Pred slabim mesecem pa smo v Šiški videli vroče Florence and the Machine. Saj kar ne moremo verjeti: se vendar premika? Bo Ljubljana le doživela koncertni preporod? (Da ne bo pomote: v Ljubljani že potekajo aktualni glasbeni dogodki, največ na področju elektronike in alternativnega rocka - za te gre pohvala predvsem agenciji Buba. A na področju aktualne produkcije indierocka ter oživljanja new wava in postpunka in podobnih žanrov se doslej ni kaj dosti dogajalo.)
Enoglasno navdušenje
Pa raje ne bodimo prenagljeni. Resnica je taka, da se je četrtkovega koncerta NYPC - mediji so jih sicer takoj "popredalčkali" v žanr nu rave (skupaj s Klaxonsi, CSS in še kom), sami pa imajo raje oznako alt pop, kot so razkrili v intervjuju za MMC - udeležilo nekaj sto ljudi, nekaj sto metrov stran pa je Billy Idol, resnično aktualen pred približno dvema desetletjema, nastopal pred nekaj tisoči (a recimo, da Billyju v korist govori to, da ima večji generacijski razpon ter dolgoletno "idolovsko" vzgojo mladine v slovenskih lokalih in klubih, kjer so njegove "ponarodele" skladbe redni del repertoarja didžejev). A med tistimi nekaj sto obiskovalci v Kinu Šiška po koncertu "Ponijev" gotovo ni bilo nikogar, ki bi bil nad videnim in slišanim razočaran.
Zasedba je na odru Katedrale namreč priredila odlično zabavo, kar jim gotovo ne bi uspelo brez karizmatične pevke Tahite Bulmer, ki se je spretno spogledovala z na začetku morda malce zadržanim občinstvom, ki se je do bisa – žal so zaigrali le eno dodatno pesem – močno razgrelo. Prelom se je zgodil nekje pri skladbi Ice Cream (z besedilom I can give you what you want ... - lahko ti dam, kar si želiš), njihovi uspešnici s prvega (za prestižni mercury nominiranega) albuma Fantastic Playroom (2007), ki se jo je zasedba gotovo že malce naveličala, a jih je, kot je občinstvu pojasnila Tahita, "definirala kot skupino". Odtlej je šlo z vzdušjem samo še navzgor. Nekemu oboževalcu se je uspelo celo prebiti na oder in se dotakniti sicer "kot špricer hladne" klaviaturistke Lou Hayter. Nihče se ni pretirano razburjal, Tahita pa je fanta z nasmehom "brcnila" z odra.
Na koncertu smo slišali večino odmevnejših pesmi zasedbe, tako s prvega albuma - Get Lucky, Hiding on the Staircase, The Get Go ... - kot drugega, letos izdanega The Optimist: Lost A Girl, Chaos, We Want To ... Predstavili so tudi nekaj novega materiala.
"Poniji" še pridejo, pravijo
Bolj redni obiskovalci šišenske Katedrale so po koncertu ugotavljali, da so tovrstni "žur" pred NYPC priredili Hercules and Love Affair. Tudi tam so namreč še največji plesni skeptiki na koncu plesali in ploskali. "Ponijevec" Andy Spence na kitari – z njim smo se pogovarjali nekaj dni pred koncertom, intervju pa si lahko preberete tukaj – je bil, tako kot pevka, navdušen nad toplim sprejemom in odličnim odzivom občinstva. NYPC so obljubili, da vsekakor še pridejo nazaj.
Tako, prvi koraki so narejeni, zdaj pa na naših tleh čakamo naslednje vroče ime z "indie" prizorišča. Klaxons? The Drums? Foals?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje