"Za vse tiste, ki se jim ne da na valentinovo okoli hoditi in težiti z rožicami. Ponujam možnost, da smuknejo na kavč pod odejo, si privoščijo steklenico kakovostnega rujnega in prigrizek ter objamejo boljšo polovico in se prepustijo muziki. Če je pa nimajo boljše polovice, pa naj podvojijo količino prej naštetega," je v smehu pojasnila o koncertu na valentinovo.

Pevka pravi, da jo sicer k nenehnemu ustvarjanju žene predvsem navdih, ki nikoli ne usahne. "Ta je gonja. Je nekaj, kar te pošilja na izrazno misijo in h kateremu si zaprisežen, ker je to tvoja primarna oblika komunikacije s svetom." Na drugo mesto pa uvršča dialog, saj se ji zdi, da se z glasbo veliko lažje izraža ter s tem opredeljuje sebe in svoj smisel.

Celoten pogovor z Neisho si lahko preberete spodaj.

Dane Zajc je v pesmi Črni deček postavil v ospredje bivanjsko tematiko – črni deček stoji sredi puščave, vse, kar ima, je naročje, polno ptic. Zaradi njih ne sme zbežati, ampak ptice morajo odleteti. Ko so na nebu, jih obseva močno sonce, zato razpadejo v pepel. A deček ima nove ptice … Če aktualizirava pesem in postaviva dogajanje v ta trenutek: kaj vas motivira, da "spuščate" pesmi med ljudi?
Najprej je tu otoček navdiha, ki ne usahne. Ta je gonja. Je nekaj, kar te pošilja na izrazno misijo in h kateremu si zaprisežen, ker je to tvoja primarna oblika komunikacije s svetom. Mogoče je sam dialog sekundarna. Skozi glasbo in tone se lažje izražam. Ko pridemo do spoja besede in glasbe, se še lepše – ne lažje – izražam. Z ustvarjanjem glasbe definiram sebe in si dajem smisel. Delam predvsem zaradi sebe, in to delim s svetom, ker se mi zdi, da lahko s svojim zvokom prinesem nekaj lepega in dvignem vibracijo.

Kaj se je zgodilo v vmesnem času od izdaje albuma Za vesoljke in kavboje? Ko poslušamo nov album, se opazi redukcija tega, kar sami imenujete "cukrčki." Manj je "overproduced" elementov. Zakaj je prišlo do okleščenja tega?
Če bi gledala na to, da bi nenehno samo producirala neke pesmi in plošče, ki bi padale na neproduktivna tla, bi tehtno premislila, kje sem, kakšni časi so, s kom delam, za koga delam in se najprej krepko povprašala po lastnem imenovalcu. Na koncu bi po najbrž spakirala. Ker ne bi rada počela drugih stvari – počela bi kvečjemu dodatne. Živim z glasbo in za glasbo. Postlala ji bom tam, kjer ji bo prijetno.

Še vedno je veliko tonov, toda proizvedeni so z manj inštrumenti. Album je bolj pripovedno, teatralno naravnan. Posneli smo ga povsem v živo. Večji del dobesedno nad mojo spalnico. Podstreho sem povsem preuredila v studio. Snemanja smo se lotili zelo organsko: postavili smo bobne, bas, klaviature in mikrofone. Začeli smo preigravati skladbe, ki sem jih v dobrem letu in pol pripravila do skorajšnje končne podobe. Morali smo jih samo še preigrati, a še vseeno sva si pri določenih skladbah s producentom Dejanom Radičevićem kar začinila življenje. Ampak morala sva potegniti rdečo nit skozi skladbe in znova se je izkazal. To je še ena prednost najinega dolgoletnega sodelovanja.
Ta plošča predstavlja, lahko rečem, 50 odtenkov Neishe. Poleg nekaj produkcijskih izletih znova prednjačita interpretacija in angažiranost besedil. Ne govorim vedno o ptičkih, rožicah in ljubezni. Zvok pa lahko bolj primerjam s prvo ploščo. Seveda sem se v tem času bolj razvila kot oseba in izvajalec: ni mi več nerodno, kot mi je bilo na začetku. Ne sprašujem več drugih, ali pravilno izgovarjam besede, ali je v redu, kako zaigram … S tem sem obračunala. Delam z glavo. Za Slovenijo. Tukaj in zdaj. Ne kompliciram. Če bi delala npr. za ameriški trg, bi si omislila tamkajšnjo produkcijo in glasbenike. In pristopila z drugačno miselnostjo. Predvsem pa bi tam nekaj časa najprej preživela. Moja glasba je produkt odseva mene znotraj časa in prostora. Tukaj in zdaj.

