Če ste si vse do sinočnjega večera tolkli po glavi, ker ste zamudili ambasadorje poprocka iz New Jerseyja v Zagrebu, vam bo množica gorečih oboževalcev, zbranih sinoči na stadionu Friuli, med katerimi se je na vsakih nekaj korakov slišala tudi slovenska govorica, zagotovo rekla, da je bila storjena večja škoda, če vam ni uspelo priti v Italijo. Stadion, na katerem zadnja štiri leta pušča svoj pečat slovenski nogometni reprezentant Samir Handanović, je tako postal meka vseh malikovalcev kulta Bon Jovijev in drugih radovednežev za celi dve uri in pol. Jovija je občinstvo tako prevzelo, da se je mednje vrnil kar štirikrat.
Ženske v zrelih letih, ovite v zastave mladega Bon Jovija – takšnega, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti visel na stenah številnih najstnic v obliki posterjev, ki so danes že prepereli; nova generacija kričečih najstnic in predstavniki moškega spola, ki so vedno sanjali, da bi bili na njihovem mestu, so se že od 17. ure naprej začeli zbirati na samem prizorišču. Okoli pol devete zvečer pa so se že zaslišali prvi žvižgi. Napetost je rasla, vse dokler se niso ob 21.15 pred stopnišče odra pripeljali v treh limuzinah člani zasedbe in najprej obnoreli levi del tribun (gledano iz odra), ki so jih videli stopati iz avtomobilov, in nato z aktivacijo velikega videozidu za njimi še vse druge zbrane, ki so vse do takrat ogrevali svoje roke in grla ob pozdravljanju slehernega tehničnega delavca, ki je stopil na oder.

Vrnitev v Italijo z železnim repertoarjem
49-letni pevec Jon Bon Jovi se je k sosedom vrnil iz le enega samega razloga. "Pozabil sem, kako italijanska dekleta kričijo," je poudaril med enim svojih nagovorov. In kako spraviti v kričečo in ploskajočo evforijo množico, ki jo je sam najprej ocenil za 50.000-glavo, nato za 40.000-glavo, če ne s svojimi največjimi uspešnicami in nepogrešljivimi vložki prerojenega (spomnimo, da je v začetku turneje šel na rehabilitacijo za zdravljenje od alkohola) Richieja Sambore, klaviaturista Davida Bryana in bobnarja Tica Torresa. Z njihovega zadnjega albuma iz leta 2009 je bila tako kot v Zagrebu zaigrana le ena skladba iz The Circle, in sicer We Weren't Born to Follow. Največji poudarek je bil na uspešnicah z njihovega tretjega studijskega albuma Slippery When Wet (Raise Your Hands, You Give Love a Bad Name, Wanted Dead or Alive, Livin' on a Prayer), četrtega New Jersey (Blood on Blood, Bad Medicine, I'll Be There For You) ter petega Keep The Faith (Bed of Roses, I'll Sleep When I'm Dead, Keep the Faith, Dry County in In These Arms). Drugih albumov so se dotaknili za pokušnjo, izostal je cel repertoar iz albuma Bounce, marsikdo pa je pogrešal v množici vseh uspešnic, z rockerskimi podtoni bogato One Wild Night.

Občinstvo v "bonjovijski" ekstazi
"To ni televizija. Vsi se dvignite s svojih sedežev," je tribune na stadionu dvignil v zrak, potem ko je nekaj minut prej s prvo skladbo večera Raise Your Hands dvignil veliko večino rok proti nebu. Bon Jovi je zbrane nenehno spodbujal k še glasnejšem ploskanju, petju in vpitju. Nikoli mu ni bilo dovolj in vsak odziv občinstva je nagradil s skupinsko akcijo na odru.

