Hamo & Tribute 2 Love so v zadnjem letu dni obrnili nov list v svoji karieri. Dejstvo je, da so ob koncu leta praznovali deseto obletnico delovanja, hkrati pa so v tem letu postali ena najbolj dejavnih koncertnih skupin na naših tleh. Pevec in kitarist Matevž Šalehar - Hamo, klaviaturist Denis Horvat - Duki, baskitarist Uroš Škerl Kramberger - Hipi in bobnar Martin Janežič - Buco so medse sprejeli novega kitarista - to je postal stari znanec slovenskih odrov Peter Dekleva, ki je nadomestil Uroša Primožiča.

"Hočemo funkcionirati kot skupina, čeprav sem postavljen v ospredje zgolj zaradi marketinga. Želimo, da vsak prinese košček v mozaik," je v pogovoru za MMC dejal Šalehar. Z izdajo zgoščenke je skupina dobila priložnost, da se nove skladbe februarja niso izpele takoj po izdaji vinilne plošče.

Več o albumu, marketingu in spremembah v miselnosti skupine si lahko preberete spodaj.

Kako komentirate preskok, ki se je zgodil v zadnjem letu – vse od izdaje videospota za singel Gospa Magister? Sledili so praznovanje desete obletnice v Orto baru in razprodani koncert v Kinu Šiška ob izdaji novega albuma na vinilni plošči ter nizanje nastopov po slovenskih mestih. Postali ste ena najbolj dejavnih skupin pri nas, kar zadeva nastopanje.
Težko komentiram svoje delo. Mislim, da se je obrestovalo, da nismo samo letos ena najbolj dejavnih skupin, ampak zadnjih pet let. Ni nam pomembno, za koliko ljudi igramo, ali za tri ljudi ali tri tisoč, samo da se mi dobro počutimo na odru. In mogoče dobri albumi. Odziv občinstva je dokaz, da dobro delamo.

V zadnjem obdobju so vas zaznamovali tudi kratki videoposnetki, ki jih objavljate na družbenih omrežjih in s katerimi vabite na svoje koncerte. Glede na to, koliko jih proizvedete – od kje navdih za vsebino?
Obstaja ena stvar, ki po mojem mnenju ne zanima nobenega glasbenika – to je marketing. Pred dvajsetimi leti je obstajala medijska podpora, s pomočjo katere smo lahko obveščali javnost o svojih nastopih. Potem smo pet let jamrali, ker je ni bilo več. In nato so se pojavili novi kanali, skozi katere se lahko promoviramo.
Ker nas menedžment do določene mere sili, da se udejstvujemo v marketinški dejavnosti, smo sprejeli sodelovanje pod lastnimi pogoji – da se mi dobro počutimo ob tem. Pišemo skeče, improviziramo in uživamo na snemanjih. Hkrati pa, ker imamo zelo ozek kanal, se poskušamo čim manj ponavljati. In težiti. Čeprav letos imamo 50 nastopov, kar pomeni, da je teh videoposnetkov že okoli 300. Težko se ne ponavljamo in že malo pogrešamo čase, ko so se pošiljali plakati, ki so napovedovali koncerte (smeh).
Ko ste predstavljali videospot za skladbo Gospa Magister, ste na promociji citirali Vlada Kreslina, da obstaja le še marketing in deficit srca. Koliko je marketing breme za glasbenika? Ali se naučiš živeti z njim?
Naučiš se živeti z vsem. Breme vsekakor obstaja. Včasih je bila infrastruktura v poslu bolj predvidljiva – izdal si singel, o njem so pisali časopisi in poročale televizije. Danes pa tega skorajda ni. Prepuščeni smo sami sebi. To je dobro, ker si lahko malo bolj ustvarjalen, po drugi strani pa je obremenjujoče. Če bi toliko vadili igranje kitare, kot visimo na Facebooku, bi bili že vsi Hendrixi. Bolje bi bilo, če bi se drugi ukvarjali s tem.
Je marketing razlog, da ste se šele zdaj odločili za izdajo albuma na zgoščenki? Najprej ste ga izdali na vinilki in ga predstavili februarja v Kinu Šiška. Zdaj sledita izdaja na zgoščenki in nastop v Cvetličarni.
Všeč mi je, če imam našo vinilko, da jo lahko sploh kje poslušam. Po drugi strani, če pri nas izdaš album v digitalni obliki, je takoj spiratiziran, razdeljen zastonj. Mi bi vseeno radi pokrili stroške snemanja, ker album ne prinaša več dobička. Če izdaš vinilko, računaš, da se bo tisti, ki jo bo hotel digitalizirati, potrudil in vsaj enkrat poslušal. Ne moreš je digitalizirati drugače, kot da jo poslušaš in nekam posnameš. Kot glasbenik tako malo zajeziš in poskrbiš, da cel album ne uide. Dobiš moč, da sam reguliraš, kaj bo singel. Čeprav mi še vedno zelo posnemamo vzorce, ki so nastali pred petdesetimi leti, in mislim, da se bo to kmalu spremenilo. Izdaja vinilke in zgoščenke je naša ideja, ki se obnese. Omogoča nam, da se lahko dvakrat bolj resno ukvarjamo z enim albumom. Drugače je takoj po izdaji albuma novinarsko vprašanje, kdaj bo naslednji.