Kakšno je vodilo za snemanje albuma?
Vodilo za snemanje albumov je živa izvedba. Ta ne sme "šepati" v primerjavi s posnetkom. Izvedba v živo mora biti boljša, še bolj personalizirana. Na plošči nimam takšnih aranžmajskih ekscesov, da bi se tresla, kaj bo v živo. Je pa res, da je bil album Za vesoljke in kavboje narejen za večji oder in večjo zasedbo. Tudi na turneji me je spremljala večja zasedba. In spuščali smo še dodatne "tracke", samo da bi obogatili zvok. Ampak na terenu se je izkazalo, da prednjačim v intimni maniri. Virtuozni. V malo manjši zasedbi, na bolj tišjih odrih. Mogoče si album jemljem malce bolj teatralno. Zato tudi vsa pahljača emocij, ki sem si jo zdaj privoščila na njem.

Trenutno sta najbolj izpostavljena singla Vrhovi in Marilyn Monroe. Če samo pogledamo skladbi, ki sta najbolj na udaru ta hip, zakaj pri vas ni enodimenzionalnih sporočil?
Vedno mi je bil izziv branje med vrsticami in razumevanje, kako ljudje prisluhnejo različnim sporočilom. Lahko si samo ponavljajo neki lajtmotiv. Nekatere zadene zgodba, druge "beat" … Zanimivo je, kako lahko v skladbi vsak najde nekaj zase. Bistvo vsega pa je, da ima stvar pomen. Da je bila doživeta, da je bila iskrena, da to, kar pišem, resno mislim. Če povzemam avtorstvo – kot sem naredila zdaj –, se moram z zapisanim poistovetiti. Besede moram čutiti, da se lahko postavim za njih. Težko je narediti dobre, preproste stvari, še težje in inteligentno jih je zapakirati v en navidezno preprost paket in pronicati sporočilnost na malo bolj posreden način. Malo se je treba potruditi, se vprašati in zamisliti. Skladba je dobra, ko ti da misliti in se ti ob njej dvignejo kocine.

Kako je, ko otroci prepevajo Vrhove?
Po eni strani je zelo luštno, po drugi se pa vprašam, ali poslušajo besedilo. Po tretji strani pa sva spet pri mojem prvem odgovoru: če vsak najde nekaj v skladbi, da mu je zaradi tega lepše, je moje delo opravljeno.

V preteklosti je precejšen pečat, kar se tiče besedil, pustil Rok Vilčnik. Pri snemanju zadnjega albuma ste sodelovali z Jernejem Dirnbekom, ki ga poznamo iz zasedbe Mi2. Kakšna je razlika?
Razlika je med poeti, ki pišejo poezijo in se ne ukvarjajo z vokali in se jim ni treba prilagajati še neki predispoziciji, angleškim izvirnikom, melodiji … Ker so res prosti in sproščeni. Potem pa ti vzameš ta besedila in jih uglasbiš. Drugo so tekstopisci, ki so tudi glasbeniki sami in te razumejo, da morajo besede zveneti. Dirnbek je spoj obojega. Znova sem imela veliko izvirnikov v angleščini, ki jih je bilo treba prevesti. In Dirnbek zna povzeti mojo vsebino. Zna začutiti, kako emocija resonira, in jo prenesti v drugo, mogoče podobno zgodbo. Ker prevodov ne delamo. Delamo poslovenjanja. Ali besedilo na besedilo. Dirnbek s svojim "šmekom" naredi nekaj skrajno domačega. Vidi se, da je tudi pevec in mu je vse jasno. Besedilo samo pade na melodijo. Veliko je tudi fonetičnega prevajanja, da ohranjam zven vokala. In on je res zverziran v tem. Z njim je bilo elegantno sodelovati.

Kako to, da ste pustili eno skladbo na albumu v angleščini? Gre za skladbo z naslovom Meredith.
Zato, ker mi je ni treba prevajati. Je enajsta skladba na albumu in je bila takšna že posneta pred dvema letoma. Zdi se mi, da spada poleg drugih. Pred njo je skladba Usahle ptice, kjer se prav tako razpojem in razmahnem v dinamiki. Meredith sem pustila, takšno kot je. Nedotaknjeno. Nisem čutila potrebe, da bi prevedla še to skladbo.

