"Med nastopi njena drzna in hrupna ženska energija napolnjuje prostor in navdihuje svobodo in interakcijo," so o Gnučči - v "civilu" je 31-letnici ime Ana Rab – zapisali v Kinu Šiška, kjer bo nastopila v petek, 5. oktobra, ob 22.30. (Pred njenim nastopom vas bo ogrevala švedska didžejka Amber Valent.) Koncert je del festivala Mesto žensk, ki se na različnih lokacijah v Ljubljani začenja danes.

Ana sama verjetno ne bi uporabila toliko besed. "Rada plešem – saj ni tako globoko," pribije. Nobenega potrpljenja nima za blazirane, stoično naveličane obiskovalce koncertov, češ da sama "v življenju nima toliko časa, da ne bi iz vsake situacije potegnila kar največ". Raje kot v Berlinu bi koncertirala v Pulju, češ da imajo "nepredvidljive", podcenjene lokacije šarm, ki so ga od velike ponudbe razvajene prestolnice že izgubile.

Album You Good I'm Good Let's Be Great je izšel lani, prinaša pa detajlirano sproducirano, eklektično plesno glasbo; komade dodatno podčrtajo hiperstilizirani, barviti videospoti. Gnuččijina mantra je neodvisnost in že kratek pogovor z njo razkrije, da je pred nami večplastna umetnica, ki o glasbeni industriji in mestu žensk v njej razmišlja širše kot samo v krilaticah. Več pa preberite v nadaljevanju.

Kako ste našli umetniško ime Gnucci? V starejših objavah lahko zasledimo celo vzdevek »Gnucci Banana«.
Interna šala med prijatelji. Slaba šala – dobra kariera. To ime mi gre zdaj malce na živce, a je dober primer moje drže: nekaj se je samo od sebe pač zgodilo, ampak vse, kar je posledično iz tega izšlo, je kakovostno.

Rojeni ste bili v Beogradu, a se je nato družina zaradi vojne na Balkanu preselila na Švedsko, ko ste bili stari pet let. Koliko je Srbija vplivala na vašo glasbeno identiteto? Ste v najstniških letih poslušali srbsko glasbo – je bil to turbofolk ali alternativa?
Zame je bila Lepa Brena bog. Tudi ona mi je rekla, da imam v glasu balkanski vibrato, da grem z glasom navzdol na enak način kot pevke turbofolka – le da to počnem v rapu. (Prepričljivo zaječi kot srbska diva.)

Vas imidž oz. besedila srbskih pevk turbofolka prepričajo tudi s perspektive opolnomočenja žensk?
Kdo sem jaz, da bi govorila, kaj je dober zgled in kaj ne? Zame "dober feminizem" pomeni to, da obstaja več alternativ za najrazličnejše vrste žensk. Turbofolk mi je všeč, ker je poln, tako kot jaz – tudi sama imam veliko osebnost, hočem se izraziti.

Odraščanje v priseljenski družini pomeni večjo izpostavljenost različnim vplivom, najbrž pa lahko pripomore tudi k občutku drugosti, tujosti v določenem okolju. Je bil položaj avtsajderja ključen pri iskanju ustvarjalnega položaja?
Rodila sem se v državi, ki ne obstaja več, odraščala pa v deželi, s katero se ne identificiram stoodstotno: to pomeni, da sem nič - hkrati pa sem lahko, kar koli hočem biti, kar koli si izberem. Nikoli ne bom dovolj Srbkinja, dovolj Hrvatica; sebe tako ali tako še vedno identificiram kot Jugoslovanko. Ko nastopam na Kosovu ali ko pridem v Slovenijo, si rečem: "O moj Bog, to so moji ljudje!" Na to gledam kot na pozitivno krizo identitete. Lahko bi bila zafrustrirana, ker nikoli nikamor ne spadam, ampak namesto tega sem raje radovedna in sprejemam, da sem nekje vmes; gravitiram lahko stran od stereotipne predstave o določeni narodni pripadnosti. Lahko se opredelim v skladu s tem, kar čutim.

Priseljenci so smetana katere koli družbe. To, da prideš iz ene kulture in se vključiš v drugo, spremlja določena čustvena inteligenca. To soobstajanje je nekaj čudovitega in si zasluži veliko več spoštovanja, kot ga dobi. Priseljenske skupnosti po vsem svetu ustvarjajo odličnost.