Skladbe, ki jih izvajate na koncertih, imajo svoje življenje – zaigrate jih drugače - in se razlikujejo od zapisa, ki ga pozneje ponudite na zvočnih zapisih. Na primer skladba Na na na na koncertih včasih kar ne dobi zaključka … Koliko potem to zmoti poslušalca, ki se je "navadil" na zvočni zapis?
Zdi se mi, da se je z leti okoli nas zbralo občinstvo, ki ima rado ta element neznanega. Ker ga imamo mi radi. Mi se počutimo dobro, dokler smo v tej 'nepopredalčkani' obliki. Vedno imamo napisan repertoar pred koncertom, toda tega po navadi ne upoštevamo v celoti. Včasih dobimo po koncu kakšen komentar, zakaj nismo igrali kakšne skladbe tako, kot je na albumu – ljudje se navežejo na nekaj, kar so poslušali pred obiskom koncerta. Toda neki kompromis vseeno ostaja.

Prebrala sem v enem izmed intervjujev, da se tudi zgodi, da pozabite kakšen del besedila in nato namesto vas poje občinstvo.
To so prvi znaki demence (smeh). Težko je, če si 'frontman', in to skušam dopovedati tudi drugim članom skupine. Včasih se na odru zgodi marsikaj, česar občinstvo ne vidi. Improvizacija te zmede, koncentracija pade, mogoče si spil pred nastopom kakšno pivo preveč … Obstaja cel kup dejavnikov in hitro pozabiš kakšen delček besedila. Na srečo imam pred sabo zdaj prvo vrsto, ki je kot 'trotel boben'. Znam že dobro brati z njihovih ustnic – če pozabim kakšen del besedila, samo pogledam ljudi v prvi vrsti in ujamem ritem (smeh). Opažam pa tudi pri kakšnih skladbah, da sem besedila napisal zelo 'smotano'. Takšen primer je skladba Govori mi grdo. Vedno se začenja z isto besedo in ne obstaja sprožilec, beseda, ki te pelje v naslednjo vrstico. Mick Jagger ima ves čas pred sabo vklopljene karaoke … Tudi sam bi jih imel. In jih bom imel (smeh). Vendar me to pozabljanje ne moti. Včasih nastane kakšen zelo dober ponaredek besedila. In se malo režimo s tistimi, ki jih poznajo.

Se vam je že zgodilo pri kakšnem albumu, da je kakšna skladba doživela takšen odziv, kot jo je zdaj Telo, pri katerem vsi prepevajo besedilo z vami?
To zelo težko rečem, ker smo naleteli na zelo dober odziv pri skladbi Telo. Podobno je pri singlu Vreme za lubezen. Ljudje znajo celo besedilo – v primerjavi z mano (smeh). Ampak to je rezultat neke vztrajnosti. S prvega albuma so še vedno Rožice tiste, ki spodbudijo obiskovalce k sodelovanju. Ta preprosta zgradba gre hitro v uho, zato to skladbo vedno pojejo z nami. Zdaj pa so prišle do izraza še bolj počasne skladbe. To mi je zelo všeč, ker sem bolj počasne kot hitre sorte.

Kaj je povzročilo kompleksnejša besedila? Tudi dejstvo, da pišete v slovenščini?
Situacija (smeh). Ko enkrat napišeš Rožice, ki so za moje pojme kompleksno besedilo, se matiraš s skladbo. Napisal sem si Tribute 2 Love Satisfaction. In mi gre že na živce. Preveč je predvidljiva skladba. Zaradi takšnih skladb začneš malo paziti, kaj daš od sebe, ker se zavedam, da se lahko zgodi z vsako skladbo, da jo bom moral zapeti tristokrat. Zato veliko bolj pazljivo postavljam vsako besedo in vejico. Po drugi strani pa je dejstvo, da nekaj časa lahko blefiraš, a ne na dolgi rok. Podali smo se v bitko z rokenrolom na dolgi rok. In bi rad čim manj blefiral. Super mi je pisati o stvareh, ki se mi dogajajo in jih morda tudi malo psihoterapevtsko rešujem.