Pri kar nekaj skladbah se ukvarjate s tematiko soočenja z odhodom. Kaj je spodbudilo to temnejšo plat? So na to vplivali pisci besedil?
Mogoče temne zadeve slikam zelo na svetlo. Tudi ne maram jamranja. Na temno besedilo ne bom nikoli "obesila" temne melodije, produkcije in videospota. V bistvu gre bolj za razgrinjanje zaves. Če pogledava Marilyn Monroe, govori, kako kujemo v zvezde zgodbe o blišču in slavi, a za njimi tičijo tragične osebe. V skladbi razvijem dialog z njo in jo sprašujem: "Povej Marilyn Monroe, je res sploh kdaj fajn bilo. Ti vseh nevesta, le bolečini zvesta." Ti njo sprašuješ o njej sami, kako je, ko pade maska in je sama doma, v grenki situaciji, kjer se ne počuti nič kaj fajn. Slikam jo kot v BUDOARJU. To so zasebni prostori, zasebnost ljudi, ki dajejo eno podobo navzven, znotraj pa je drugače. Sicer pa ne ostanejo te stvari prikrite, informacije pricurljajo. Apeliram na svet blišča in bede. Z njim se malce igram in zapletem v to, da gre eno z drugim z roko v roki. Vsaka slava prinese tudi stvari, ki jih je treba vzeti v zakup in se z njimi spopasti. Vsak, ki bi rad bi bil slaven, ne ve, kakšne tegobe imaš lahko v zasebnem življenju. To pride v paketu in to ni lahkotno življenje. Če gledaš samo na denar, potem počni kaj drugega.

Kako je postavljati ogledalo umetnosti, katere prvotni namen je, da nas razveseljuje oz. daje podobo blišča? Kako zahtevno je pokazati realno sliko?
Živimo v procesiranih časih. Obstajata procesirana hrana in procesirana glasba. Tega je precej. Teren je zasičen s tem. Takšna glasba je super, ko si v telovadnici, v diskoteki, ko se ne želiš ukvarjati z artističnim vložkom. V trenutku, ko začenjava glasbo preveč strukturirati, jo odmakneva od osnovnega "mainstreama," ki ga imamo v mislih, ko zaslišimo besedo svetovna lestvica najboljših stotih skladb.

Ampak človek po letih ustvarjanja spozna, da bi rad delal stvari, ki imajo življenjsko dobo. Čim daljšo. Nočem hlepeti po trendih, po posnemanju, po podajanju praznih besed. Če bom slučajno kdaj stara 70 ali 90 let, mislim te skladbe še vedno s ponosom peti. Ne želim se počutiti butasto, ko bom obrnila strani nazaj. Delam kompleksne stvari, ker želim najprej prepričati sebe. Vztrajam pri mnenju, da je še vedno najbolj zakomplicirano narediti dobro, preprosto reč. Refren, ki te zalima ob steno. Tekst, ki je žilorezen. Aranžma, ki te naredi vzhičenega. Še vseeno pa sem popglasbenica, ki ima rada "bum" produkcijo. Spremljam trende, vse vpliva name, toda mogoče ravno na ta način, da dodam k mozaiku glasbe okoli sebe kamenček tega, kar ne skače vame iz vsakega vogala. Stvar produkcije je vedno pametna odločitev, kako izdajaš izdelek. Še vedno izdajam v Sloveniji leta 2017. Po drugi strani pa si kot svoboden ustvarjalec lahko popolnoma privoščiš biti nonšalanten in brezkompromisen. Če delaš zato, da boš ugajal vsem vrstam ljudi, potem si nekdo, ki leze v rit. In nimam tega predznaka. Postavljam si svoje standarde in se jih trudim dosegati. Če ti nisem kul, greš naprej.

Marilyn Monroe bom izkoristila še za eno izhodišče. V njej lahko slišimo harmoniko. Kaj je dodal njen zven tej skladbi in tudi drugim? Neko igrivost?
Harmoniko sem videla v bolj francoskem vzdušju. Ima nekakšen šansonjerski prizvok. Meni naredi skladbe bolj domače, ampak ne v tem smislu, da jih naredi narodno-zabavno, ker nimam te podnote. Harmonika zame doda neko toplo, domačo atmosfero.

Klavir tega ne more dati?
Ne, še manj pa simulacija harmonike na klaviaturi. Harmonika na plošči je igrana zgolj linijsko – melodično. In to lepo sede z besedili in interpretacijo, ki jo imam na obeh pesmih, kjer se pojavi.