Švedska je imela od nekdaj sloves odprte, za priseljence gostoljubne dežele. Na nedavnih volitvah je veliko glasov pridobila desničarska stranka Švedskih demokratov, ki podpihuje protipriseljensko retoriko. Ste občutili spremembo v družbeni klimi, spremembo, sorodno ozračju v večini Evrope?
Volitve so pokazale, da vse več ljudi voli za politike, ki niso samo rasisti, ampak tudi skrajno nesposobni za svoje delo – ne razumejo, kako politika funkcionira in čemu služi. Več primerov je bilo, v katerih politiki dobesedno niso znali opravljati svojih služb. V številnih regijah položaji dejansko ostanejo prazni, ko se izkaže, da je treba v tej službi početi še kaj drugega kot samo kriviti priseljence. To je vse, kar znajo, mi pa jim dajemo vse več pooblastil. Vprašati se moramo o kompetenci določenih posameznikov, ki so prilezli tako daleč, da imajo celo sedež v naši vladi. Obsedenost s priseljenci krepi strah ljudstva, položaj v vladi pa daje politikom dovoljenje, da so lahko skrajno butasti.

Narod ne razmišlja, ampak voli nesposobne rasistične klovne za vodje naše države. To je grozljivo, pokaže pa, da ljudje raje sovražijo priseljence, kot pa volijo za politiko, ki bi pripomogla k boljšemu življenju in dolgoročno učinkoviti družbi. Ne smemo se osredotočati samo na lastne, sebične predstave o tem, kaj bi država morala biti.

Sebe po navadi opisujete s pridevnikoma "self-made" in DIY (ang. naredi sam). "I bake the cake / eat it too, do the dishes too" (Spečem torto / sama jo pojem, pa še posodo pomijem), slišimo v komadu Ultimate Syndrome. Je prvi pogoj za to, da zavračate delo z velikimi založbami, da nadzorujete vse stopnje in vidike ustvarjalnega procesa?
Moj cilj ni, da bi bila večja, ampak, da bi bila boljša. Delala sem že z velikimi, zelo velikimi založbami. Ugotovila sem, da na vplivnih položajih praktično ni ljudi, ki bi imeli tako družbenoekonomsko ozadje kot jaz. Ne prihajam iz privilegiranega okolja, nisem imela umetniških staršev, ki bi mi dopovedovali, da lahko postanem, karkoli hočem. Sem pa pametna – morda ne poznam pravega izrazoslovja in poslovnih terminov, imam pa občutek za ta posel.

Nepošteno je, da nekateri dobijo dostop do določene sfere, drugim pa je prepovedan, ker obstajajo čuvarji, ki narekujejo primerno vedenje, primerne vsebine. Odločila sem se za DIY-pristop, ker se stvari lotevam izredno politično, pa čeprav so pesmi morda nalezljive, dobre za ples. Eden od mojih verzov gre takole: "I'll make your ass shake while your brain gains weight." Rada bi se dokopala do izkušenj, do znanja, da bi to potem lahko delila z ljudmi, ki nimajo dostopa do določenih sfer. Kar tudi počnem – vodim predavanja iz DIY-menedžmenta za ustvarjalke.

In kaj je glavni nauk, ki jim ga na teh predavanjih skušate predati?
Res težko se omejim na eno samo stvar. V najkrajši mogoči obliki: Free, Freaky, Feminine (Svobodna, frikovska, ženstvena). Svobodna, da se odločiš, kako se hočeš predstavljati, da se osvobodiš od stereotipa. Frikovska je način, kako se tega lotiš. Ni ti treba slediti modelu glasbene industrije, saj ta pogosto temelji na kapitalističnih vrednotah, ki so navzkriž s tvojimi lastnimi vrednotami. Ženstvena pa … Sama imam zelo moško energijo, ki si vzame, kar hoče. Imam pa tudi ženski duh, ki hoče deliti. Zbiram znanje, ker bi ga rada delila. V prvi vrsti mi ne gre za grajenje lastnega imidža, gre mi samo za izkušnjo ukvarjanja z nečim, kar imam rada.

Ves čas razmišljam, kako bi ustvarila svet, v katerem bo več takih, kot sem jaz. Pa ne mislim malih Gnuccijevk, mislim ljudi, ki vase verjamejo tako zelo, da njihovo življenje postane alternativa statusu quo. V takem svetu bomo malce lažje dihali. Tako velikopotezno razmišljam. Obenem pa razmišljam tudi ozko, ker sem tako majhna – in tudi hočem ostati majhna.

