Čeprav so vabili prekaljeni Guano Apes.

Že res, da osrednjih zvezd 17. ponovitve najstarejšega festivala pri nas ni pričakal nabito poln travnik ob reki Krki, marveč stiskajoči se obiskovalci pod velikim šotorom v ozadju in iz svojih malih šotorov kukajoči začasni prebivalci Otočca, toda okoli 300 najbolj vdanih oboževalcev skupine Guano Apes je s svojo energijo presenetilo tudi člane skupine. Svoje idole so počakali na dežju, z njimi poskakovali in prepevali v dežju ter na njih naredili nepozaben vtis. "Najlepše je, ko z nami pojete v dežju. Vidi se, da se hočete le zabavati," je v enem izmed svojih nagovorov poudarila pevka in zaščitni znak skupine Sandra Nasić.

Krajevna nevihta, ki je prekrila rajsko nebo nad Otočcem, je bila poleg cen vstopnic po mnenju številnih osrednji razlog za manjše število ljudi pod odrom prvi večer v primerjavi s preteklim letom. A število ljudi, ki se odločijo priti na koncert oziroma festival, ni nikoli kriterij za Guano Apes, sta v intervjuju pred samim nastopom za MMC povedala kitarist Henning Rümenapp in bobnar Dennis Poschwatta.

"Nastopamo povsod. Nikoli še nismo odpovedali nastopa zaradi dežja, vremena ali kakšnih zamud. Aprila smo bili na veliki turneji po Rusiji in imeli smo veliko težav na carini, ker niso pustili čez mejo naše opreme, pa smo še vedno odigrali celotno turnejo. Vedno si lahko izposodiš stvari. Igramo tudi na navadna glasbila, če moramo. To ni ravno najboljši občutek, ampak ne moreš pa okriviti in oškodovati zaradi tega ljudi, kajti oni so tam zaradi naše glasbe in mi zato, da jim jo zaigramo," je pojasnil kitarist v intervjuju za MMC (ki ga boste lahko v celoti prebrali kmalu).

Natanko ob enajsti uri zvečer so tako po več kot desetih letih Rümenapp, Poschwatta, Nasić ter basist Stefan Ude in bobnar znova razveselili svoje oboževalce v Sloveniji. Začelo se je "tiho". Iz zvočnikov se je zaslišal resket električne kitare, ki je napovedal vsem znano balado iz leta 2003 Quietly. Navidezna plahost Nasićeve se je že do refrena razgubila nekje v zraku. Popolnoma vživeta v glasbo je prikazala pravo vokalno učno uro, seveda z razkazovanjem svojega glasovnega razpona. Ta je segal od čutnih izpovedovanj Pretty in Scarlet do skoraj metalskega dretja pri Big in Japan.

Premočeno občinstvo so "Apesi" ogreli po mirnejšem uvodu s prvim singlom z njihovega novega albuma Bel Air - Oh, What a Night, ki mu je sledil dvojček največjih uspešnic skupine: You Can't Stop Me in že kar ponarodela Open Your Eyes. Presek med njihovim preteklim in zdajšnjim ustvarjanjem (sodeč po odzivu poskakajočega občinstva) je lepo prikazala rockovska mehkejša, a še vedno hitra skladba Sunday Lover.

S svojo mešanico starih uspešnic in predstavitev pesmi z novega albuma so sestavili bogat repertoar, ki pa je imel eno napako: ni bil prilagojen vremenskim razmeram. Tako se je dobro videlo, kako so obiskovalci goreče čakali na znake instrumentalnega dela skupine, ki so napovedovali skladbe, kot je bila No Speach, ki jih je razgrela po še eni vokalni mojstrovini Nasićeve, ko se je iz skorajšnjega šepetanja povzpenjala v udarni refren Pretty in Scarlet.

A nemška skupina, ki se je združila leta 1994, je jasno pokazala, zakaj je pravzaprav spet na odrih - da predstavi svoj nov album Bel Air. In pri tem se je tudi zataknilo, saj je občinstvo nove pesmi poznalo veliko slabše kot največje uspešnice. Ko jih je pevka pozvala, naj jo dopolnjujejo ob skladbi Sing That Song, najprej ni mogla razbrati, kaj pojejo v občinstvu. Za tem je oboževalce poskušala naučiti eno vrstico in na koncu obupala.

