Januarja je prišla vest, da 25-letnica, ki se v glasbenem svetu predstavlja kot Amaya, zaradi spremembe glasbenih načrtov za njeno mednarodno kariero, ne bo nastopila na Emi. Štiri mesece zatem je predstavila delni razlog za svojo odločitev - EP-ploščo Fairytales. Gre za prvi studijski izdelek po izdaji prvenca leta 2011 Indigo.

Album je ustvarila s producentom, instrumentalistom in skladateljem Orphéejem Noahom, ki ga kliče kar "glasbeni čarovnik". Kot je povedala, so nove skladbe refleksija zadnjih let, ki jih je preživela v tujini. Kot je povedala, vsaka pesem nosi osebno zgodbo: "Kar nekaj pa je tudi humorja, s katerim se v težkih časih po navadi spopadam s svojo bolečino."

Tik po izdaji albuma jo je pot vodila nazaj v Slovenijo, kjer so jo čakali nastopi in intervjuji. A kot je poudarila, se rada vrača domov.

Več pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Je EP-plošča edini razlog, zakaj letos ni bil pravi čas za Emo, ali le del mozaika?
Vsekakor le del mozaika.

Kako v tem trenutku gledate na odločitev, ki ste jo sprejeli februarja?
Kot nujno potrebno in vsekakor pravo.

Vmes so se vaše poti križale z Loreen in Quincyjem Jonesom. Kako nadrealno je sedeti na istem kavču kot Jones? In kakšen je občutek enkrat, ko dobiš priložnost, da izmenjaš nekaj besed s svojimi vzorniki?
Precej nadrealno. Iz nekega razloga sem bila pri Loreen še bolj živčna in sem se hihitala kot majhna deklica. Srečati svoje vzornike je v bistvu precej naporno, ker bi jih rad vprašal toliko stvari, rad bi jim pokazal, kako jih občuduješ hkrati pa nočeš delovati obsedeno, saj so na koncu koncev tudi oni samo ljudje. Zanimive stvari so prihajale iz mojih ust (smeh).

Pravljice. Na nekem grafitu sem enkrat zasledila slogan: srečni konci so v zgodbah, ki še niso končane. Bi se strinjali s tem? Kakšen mejnik je pravzaprav ta EP-plošča?
Bi se precej strinjala. To ploščo sem morala narediti točno takšno, kot je, ker je bila želja v meni, da izživim svojo glasbeno fantazijo, večja od želje po čemer koli drugem. V Sloveniji zaradi prisile v hitro odraščanje tega časa in možnosti za "igranje" in raziskovanje nisem imela toliko. Tukaj pa sem si res dala duška (smeh).

Z njo nekako zaokrožujete obdobje zadnjih pet let - obdobje dveh selitev, menjav dveh okolij ... Kakšne sledi so na vas pustile vse te spremembe?
Včasih se šalim in rečem, da sem šla skozi centrifugo. Zadnjih pet let me je preoblikovalo v vseh pogledih, sploh ker sem človek, ki je zelo odprt, in srkam okolico in ljudi. Odraz tega je seveda tudi moja nova glasba. Leta v tujini so bila zelo dragocena, a daleč od lahkotnih.

Koliko ste sami nad sabo izvajali pritisk, ki ga občutijo številni mladi izvajalci, češ da do določene starosti pa le "moraš uspeti", da ne zamudiš zadnjega vlaka?
Ko si mlad, gledaš vse te zgodbe o uspehih in si misliš, da moraš biti v zgodnjih dvajsetih že najmanj svetovna zvezda, drugače je vlak zamujen. Kakšna napaka! Življenje ne deluje tako. Ne moreš se recimo odločiti, da boš do naslednje nedelje ob treh popoldne svetovna zvezda, ker je zato potrebnih toliko dejavnikov in predvsem tudi to, da si ob pravem času na pravem mestu.

Odkar sem v tujini, so se mi precej spremenile življenjske vrednote in sem nehala biti bitko s časom, ker je ta že vnaprej izgubljena. Življenje ti da tisto, kar v tistem trenutku potrebuješ. Glasba bo zmeraj v meni, tudi ko moja koža ne bo več tako napeta. Glasbe ne ustvarjam za čim hitrejši uspeh. Včasih moraš iti malo naokoli, da najdeš tisto, kar v resnici si. Dobra glasba je lahko večna - z gubicami na obrazu ali brez.