Dotaknili sva se že tega, da feminizem v osnovi pomeni svobodo izbire. Trenutno pa se v glasbenem svetu zdi tudi, da je "feminizem" med drugim zelo priročna tržna strategija, začasna identiteta, ki se jo da odvreči, ko končaš promovirati album. Ali pa je najprej pomembno, da se o določenih temah govori, ne glede na resnično motivacijo glasnika?
Še sama ne vem več. To temo jemljem zelo resno. Jezi me, da skušajo ljudje s tem zaslužiti. Feminizem je ideologija za vse, nobene zveze nima s prodajanjem imidža. Skrajno nadležno, neznosno je, ko skuša nekdo svojo javno podobo zgraditi okrog političnega gibanja. Gibanje je sad dela mnogih, namenjeno je mnogim, soustvarjajo ga mnogi – nikoli ne gre za enega samega posameznika. Če podpiramo žensko, ki vpije o "Girl Power", za njo pa na vseh vplivnih položajih stojijo samo moški … V takem primeru bo morda raje podprla moškega z dobro idejo, ki ima za seboj vplivne ženske.

Od mene pričakujete, da se bom začela pritoževati nad ameriškim uveljavljenimi izvajalci, ampak tega ne nameravam početi. Moje ustvarjanje je glasbena podlaga različnih alternativnih, subkulturnih gibanj, kot je na primer Mesto žensk. Če so ljudje naveličani majic s praznimi gesli, lahko podprejo kaj takega, lahko ukrepajo. Alternative obstajajo.

Hiphop je tradicionalno mačistična, pogosto mizogina kultura, ki utrjuje določene stereotipe o ženskah. Zdaj, ko je v žanru vse več uspešnih žensk, se mi zdi zanimivo, da so prevzele tudi izročilo t. i. "diss trackov", žaljivih pesmi. Je to pač del kulture ali v konfliktu s credom podpiranja žensk?
V mojem hiphopu so ženske zelo močno zastopane. Hiphop, ki sem ga jaz izbrala, je kultura, ki nas lahko ogromno nauči. Poučil me je o politiki, naučil me je, kako se izražati, čeprav morda nimam visokoizobraženega načina govorjenja, podučil me je o sprejemanju lastnega telesa in o sestrstvu, o umetnosti. Hiphop je kultura – rapanje, po drugi plati, je samo vokalni del. Rap je trenutno večji od popa in rokenrola.

Vprašati se je treba, zakaj ljudje hočejo mainstream, ki ga opredeljuje ponavljanje podob, zvoka. Mislim … tudi jaz obstajam. Zakaj ne podprejo raje mene? To je preprosta enačba ponudbe in povpraševanja. Vprašanje je, kako ljudi pripraviti do tega, da podprejo kakovostno alternativo.

Vaši videospoti pričajo o tem, da se veliko posvečate vizualni spremljavi komadom. Predstavljam si, da - v skladu s "self-made" filozofijo – režiserjem ne puščate ravno prostih rok za njihove lastne umetniške vizije. Ste zelo vpleteni v to plat ustvarjanja?
Vsi videospoti so interpretacija mojih izkušenj, vsi nastanejo iz moje ideje, sinopsisa. Vse, kar je podpisano z Gnucci, izvira iz mene, o vsem hočem odločati. Ne sicer na diktatorski način, ampak v duhu sodelovanja.

Obožuuuuuuujem glasbene videospote! Se spomniš, kako velika reč je bil MTV v našem otroštvu? Pa tako različni so bili med seboj. MTV je bil v času odraščanja moj najboljši prijatelj.

Kateri so imeli največji vpliv, pustili najgloblji vtis?
Definitivno vse, kar je režiral Hype Williams – njegovo sodelovanje z Missy Elliott me je sezulo. Spominjam se tudi, kako sem zazevala ob spotu za singel Black Hole Sun skupine Soundgarden. Uffffffff. (Maje z glavo.) Najraje imam videospote, v katerih je element fantazije – moji spoti so vedno resničnost, na katero nadrobim malce pretvarjanja.