"Ne smeš delati glasbe za ljudi, ampak zase, kar se sliši zelo egoistično. Toda to je po mojem mnenju edini in najbolj pošten način, kako ustvarjati glasbo. Mi moramo uživati v njej in ne smemo se obremenjevati s tem, da bi morali narediti Open Your Eyes 2," je dejal bobnar skupine Guano Apes med intervjujem za MMC.

Fanman je začrtal nadaljevanje koncerta, v katerem je vedno bolj v ospredje prihajal moški - instrumentalni - del skupine. Seveda pa ga je ves čas spremljal glas Nasićeve, ki do pravega izraza pride šele ob skladbah, kot je This Time. Pravo norijo je po pričakovanjih sprožila njihova glavna uspešnica Big in Japan, norijo na odru pa je po odhodu Nasićeve in skandiranju "Come back!" sprožila več kot desetminutna instrumentalna seansa, ki je pravzaprav najljubši del koncerta za basista, so poudarili člani skupine. Šele zadnja skladba večera je poskrbela za vsaj približek tega, kar lahko vidimo na posnetkih koncertov Guano Apes - složno prepevanje in dopolnjevanje vokala pevke z množico. Za to je poskrbela Lords of the Boards, ki se je končala s takšno postavo na odru, kot se je začela: brez pevke.

Domače skupine ogrevale občinstvo
"Mi smo Guano Apes, za nami pridejo Elvis Jackson," se je pred nastopom osrednje skupine večera ob slovesu pošalil pevec Buda. Primorsko-štajerska ska-punk naveza je na Otočcu stara znanka. Po uvodni zdravljici pevca so prav Elvis Jackson priklicali dež z Wake me Up. Njihov festivalsko prilagojeni repertoar (kar pomeni, da so bili vključeni vsi značilni elementi v pospešeni različici: napihljivi delfini, tečaj za (ne)plavalce, Budovi prevali in letenje toaletnega papirja) pa je najbolj navdušil s preverjenimi Morning, Market Sweets, You and I, Get up itd.

Uvodno ogrevanje je letos pripadlo domačinom Versus, ki so se predstavili z novim albumom v novi/stari zasedbi. Pred njimi so oder preizkušali stari znanci festivalskih odrov Eskobars in najbolj vroča predskupina ta hip (vsaj zdi se tako, saj so skoraj povsod) Arhibald Arhibaldovich. Predstavili pa so se tudi makedonski Strangled Mute in zmagovalci natečaja Veter v laseh Strangers.

Nastopi teh skupin so kot po navadi predstavljali zvočno kuliso vsem tistim, ki so se prebijali mimo ostrih pogledov varnostnikov (tekočina je morala ostati pred vhodom Rock Otočca) in najprej poskrbeli za udobno namestitev visoko v gozdu ali okoli igrišč za mivko. Velika prednost letošnjega festivala pa je parkiranje, saj je to urejeno veliko bližje prizorišču kot pretekla leta.

Dežne kaplje so s preverjenimi priredbami pregnali člani domače zasedbe Cover Lover, ki jim je pripadla čast, da končajo dogajanje na glavnem odru. Predvsem pa je bilo pri skupini zanimivo opazovati njihovega bobnarja Aleša Uranjeka, ki je še pred dobrim letom sedel na istem odru ob dirigiranju ritma (začasno?) razpuščenim Šank Rock, ko so se iz ust okoli tisočglave množice slišali Metulj, Delam, kar paše mi in podobne uspešnice velenjskih rockerjev.

Cover Lover so tako pripeljali festival v megleno zgodnje jutro. Pravo obstransko dogajanje se tako začenja šele danes, ko bo med drugim zaživel tudi blatni poligon. Svetla stran dežja je to, da tega letos ne bo treba umetno ustvarjati.

Več si lahko ogledate v spodnji galeriji in videu.