Pred petimi leti ste posredno dobili tudi priložnost, da začnete še enkrat na novo. Je bil ta začetek težji kot tisti doma? Kako danes gledate na to?
Ni primerjave. Predstavljajte si: na domačih tleh te izstrelijo čez noč in se ti zato v bistvu sploh ni treba posebno potruditi. Vsi si želijo delati s tabo, ker si vroča roba, prijatelje imaš že od nekdaj, govoriš svoj jezik, si doma ... Ko prideš ven, to ne pomeni samo, da se moraš dvakrat bolj truditi kot domačini, naučiti se moraš nov jezik, si ustvariti glasbeno omrežje, družabno življenje, navaditi na kulturne razlike ... To se vsekakor ne zgodi čez noč in je vse prej kot enostavno. Še nikoli prej v življenju nisem vedela, kaj pomeni tesnoba.

Ampak - izjemno hvaležna sem, da so me Švedi tako hitro vzeli za svojo in sem v bistvu precej hitro začela delati v njihovi glasbeni industriji. Morda si nisem predstavljala, da bom najprej pisala pesmi za druge, a je bil to najboljši način, da sem spoznala ljudi, glasbenike, producente. Moj fant je prvi dve leti odšel na svetovno turnejo, tako da sem bila res sama (smeh). Kar te ne ubije, te okrepi, ali kako že?

Na vse to gledam kot izjemne življenjske izkušnje, pridobila sem si ogromno znanja in priložnosti, o katerih sem doma samo sanjala. Ne morem tega drugače povedati, da ne bi zvenelo hvalisavo, ampak ponosna sem nase, da sem zdržala in bila dovolj pogumna, da sem pustila varnost doma in tvegala za svoje sanje.

Kaj preostane izvajalcu, ko je vržen v takšen "bazen", kot je Švedska? Kdaj padejo iluzije, da so tam vsi samo za to, da vam pomagajo?
To je najbolj smešno, ker si večina ljudi pri nas predstavlja, da je dovolj samo oditi v tako glasbeno meko. Tam te nihče ne čaka. Čaka te ogromno trdega dela, vere vase - ki je mi Slovenci že v osnovi nimamo ravno na pretek -, potrpežljivosti in preizkušenj. Tekma za obstoj je veliko krutejša kot pri nas doma. Pri nas doma je pravzaprav zelo luštno, dragi moji.

Kako so se križale vaše poti z Orphéejem Noahom?
O njem se je govorilo med glasbeniki. Ko sem slišala njegova dela, sem bila noro navdušena. Moderni Stevie Wonder. Naključja so pripeljala do tega, da sva se enkrat srečala na istem "songwriting campu" oz. kampu za ustvarjanje skladb in se zares ujela. Potem pa je vse v bistvu samo steklo.

Kako močno ste potrebovali oz. ste si želeli te EP-plošče - v smislu vizitke, s katero lahko ime Amaya postavite na glasbeni zemljevid? V smislu: tukaj sem in to je moja glasba?
Resnično sem si jo želela, ker sem imela občutek, da sem se v teh letih precej spremenila in nisem imela še ničesar za pokazati, razen ustvarjanja v Sloveniji, kadar so me tujci spraševali, kje me lahko slišijo. Seveda si želiš predstaviti nekaj novega.

EP ste naslovili Fairytales. Toda teme, ki jih obdelujete v besedilih, in zvoki, ki jih uporabljate, so zelo moderni. Ni nekaj, kar bi navadno povezali s pravljicami. Podobno je z naslovnico, ki je temačna z izstopajočo tetovažo. Zakaj ta nasprotja?
(Smeh.) V tem je ravno bistvo. Ta nasprotja. Hotela sem narediti nekaj drugačnega, svežega, hkrati pa je to tudi odraz mene. Ni svetlobe brez teme in takšna sem tudi jaz.

