Carigradu navijalo 6.000 Slovencev
Navijaški avtobusi krenili v Carigrad

Budilka je zazvonila ob 6.00. Treba je bilo vstati in se odpraviti na Brnik, saj so tam že od zgodnjega jutra vzletala letala, ki so v Carigrad vozila na stotine Slovencev, ki so po četrtkovi dobljeni polfinalni tekmi s Španijo ugotovili, da so sanje o evropskem zlatu postale resničnost, in zato zasuli klicne centre turističnih agencij z eno samo zahtevo - rezervacijo navijaškega aranžmaja v Carigradu. Cena: 490 evrov z organizacijo aranžmaja plus vstopnico, ki je stala med 45 in 75 evri, odvisno od sektorja.

Marsikomu pa je na poti stala še ena ovira - potni list! V Turčijo se namreč ne more potovati zgolj z osebno izkaznico, zato so se številni navijači prijeli za glavo, ko so ugotovili, da je petek zadnji delovni dan za izdelavo potnih listov.

Vendar pa je tudi birokracija tokrat v duhu športnega zanosa celotnega naroda pokazala človeški obraz - vlog za prednostno izdelavo potnega lista je bilo v petek vloženih kar 335, celjska upravna enota pa je uradne ure zato podaljšala do 19. ure. Tudi na Cetisu, kjer izdelujejo potne liste, so okrepili ekipe, podaljšali delovnik in vsa naročila spravili pod streho.

Ko letališče postane mravljišče
Da se je košarkarska evforija zalezla v vse pore, je postalo jasno že v taksiju: "Kam? Na letališče? Vsi gredo tja! Bomo prvaki, kajne? Seveda bomo, in zlato si fantje tudi zaslužijo!"

Na Letališču Jožeta Pučnika je bilo že navsezgodaj zjutraj živahno kot na ljubljanski tržnici v soboto. V nekaj urah je namreč proti Turčiji poletelo kar devet izrednih letal - prvo ob 4.40, zadnje ob 11.15, poleg vsega preostalega rednega prometa seveda, in drugi potniki so le začudeno gledali, ko se je po letališki stavbi razlegal ukaz: "Navijači z ročno prtljago na desno, drugi na levo!" Na Brniku so se dobro pripravili na povečan promet, delala so vsa prijavna okenca, odprli so tudi nove linije za varnostno kontrolo, vse je potekalo hitro in učinkovito.

Naše letalo je bilo v zraku ob 9.00, na svojem boku je nosilo napis AnadoluJet - gre za hčerinsko družbo Turkish Airlinesa, ki sicer leti zgolj na notranjih turških letih, vendar je bilo v Sloveniji potrebnih toliko letal, da so jih morali "napraskati" na vseh koncih, da so našli prostor za 1.500 navijačev, ki se je odločilo za ekspresni, manj kot 24-urni skok v Turčijo.

V Turčijo za vsako ceno
Med potniki je bil tudi Marjan iz Ilirske Bistrice, ki je potoval s svojo najstniško hčerko Nino: "Da želim nekoč biti del velikega slovenskega športnega dogodka, sem se odločil že leta 2000, ko sem zamudil Slovenijo na evropskem prvenstvu v nogometu v Belgiji in na Nizozemskem. In v četrtek sem si rekel - zdaj ali nikoli!"

Vsak izmed navijačev je imel svojo zgodbo o odločitvi za pot. Skupina prijateljev je imela že kupljene vstopnice za sobotni koncert Rolling Stonesov v sosednji Avstriji, potem pa se je slovenska reprezentanca uvrstila v finale EP-ja. Dilema - kaj pa zdaj?! Ni trajalo dolgo, ko so našli salomonsko rešitev - na oboje, seveda! Naprej na koncert, nato pa nazaj domov, na letalo in v Turčijo.

Še večja junaka sta bila Miklavž in Matevž. Štirje prijatelji so se v Carigrad iz Ljubljane na 1.500 kilometrov dolgo pot odpeljali kar z avtomobilom. "Krenili smo ob treh zjutraj v soboto. Vozili smo do Niša v Srbiji, kjer smo se ustavili na kosilu, nato pa naprej do Bolgarije, kjer smo v Sofiji tudi prespali," pripovedujeta 29-letnika. V nedeljo so na cilj prispeli v poznih popoldanskih urah, ravno pravočasno, da so ujeli avtobuse, ki so iz navijaške cone peljali v dvorano Sinana Erdema. "Danes bomo prespali v tukaj v Carigradu, nato pa v ponedeljek nazaj proti domu, menjavali se bomo za volanom," napovesta.