Dopolnjevanje glasov se je začelo že pri drugi skladbi večera, ko je množica vzklikala "Bad name!" ob Jovijevi pobudi "You give love …". Repertoar se je po sami dinamiki večino časa dvigal in takoj spuščal z umirjenimi baladami, kjer je na svoj račun prišel inštrumentalni del skupine.
Jovi - Sambora: nerazdružljivi par
Na trenutke še bolj kot Jon so zbrani s kriki nagrajevali kitarsko virtuoznost Sambore, ki je prvič prišla do pravega izraza, ko je Jon zamenjal poskakovanje (pri svojih 49 letih) za akustično kitaro pri Blood on Blood. Četudi skupina nosi ime po pevcu, je Jon veliko pozornosti dajal Sambori in mu puščal prostor ter se raje pomikal v ozadje in s kriljenjem rok koketiral z bobni.
Na velikem zaslonu v ozadju se je nato izpisalo "Break the Chains" in serija simbolov miru in ljubezni se je odvila ob We Weren't Born to Follow, kjer se je na desni tribuni od odra izpisalo Jovi, na levi se je prikazala ameriška zastava, tik pod circle pitom, kjer so se zadrževali njegovi najbolj goreči oboževalci, pa se je izrisalo srce, ki so ga sestavljale male italijanske zastave.
Še sam vidno presenečen nad odzivom občinstva, je množici zaploskal po počasni baladi, ki se je kot feniks s pomočjo kitarskih rifov dvignila v hitrejše ritme Radio Save My Life Tonight. V zrak pa je spravil vse s prvim izmed mnogih vrhuncev večera It's My Life.
Spet po drugi strani pa sta Jon in Sambora delovala kot neločljivi tandem, predvsem pri duetu Captain Crash & the Beauty Queen From Mars, ki sta ga tudi skupaj napisala, in je, med kitarsko solažo, sprožil manjši naliv nad stadionom. Dežne kaplje so zmotile le redke, še najmanj pa Jona samega. "Mislim, da angeli jočejo, ker niso mogli priti na razprodan koncert. Naj ne skrbijo, ker bomo tu do jutra," se je zadrl v mikrofon Jon in začel z napevom We Got It Going On.

Dež šele sprožil pravo vzdušje
Vedno bolj premočeni od dežja so delovali še bolj surovi in se niso vdali niti za sekundo. Pravzaprav so se požvižgali nanj. Skoraj protestno so začeli svoje uspešnice še daljšati, med drugim so Bad Medicine nadgradili z vložki vsem znanim hiti džuboksa Pretty Woman, Shout! in Spanish Harlem, med katerimi je sledilo vnovično obujanje ritmov Bad Medicine in zlovešči pogled razigranega Jovija, ki je spominjal na ubijalske poglede Kevina Bacona v svojih zločinskih vlogah.
Še več. Po obroču se je sprehodil ravno med največjim nalivom in postregel z romantično Bed of Roses, ko je eno vrtnico tudi vrgel v občinstvo in se rokoval z redkimi srečneži. Da ne bi bil sam, je povabil pri I'll Be There For You v ospredje še Samboro. "Hej, Richie, pridruži se mi. To je tako, kot bi se tuširal skupaj s 50.000 najbližjimi prijatelji," ga je privabil na vrh kroga okoli najbolj gorečih privržencev, ki so kar globoko segli v žep, da so lahko stali nekaj metrov od svojih idolov, ter ob skupinskem petju "When you breathe I want to be the air for you, I'll be there for you," zaprla še zadnje dežnike v občinstvu (nevihte je bilo konec).

Sopara, ki je ob tem popustila, je zbrane vodila skozi njihov razgiban repertoar do Keep the Faith, ko je Jon prvič rekel lahko noč in odhitel v avto. Razgreto občinstvo ga je priklicalo nazaj. In s čutnim klavirjem se je začela neskončna saga bisov. Tu ni zmanjkalo Jonovih medklicov Bogu (tudi prekrižal se je med Dry Country), iz občinstva je vzel italijansko zastavo in se vanjo ogrnil ter iz svojih pljuč spravljal zvoke, ki jih je pred leti sicer pel še z večjo intenziteto, toda newjerseyjski šarm njegovega glasu le ni čisto popolnoma ubežal zobu časa.

Občinstvo je tako kar obstalo, ko so člani skupine, ki sodijo med največje zaslužkarje na glasbeni sceni, zares odhiteli v že ogrete limuzine in se odpeljali po skladbi I Love This Town. Hladnokrvni konec? Še zdaleč ne. Po štirih bisih bi seveda lahko nadaljevali svoj bogati repertoar do ponedeljkovega jutra. A kljub vsemu je Bon Jovi svojevrstno podjetje, ki ve, kdaj mora končati, in ve, koliko mora dati od sebe, da je videti pristno, a ne pretirano zaigrano.