"Nisem bil v ednini, jaz pa nočem v množini," je verz ene izmed skladb, ki so se znašle na novem albumu. Kako to, da ste se lotili odnosov na drugačen način, ne na prvo žogo?
Imel sem obdobje, ko sem imel velike ljubezenske težave. Podobno tudi Denis, s katerim sva napisala večino skladb, in sva se zato zelo dobro ujela pri ustvarjanju. Zdravila sva se skozi ustvarjanje glasbe. Z leti začneš tudi drugače razmišljati. Mene ljubezen zanima, rad bi jo definiral in racionaliziral. Rad razglabljam o njej. Vedno brcnem v temo. In mislim, da bom celo življenje brcal v njo. Toda, recimo, da je pot pomembnejša kot cilj (smeh).

Če bolj pozorno poslušamo skladbo Gospod, se zdi, kot da se vam je že v snemalnem procesu pridružil Peter Dekleva. Toda vse kitare ste z Denisom posneli še pred njegovim prihodom. Kaj je dodal, glede na to, da je imel zelo dobre predispozicije?
Ko smo se začeli pogovarjati s Petrom, je bil album že posnet. On nas je vprašal, kaj bi igral. Pa sem mu odgovoril, naj posluša Gospoda, kjer sem ga že posnel (smeh). Ves čas sem ga slišal v tej skupini, ker sem njegov oboževalec. In nisem se motil. V skupino je prinesel veliko sebe – kar zadeva zvok. Toda v tem depresivnem razpoloženju, v katerem se razvija naša glasba, je on "cuker". Z Denisom imata široko paleto barv. Drugače od niju sem črno-bel. Imam pa ideje, kaj bi lahko naslikal, če bi imel te barve. Pa jih nimam. Vsaj ne kot glasbenik. Denis in Peter pa sta kot Rembrandt in Van Gogh.

Upam, da imata še oba obe ušesi.
Tudi jaz (smeh).

Peter je zelo dejaven glasbenik in v skupinah, v katerih deluje, pusti pečat. Je to lahko tudi manjši hendikep za skupino, da je v njej človek, ki je toliko navzoč drugje?
Hočemo funkcionirati kot skupina, čeprav sem postavljen v ospredje zgolj zaradi marketinga. Želimo, da vsak prinese košček v mozaik. In pri Petru se zelo pozna, da ima zelo specifični zvok. Ko sem nabiral člane za skupino, sem iskal ljudi, ki imajo svoj zvok. Ne da jim govorim, kaj naj igrajo, ampak da igrajo, kot znajo, in da to sestavljamo v sestavljanko. Peter ni spremenil našega zvoka - z njegovo pomočjo smo prišli do svojega pravega zvoka.
Na albumu sta se znašla dva dueta. Kako vi gledate na duet? Nekateri pravijo, da je zelo intimen akt.
Dueta se ne da napisati. Se zgolj zgodi. Nobene skladbe nisem namenoma pisal za duet.

Kaj mora imeti človek, da z njim posnamete duet?
Skladba ga pokliče. Na primer, skladbo Dolgo nisva pila sem napisal z mislimi na Rudija (Bučarja, op. a.). Sva prijatelja, ki se vidiva dvakrat na leto. Po navadi igrava skupaj na nastopih. In vedno se po istem protokolu najprej napijeva in potem igrava. To zelo dobro funkcionira. Sama skladba ne govori toliko o pijanstvu, ampak da že dolgo nisva skupaj igrala. Ko sem napisal skladbo, sem vedel, da jo morava zaigrati skupaj, zato sem ga tudi poklical.

Kako to, da ga niste silili, da poje v pogovorni slovenščini?
Besedilo sem napisal v svojem, ljubljanskem narečju, toda po drugem snemanju sem ga prekinil in vprašal, kako bi on interpretiral besede po istrsko. V moji različici besedilo ni tako funkcioniralo, kot je v Rudijevi.

Izjavili ste, da je veliko lažje pisati tečne skladbe. Zakaj?
Ne bom rekel, da jih je lažje, toda ko si blazno poskakujoče volje, ti nazadnje pade na pamet, da boš pisal skladbo. Ko pa si v depresiji in dvomiš o ljubezni, si sam s sabo in pišeš. Nastane bistveno več skladb. Toda vprašanje je, kakšno skladbo napišeš lažje.