Kakšna referenca je za vas Paula Abdul? (Izdala je singel Young Paula Abdul, op. n.) Sinonim za dodelano koreografijo?
To seveda tudi, ampak posebej sem izpostavila "mlado" Paulo Abdul, ki mi deluje kot zelo, zelo prijazna oseba, čeprav je seveda ne poznam. Pesem v bistvu govori o podpori kolegici, le da sem to prenesla na področje plesa. Ko si v klubu in tvoja družba navija zate, zmoreš neverjetne plesne trike! (Smeh). Mlada Paula Abdul je sodelovala z Janet Jackson, svojo vrstnico – skupaj sta se vzpenjali. Ko je Janet postala ogromna zvezda, je bilo to v času, ko je Paula delala njene koreografije. Njun odnos zame simbolizira žensko podporo ženskam, ki gre dlje kot samo do fraze (z afektiranim ameriškim naglasom) "Ma jaaaa, valda zmoreeeš!". Mlada Paula Abdul pomeni angažirano, aktivno podporo.

V Beogradu ste verjetno že kdaj nastopili?
Ne!!! (V srbščini.) Sramota!! (Smeh.) Vprašajte njih, jaz res ne razumem. Res se mi zdi zanimivo, da so me prej povabili na Kosovo (na festival DokuFest v Prištini, op. n.) in v Slovenijo kot pa v Srbijo. Pa si tega res želim. Rada bi, da me moji ljudje sprejmejo! Obenem pa se mi zdi ta situacija dobra ponazoritev tega, kakšna oseba in kakšna umetnica sem. Še vedno sem avtsajderka, ki jo najprej povabi območje z najmočnejšo politično konotacijo v nekdanji Jugoslaviji in nato še Slovenija, ki je v tem kontekstu tudi malce avtsajder. Zdaj si pa to razlagajte!

V nedavni objavi na Facebooku ste zapisali, da si želite nastopati na "nepredvidljivih mestih", najraje v kakem drugem ali tretjem največjem mestu v deželi, namesto v prestolnici. Zakaj? Logičen zaključek bi bil, da je nastopati, denimo, v Berlinu lažje, saj ima vsak alternativni žanr veliko močnejšo podporo in več sledilcev.
Zanimivo, da to pravite. Zadnje čase svoje nastope obravnavam kot kulturne študije. Nastopala sem v Berlinu, in to celo v klubu Berghain. Velika reč, ljudje so bili zelo veseli zame. Koncert je bil čudovit, ampak to ni izkušnja, ki sem jo iz tega potegnila. V spominu mi je ostala predvidljivost tega, da že sedmič nastopam v Berlinu. Ob tem se moram vprašati: Zakaj pa ne Beograd? Zakaj ne Pulj?
Nepredvidljivi, podcenjeni kraji imajo svoj šarm – premorejo radovednost in radost, ki so ju velika mesta že izgubila. V prestolnicah te nenehno pitajo s koncerti, ribnik je natrpan z ribami. Sama raje plavam tam, kjer je malo več prostora. Nikoli nisem čutila potrebe, biti tam, kjer so vsi ljudje. Vsak pač ni za vsako občinstvo.

Je izziv tudi v tem, da skušate na svojo stran pridobiti občinstvo, ki vas ne pozna?
Ne. N-E. Nikoli! Na koncertih v velikih mestih je norma, da si kot obiskovalec naveličan, blaziran. Tega ne razumem. Nimam toliko časa, da ne bi maksimalno izkoristila situacije! Ukvarjam se z glasbo, rada plešem … saj ni tako globoko. Ampak v glasbenem svetu je ogromno nesamozavesti, ogromno ega. Če se umakneš iz kulturnih centrov, je malo manj tega nenehnega tekmovanja za pozornost. Smilijo se mi ljudje, ki se prikrajšajo za radost, ker preveč razmišljajo o tem, kako naj se zabavajo.

Ko sem na turneji, rada spoznam kraj, kamor sem prišla. V Ljubljani bom štiri dni. Nisem tiste vrste izvajalka, ki pride nekam in razmišlja, kako se bo oglaševala in tržila. Hočem izkušnjo! V kratkem grem v Kolumbijo in proti koncu leta še v Maroko.

Globalni ste.
Čisto globalna! (Veselo zacvili.) Klinčevo globalna. To pa zato, ker ne upoštevam industrije. Subkulturni trendi so globalni, multikulturni, svobodni in opogumljajoči. To dobiš, če poiščeš alternativno pot, ki se postavi zoper status quo.

Ana Jurc