Šanson – njegov duh – uspete poustvariti v skladbi Usahle ptice. Kaj vas je popeljalo v ta izlet?
Sama poezija. S Tomislavom Vrečarjem sva se že pred časom "povohala," ko sva sodelovala pri ustvarjanju za eno drugo skupino. Ko sem dobila to besedilo, sem si rekla, da bi bilo na njem vredno delati. Zelo sem se potrudila, da sem ga predelala in ga spravila v obliko, ki bi lahko ustrezala pesmi. Hotela sem sproščen, recititatoren del in osrednji del,kjer se lahko razpojem. Dolgo časa sem jo "peglala." Ta pesem je ena bolj občutljivih na plošči in sem imela resno težavo, da sem jo posnela bolje kot na demoposnetku. Najprej sem jo uradno posnela v studiu Hendrix, potem sem jo še enkrat doma … Lovila sem esenco. Vse do zadnjega dneva sem se odločala, ali pustim demoposnetek ali ne. Usahle ptice nosijo težko zgodbo, ki dobi svoja krila skozi glasbo.

Zakaj se radi igrate z besedo krila?
Mogoče so skozi vsa ta leta postala lajtmotiv, mogoče pa z razlogom. Mogoče se bom poročila s pilotom (smeh).

Na albumu izstopata kitara in klavir. Dva v bistvu zelo solistična inštrumenta. Kako naredite, da med njima ni tekmovanja, ko ustvarjate aranžmaje za skladbe?
Hierarhija mora biti jasna. Koncept albuma je temeljil na klavirskem triu: klavir, kontrabas, bobni. Mogoče bolj džezerski set, ki ni odigran džezersko. Bolj je v ospredju ta zvok. Kitara pri meni samo zapolni prostor. Nekje pelje – recimo pri Vrhovih. Je ritmični element. Nisem pa ubrala rokerskega pristopa, ki bi zahteval akordično podlaganje in kitarske solaže, ker je že tako ali tako veliko mojega igranja in vokaliziranja. Za drugo enostavno ni prostora. Za skladbo Bežim sem celo odigrala samo kitaro (smeh). Pri skladbi Pismo papežu pa so godalni aranžmaji v celoti prevzeli vlogo kitare. Tako sem nekako zmanjšala to vlogo "štrom" kitare in zgubila tudi šum na albumu. Ta je veliko bolj topel. V živo bomo malo priredili – da bo imel kitarist kaj za početi. Ampak kitara ni esenca.

Bo skladba Jugoslavija kdaj zaživela kot singel? Izzivate še naprej. Tu imam v mislih skladbi Pismo papežu in Jugoslavija.
(smeh) Ja, s tem se animiram.

Upajmo. Meni je skladba zelo všeč, in če znaš pravilno in neobremenjeno prisluhniti njenemu sporočilu, se mi zdi, da je ena boljših skladb na albumu.

Ljudje bodo zdaj samo videli zapisano besedo Jugoslavijo in ne bo imela vpogleda v skladbo. Kako hitro se lahko ujameš v platonske obsodbe zgolj zaradi naslova?
Zelo hitro. V roku ene sekunde. Dovolj je samo, da ljudje vidijo naslov. Dejstvo je samo, da bo nekje beseda toplo sprejeta, nekje malo manj. Tvoja odločitev je, kakšen tip poslušalstva oz. medij potrebuješ. Verjamem, da bo živela na koncertnem repertoarju, če bo zaživela kot singel, pa tudi prav. Upam, da mi uspe. V načrtu je, da poleti postrežem s salsa različico Vrhov, pozno jeseni pa bo mogoče že čas za skladbo Božična.

Znova ne gre za klasično božično skladbo. Ne postavite se v položaj blišča, ampak vse, kar ga obdaja.
Znova začnem s stranjo božiča, ki je ne vidimo. Z motivom brezdomca. Podobno je pri Marilyn Monroe, kjer jo začnem slikati z besedami, ko z nje padejo vsa ličila. Odstrem eno plat. Piknem v njo, dam misliti in iz te perspektive izhaja moja definicija. Z Božično hočem pokazati, da je človek, ko je zdrav, še bolj tečen. Ves čas hlepimo po nečem. Če v trenutku zboliš, je tvoja želja samo, da bi ozdravel. Ko imaš vse, pa te napaja neka tečnoba. Sploh je tako pri praznikih. Za božič imam raje mir kot slavje, ki ga je povzročila komercializacija praznika.

Piknete, toda ne razsujete celega koncepta. Ne spravite se nad ideale.
Tega ne bom počela. Tudi moja družbena omrežja niso javni pljuvalnik. Povem svojo perspektivo, zgodbo, zapakiram jo v prijetno-božajoč avdiovizualni paket in samo serviram. Sporočilnost med vrsticami je tista, ki daje stvari integriteto. Takrat res lahko govorimo o tem, da sem prispela košček kulturi. Če bi govorila o smrekicah in lučkah – kaj bi naredila s tem?