Kakšna je bila razlika v pristopu do snemanja pri tem albumu v primerjavi s prejšnjim?
Vedno poskušamo popraviti napake, kot skupina. V kombinaciji z Denisom sva se pri prejšnjem albumu najprej lotila predprodukcije in šele nato smo snemali s skupino. Lovili smo demoposnetek, ki je imel iskrenost. To pa smo skupaj morali ponarediti. V nekih primerih je nastalo boljše, kot sva naredila midva, in v nekaterih slabše. Zato smo se zdaj zaprli za en mesec v studio in smo lovili dobre posnetke. Da se lahko družiš en mesec s člani skupine v studiu, je neprecenljivo.

Kako danes gledate na skladbo Urbana z zadnjega albuma? Od vseh skladb po mojem mnenju še najbolj izstopa od vseh.
V izvirniku je bila to kantri skladba, ki opisuje, kako hodiš po cesti in preklinjaš, ker si izgubil Urbano. To je ena izmed napak iz prejšnjega albuma, pri katerem sva z Denisom silila skladbe v produkcijo, namesto da bi produkcija služila skladbi. Tu sva ga mogoče malo 'usrala'. Urbane ne igramo na nastopih, ker se ne vklopi v naš repertoar. Če jo bomo kdaj igrali, se bomo verjetno prearanžirali v mojo akustično različico in bo po mojem mnenju bolje zvenela. Čeprav se mi zdi, da je največji produkcijski presežek na predzadnjem albumu prav skladba Urbana. Ampak ko je produkcija pred skladbo, ni nikoli dobro. Skladbi nismo pustili, da diha. Komaj jo odpojem.

Tudi na tem albumu "padate na tla". Gre za izraz, ki ste ga uporabili že pri skladbi Gospa Magister, na tem albumu pa pri skladbi Prepovedana tla. Kaj vam je tako všeč pri tem motivu?
Gre za podobna tla (smeh). Včasih mi je kakšna besedna zveza preprosto všeč in jo stlačim v skladbo. V tem primeru ima dvojni pomen: eno, da padeš na tla – fizično. Ko pa je v igri še besedna zveza prepovedana tla, pa to pomeni, da si izbral zelo dober čas, da si padel. V dvoje (smeh).

Glede na vse, kar se dogaja okoli vas – se pravi povečani obiski koncertov – koliko so se povečale vaše ambicije?
Mislim, da nič. Ostajajo iste. Wembley (smeh). Že kar nekaj časa nismo za krmilom ambicij, ampak je tam menedžment. Postali smo korporacija. Veliko ljudi dela z nami, ker vsega ne moremo narediti sami. Poskušamo priti do točke, ko se bomo lahko ukvarjali samo še z vsebino glasbe. In smo zelo blizu. Neko dinamiko, tempo nam narekujeta menedžment in trg. Priznam, da sem se lani malo zbal, ko se je naše občinstvo začelo "rakasto" povečevati, da ne bomo funkcionirali na velikih odrih, ker so mi všeč manjši. Rad imam ena na ena format nastopov. Toda zdaj, ko smo se malo navadili, smo te velike odre predelali v male. Potem sem razmišljal, če pogledamo Cava, njemu uspe v areni narediti klub. In gremo v to smer. Trudimo se, da smo na velikem odru še vedno kompaktna skupina in da lahko med sabo komuniciramo z obrvmi. Nimamo stadionskega pristopa nastopanja: "Kje so roke?!"

Kako pripraviti poslušalca na to intimo?
Vedno lažje. Za isti material pred petimi leti smo potrebovali bistveno več časa, da so ga ljudje ocenili za dobrega ali slabega. Zdaj pa se mi zdi, da smo kot v igrah prejeli točke za spoštovanje. Lažje stopomo na oder, ker je med nami in občinstvom že vzpostavljeno spoštovanje. Ljudje pridejo z namenom, da nekaj poslušajo. Ni mi jih treba več miriti. Že nekaj časov nisem imel "izgredov" in nisem skakal z odra, da bi discipliniral občinstvo. Z leti se je izoblikovalo občinstvo, ki približno ve, da so del naše glasbe. Kako se bodo oni počutili, bo zelo vplivalo, kako bomo mi igrali. Skupina je na naših koncertih zelo velika. Pet jih je na odru, drugi so pod njim.