Gasilska sirena za osuple Turke
Navijaško cono so v soboto na vrat na nos odprli v nekaj kilometrov oddaljeni marini, kjer drug poleg drugega stoji približno deset lokalov, in tja so neposredno z letališča takoj po pristanku vozili slovenske navijače s številnimi avtobusi. "Zadnji nosi številko 37," je pojasnil Kompasov predstavnik in tako ponazoril, kako množično je slovensko romanje v Carigrad.

Popoldne je bilo tako namenjeno predvsem posedanju v senci terase in nazdravljanju s hladnim pivom - v nasprotju s hladno deževno domovino je v Turčiji namreč pošteno pripekalo sonce in termometer je kazal kar okoli 30 stopinj. Seveda pa je bilo treba ogreti tudi glasilke in jih pripraviti za zvečer, iz zvočnikov so se slišale Golica, V dolini tihi, Slovenija gre naprej in druge domače, dnevu primerne pesmi. Za vseprisotno poskakovanje "Kdor ne skače, ni Sloven'c" se je našel prostor okoli vseh miz, domačine pa je najbolj osupnil zvok gasilske sirene, ki jo je skupina navijačev "gonila" na parkirišču. Spet drugi so sklenili, da bo navijanja dovolj že zvečer, in zato skočili na kratek ogled mesta - treba je bilo videti vsaj znamenito Modro mošejo. V navijaški opravi, seveda.

"Bratje Slovenci!"
Okoli 19.00 je nato napočil čas za premik pred dvorano, kjer so se med množico pomešali tudi srbski navijači, sicer precej manj številčni. "Iz Beograda je poletelo samo eno čartersko letalo. Cena aranžmaja je bila 350 evrov, večinoma pa smo se odpravili z avtomobili in kombiji. Vožnje smo imeli približno 10, 12 ur," pove Nada iz Zemuna.

Navzočnost policije je bila seveda močno okrepljena, vendar posredovanje ni bilo potrebno, saj je vse minevalo v pristnem prijateljskem vzdušju. "Za petminutno pot od parkirišča do vhoda smo potrebovali tričetrt ure, ker smo vmes nazdravljali z brati Slovenci, se slikali, drug drugemu želeli srečno," se je navduševal Miloš iz Beograda.

Kaj zapisati o navijanju na sami tekmi? Slišali ste sami. Kadar koli se je v dvorani zaslišalo skandiranje: "Srbija!", so ga slovenski navijači preglasili v nekaj sekundah. Srbom pomanjkanja gorečnosti kljub vsemu ne gre očitati. Med tretjo četrtino smo preverili vzdušje na njihovi navijaški tribuni, številni so bili že brez majic, viseli čez ograjo in povsem osredotočeno zrli na igrišče ter čustveno pospremili vsako potezo na igrišču. Toda slovenski navijači so vedeli, da so priča zgodovinskemu trenutku, prišli so po zlato in pika. Naši junaki na parketu so leteli na njihovih krilih in obratno.

Premalo časa za slavje
Ko je nekaj dolgih sekund pred koncem postalo jasno, da se nam zmaga ne more več izmuzniti, je na tribunah eksplodiralo. Evforija se je nadaljevala vse do zmagovitega dviga pokala, čustvene Zdravljice in vznesene We are the champions.

Potem pa jo je zamenjala nejevolja, saj so številni navijači ugotovili, da je ura v Carigradu premaknjena za eno uro naprej in da se čarterska letala vračajo že tako kmalu, da ne bodo imeli časa, da bi v miru in velikem slogu proslavili zgodovinski naslov, saj je bilo treba biti na letališču že dve uri pred odhodom, plus še vožnja do tja.

Lahko noč, bratje Srbi!
Počasi pa so pojenjale tudi moči, evforičen dan je terjal svoj davek in nastopila je utrujenost. Tudi srbski čarter se je domov vračal ob 4.00 in navijači orlov so začudeno zrli v izmučene Slovence, ki so se posedli in polegli po letaliških klopeh. "Pa kaj vam je? Če bi mi osvojili naslov, bi Carigrad obrnili na glavo. In tukaj na letališču bi viseli s stropa, okupirali bi tisti točilni pult, povabili tudi vas, častili vse! Pa tudi če bi to pomenilo, da zamudimo letalo - ni pomembno, samo da si prvak!" smo dobili lekcijo iz navijanja.

Toda moči preprosto ni bilo več dovolj in slovenski navijači so komaj čakali, da zatisnejo utrujene oči. Nekateri so to dočakali ob 6.00 zjutraj, ko so spet legli nazaj v svoje postelje, drugi pa celo, še preden je letalo doseglo potovalno višino. In ZLATI spanec je najslajši, bratje Srbi ...

V Srbiji točili solze, a tudi ponosni na srebro
Rajanje slovenskih navijačev na ulicah Carigrada
Košarkarska evforija zajela Slovenijo
V Carigradu navijalo 6.000 Slovencev
Navijaški avtobusi krenili v Carigrad