Posebno presenečenje za poslušalce bo tudi zadnja skladba na albumu, ki to ni. Gre za meditativno sozvočje. Kakšna je zgodba za njim?
To je čisti kvarc. Ni samo meditacija, je tudi komunikacija. Dolgi sinusni toni ti izklopijo možgane, ker ti niso sposobni procesirati takšne zvočne slike. S kvarcem pa smo že oboroženi, saj je povsod. Za začetek, v računalnikih. Za trenutek sem samo hotela, da se ljudje umirijo, izklopijo, se predajo svetu zvokov, ki je tudi glasba. Niso samo pesmi glasba. Hotela sem, da doživijo iz zvočnikov učinek kristalnih posod, ki so izredni in zelo dragi inštrumenti. Na njih je na plošči zaigrala Gaja Klas. Ton vzbudiš s krožnimi gibi posebne paličice, ki spravi posodo v resonanco. Vzbudi se tudi širok spekter sozvenečih frekvenc – alikvotov. To, da vzajemno zavibriraš z zvokom, ima tudi izredno očiščevalne učinke, skratka, ta zvok te uravnava in uglašuje. Veliko sem študirala zdravljenje z zvokom in se udeleževala zvočnih terapij. Les, železo, zlitine, gongi, bakrene posode – vsi ti inštrumetni imajo evolucijo, kot imamo pri ljudeh kameno dobo, bakreno dobo … Ko prideva do kristalov, prideva do zadnje dobe. Kristali so sedanjost – so živi in komunicirajo. Zakaj sem to uvrstila na album? Da se ljudje po poslušanje repertoarja na koncu malo sprostijo, izklopijo možgane in se prepustijo temu segmentu glasbe, ki je namenjen zdravljenju z zvokom. Glasba ima vibracijo. Z njo lahko razdiraš ali povezuješ. Vsaka glasba vibrira in šele dolgoročno spoznamo, kaj počne s poslušalcem. Zvoke kristalne sfere lahko slišimo tudi v pesmi Božična. Prvič sem snemala kaj takega in mislim, da bom to tudi ponovila. Po drugi strani pa ni univerzalne glasbe, ki bi enako vplivala na vse ljudi. Vsi smo unikati, ravno tako kot naša percepcija. Če ne delamo s srcem, tudi težko pride do src.

Potegnila vas bom za jezik, ko ste prej rekli, da ustvarjate v Sloveniji v letu 2017. Kakšno tveganje je v tem času izobraževati ljudi?
Pravi se najdejo in spoštujejo. Na podlagi lastnih pozitivnih izkušenj to delijo. To je zelo pozitiven marketing in neposiljujoča pot. Bombardirani smo z reklamami, toda prepričana sem, da so najbolj uspešna, reciva zdravila, tista, ki so mi jih priporočili tisti, ki so imeli osebne pozitivne izkušnje z njimi. Apeliraš z izkušnjo in vsebino. Če je komu fino pod odrom, pripelje naslednjič še prijatelje.

V nasprotju z zadnjim albumom ga ne boste predstavljali v Cankarjevem domu, ampak na Gospodarskem razstavišču. Bo zato kaj drugače?
Ne. Album bom v živo predstavila v okviru Dnevov slovenske zabavne glasbe. Moji gostje bodo Big Band RTV Slovenija. Poslušali boste večinoma nov repertoar, toda tista dobra tretjina "the best of" ne bo manjkala. Zato bom dodala zvok Big Banda, ki je bil na terenu že prej preverjen. Pogrela bom to župco, ki smo jo imeli. Note imamo, par vaj in hop, smo že na odru.

Za sam začetek pa boste krenili z albumom s spletnim prenosom iz dnevne sobe. Zakaj takšen tržniški pristop?
Za vse tiste, ki se jim ne da na valentinovo okoli hoditi in težiti z rožicami. Ponujam možnost, da smuknejo na kavč pod odejo, si privoščijo steklenico kakovostnega rujnega in prigrizek ter objamejo boljšo polovico in se prepustijo muziki. Če pa boljše polovice nimajo, naj podvojijo količino prej naštetega (smeh). Šalo na stran: hotela sem spet poustvariti intimo. Zato domačnost in dnevna soba. Valentinovo je zgovoren dan in lepa priložnost. In želim opozoriti, da je ljubezen lepilo, ki nas drži skupaj.