Kdor pozna delo skupine Dirty Loops, v kateri deluje vaš partner Jonah Nilsson, mu bo precej logično, zakaj si harmonije sledijo tako, kot si. Koliko je na vas vplivala njihova glasba?
Vsekakor se pozna, da sem se veliko gibala v teh krogih v zadnjih letih, nisem pa v nobenem smislu želela posnemati njihove glasbe, ker v tem ni nobenega smisla. V bistvu se moja glasba precej razlikuje od njihove. Potem bi lahko zmetali vse džez/fussion glasbenike v isti koš samo zato, ker uporabljajo zapletenejše ritmične ali harmonske vzorce.
Kaj ste poskušali ustvariti z menjavami ritmov in harmonij? Kakšen odnos imate do repeticije?
Nič drugega kot kateri koli drugi ustvarjalci z recimo enostavnejšimi ritmičnimi in harmonskimi vzorci. Glasba je zame kot neskončno vesolje možnosti - enim je všeč to in enim drugo. Vsak ima drugačen način izražanja. Repeticija se mi zdi pomembna, da ima skladba rep in glavo, skozi katero teče rdeča nit. Se pa zavedam, da je to morda malce težje prepoznati večini ljudi, ki so me bili v Sloveniji vajeni peti enostavnejše pesmi.
Zakaj vam običajna zgradba popskladb, ki smo jih vajeni iz trenutnega 'mainstreama', ni bila dovolj za izražanje?
Ne da mi ni bila dovolj. Obožujem enostavno popglasbo, le da sem enostavno preveč uživala v priložnosti raziskovanja in ustvarjanja z Orpheejem Noahom, ki tudi zelo rada ustvarja še ne tako slišano. Nisva se zapirala, ampak odpirala. Kaj naj rečem, rada imam harmonije in zanimive ritmične vzorce, pa tudi glasbeno produkcijo.
Besedila se vrtijo o odnosih - do sebe, do drugih. Je ta EP neke vrste samo povzetek, kar ste počeli v zadnjih letih?
Absolutno! Večinoma pišem lastne zgodbe, ker je tako najlažje in najbolj iskreno.
V Chase Me poudarite: "I'm crying to be happy." V bistvu gre za skladbo, v kateri obračunate sami s seboj. Kako to, da ste jo izbrali za singel, s katerim predstavljate EP?
Ker se mi zdi, da je to ena izmed najmočnejših pesmi na EP-ju in se je tudi najbolj dotaknila ljudi.
Pri Chase Me uporabite elemente gospela, hkrati mešate z r'n'b-jem, soulom. Je to ta zvok, ki ste ga že na začetku hoteli predstaviti svojim poslušalcem?
Mislim, da je bilo to že od nekdaj v meni. Sploh ne vem, od kod. S to glasbo nisem odraščala, ko pa sem jo prvič slišala, se mi je spremenil svet. Čutim jo. Mogoče še iz prejšnjega življenja (smeh). Sem pa zelo široka, kar se tiče glasbe, kar mi je v korist in včasih tudi velika težava.
Tako pri Imma Do It kot pri Hands Down vpletete precej "mehanične" zvoke. Kako to? Koliko časa ste iskali prave zvoke za ta EP?
Rada imam organski in mehanični zvok, še rajši pa oboje skupaj. Zveni novodobno in drugače, meni zanimivo. Kar nekaj časa sva jih lovila s producentom.
Se morda bojite, da bo, glede na zelo sofisticirano produkcijo, ta EP kdo razumel kot eksperiment?
Tega se ne bojim, to je dejstvo. Vedela sem, da ne delam "varne plošče". Navsezadnje je bil to kar precej spontan eksperiment. To sem si želela, to sem čutila v tistem obdobju in vsekakor je to tudi po zaslugi Orpheeja Noaha. Ta EP vidim kot najino sodelovanje, tako kot Pharrell sodeluje z različnimi umetniki in takoj slišiš, da je on zadaj, četudi samo po produkciji. Zato tudi piše Amaya - Fairytales by Orphée Noah.
Kaj sledi zdaj po izdaji EP-plošče? In kakšno vlogo - če sploh - ima Slovenija?
Čaka me turneja s skupino na Švedskem, singel Chase Me pa bom morda prevedla tudi v slovenščino (smeh).