Toda več kot dvajset let je znotraj novinarskega pisanja od ZDA do Japonske 'dogovorjeno', da tovrstne duete lahko imenujemo tudi kot skupine – npr. The Chemical Brothers, Blood Red Shoes, Air, New Wave Syria … Verjetno razgledan bralec in poslušalec opaža razliko med The White Stripes in Simon & Garfunkel. Od Black Math do Seven Nation Army pomeni od prve skladbe do zadnje na plošči Under Great White Northern Lights!!??
Zato se lotimo skupine New Young Pony Club, ki ni duet (!?), in njihove zadnje plošče The Optimist. Že ob albumu Fantastic Playroom so angleški mediji, naklonjeni pretencioznemu in slikovitemu slogu pisanja, napovedovali NYPC kot pionirja 'new ravea«' kot hibrid diska in panka. Toda ne glede na žanrske etikete, ki s(m)o jih novinarji čez noč projicirati nanje, kot pribito drži, da so New Young Pony Club v poplavi novodobnih otoških skupin prinesli veliko osvežitev in kontroverznost.
Že sama postava s tremi dekleti, predvsem pa s pevko in z avtorico večine besedil Tahito Bulmer, deluje več kot izzivalno in senzualno. Na novem albumu pa je NYPC šel še dlje v recikliranju poskočne ritmike iz bližnje glasbene zgodovine, vešče kombinirajoč psihadelično tematiko (Chaos, Stone, Dolls, The Optimist) s post pankovsko nabritostjo, ponavljajočimi se basovskimi linijami in prečudovito držo pevke Tahite, ki mami ne le z glasom temveč tudi s svojo celotno podobo. Četudi so kritiki mnenja, da je NYPC zelo drzno in pogumno stopil na območje, ki ga bo bolj približalo širši množici, sem mnenja, da je album The Optimist bolj prebavljiv za tiste, ki ločijo intelektualno – ozaveščeno – kritiško glasbo od tiste le za zabavo in prosti čas.
Ocena: 4.