"Veliko ljudi danes sploh ne razmišlja o tem, ali imajo kakšen talent, ampak se počutijo zmožni peti kakršno koli skladbo, ki se jim pojavi pod rokami, in čakajo na pojavitev na naslovnicah revij," gleda na novodobne mlade talente, ki so slavni samo zato, ker so slavni, Perazićeva.

Odrov nikoli ni zapustila in priznava, da je ves čas bila v formi. "Davor me je poklical po 25 letih - kolikor je minilo, odkar sva se nazadnje slišala. Predlagal mi je, da se sestaneva in proslaviva 30. obletnico najinega prvega koncerta, ko sva zasedbo predstavljala le midva. Ideja se mi je zdela odlična, zato sem brez oklevanja privolila v povabilo," je ponovno združitev s klaviaturistom Davorjem Toljo za MMC opisala Marina Perazić.

V petek, 1. marca, prihajata skupaj s svojo zasedbo v ljubljanski Kino Šiška. Perazićeva pa se še bolj kot nastopa veseli srečanja z znanci, ki jih ni videla že vrsto let.

Celoten pogovor s pevko, ki si je zaradi značilnega petja prislužila naziv seksimbola po celotnem ozemlju nekdanje skupne države, si lahko preberete spodaj.

Marina, kako je po vseh teh letih znova stati na odru kot del zasedbe Denis & Denis?
Moram poudariti, da jaz nisem nikoli počivala. Res je, da nisem nastopala z Davorjem Toljo, toda vsa ta leta sem bila glasbeno dejavna. Nisem imela koncertov s skupino, a sem nastopala po klubih. Novembra lani sem nastopila v klubu Tiffany na Metelkovi in to je bil eden izmed nastopov - čez leto jih imam okoli deset -, ki me ohranjajo v formi. Obdržala sem stik z občinstvom, zato nastopanje z zasedbo Denis & Denis ne doživljam kot nov začetek, ampak kot nadaljevanje v nekaj lepšega in večjega.

Kaj vas je povleklo nazaj v zgodbo z Denis & Denis?
Davor me je poklical po 25 letih - kolikor je minilo, odkar sva se nazadnje slišala. Predlagal mi je, da se sestaneva in proslaviva 30. obletnico najinega prvega koncerta, ko sva zasedbo predstavljala le midva. Ideja se mi je zdela odlična, zato sem brez oklevanja privolila v povabilo.

25 let je precej dolga doba ...
Da (smeh). Mislila sem, da bo težko znova ustvariti stik po toliko letih. Ampak z Davorjem sva bila veliko let dobra prijatelja, zato se je ob ponovnem srečanju zazdelo, kot da nadaljujeva tam, kjer sva končala. Vse se je zgodilo zelo spontano. Dobro se razumeva in še naprej se lepo dopolnjujeva. Zdi se, kot da se je čas vmes ustavil, zdaj pa z nastopi znova teče naprej. To je prečudovit občutek.

Je ta občutek občutilo tudi občinstvo, ki vas je do zdaj imelo priložnost videti? Vemo namreč, da ste svojo turnejo v čast 30-letnici delovanja začeli lani na Reki.
Da, zelo lepo so nas sprejeli. Med njimi sem se res počutila toplo in prijetno sprejeta. Raven energije je bila fenomenalna. Ljudje na koncertih so peli naše pesmi od začetka do konca.

Pred kakšno populacijo danes nastopa Denis & Denis? So to pretežno starejši obiskovalci, ki so odraščali ob vaši glasbi, ali gre za popolnoma nov val občinstva?
Ne vem. Sama sem šele v Zagrebu imela priložnost, da sem malo videla občinstvo. Na Reki smo nastopili na trgu in tam je bila množica nepopisna. Ampak v Zagrebu sem videla predstavnike vseh generacij. Vsi so bili pomešani. Zanimivo pa je to, da našo glasbo pozna precej predstavnikov mlajše generacije. Sploh ne vem, kako se je zgodilo, da imamo oboževalce vseh starosti.

Številni mladi so naše skladbe slišali pri svojih starših, ki so jim predstavili glasbo iz 80. let prejšnjega stoletja. Predvsem pa imamo srečo, srečo v nesreči, in sicer da današnja glasba ne zadovoljuje meril današnjega poslušalstva. Mi smo imeli precej dolg in kakovosten niz ustvarjanja, v katerem smo občinstvu dali zelo kakovostno glasbo in ga na neki način izobraževali. Kajti kar naenkrat se je zgodila neka luknja, s poplavo neke glasbe, ki je bila po kakovosti enaka glasbi iz osemdesetih let - zlatega obdobja jugoslovanske glasbe. Ampak v pomanjkanju novega se je mlajša populacija - ki si ne želi poslušati samo tistega, kar trenutno kroji svetovno glasbo - orientirala po okusu staršev. Mi smo tako ob poplavi nekakovostne in neokusne glasbe ostali zanimivi. In vedno močnejša je bila želja po naši ponovni združitvi.

Ko rečete neokusna glasba, kam merite s tem?
Ah, to je glasba, ki je ne poslušam. To je pop, ki je brez vsebine, poln etnoritmov - turških, arabskih. Te skladbe vsebujejo zelo malo izvirnih delov in so na neki način samo kopije nečesa že obstoječega. Preprosto si ne moreš tega zapomniti, ker ni izvirno in ni zanimivo. Produkcijsko je morda narejeno bolje kot v naših časih pred 30 leti, ko še nismo imeli takšnih tehničnih zmožnosti, da bi izpopolnili zvok, kakor ga danes. Ampak mene se ne dotakne. Čustveno se me ne dotakneta ne besedilo ne glasba. Meni in veliko ljudem, ki jih poznam, se zdi, da živimo v obdobju poplave neokusne glasbe.

Z Denis & Denis ste izoblikovali glasbeni okus neke generacije. Kako to, da vse do danes vaše skladbe niso šle v pozabo?
Mislim, da se je ta generacija tako čustveno vezala na te skladbe, da jih je pozneje predvajala svojim otrokom. Ti otroci so se tudi vezali na to glasbo, in to je fantastično. Po eni strani mi bo malce neugodno, če bodo na naše koncerte zdaj hodili le še otroci teh staršev (smeh). Imam občutek, da se je moja generacija malce zaprla v svoje domove in ne hodi več toliko po koncertih. Ampak po mojem mnenju to ni prav. Ker če grem jaz lahko na oder, lahko tudi oni stojijo pod njim. Zelo si želim, da bi se moja generacija pogosteje udeleževala naših koncertov, ne da samo govori, da so njihovi otroci bili na koncertu Denis & Denis. Rada bi, da bi skupaj hodili na koncerte, kot to počnem jaz s svojima hčerkama, in nikoli ju ni sram ob meni, če delimo takšen čustveni trenutek, kot je koncert. Moja želja je, da bi se zdaj družine udeleževale naših koncertov in bi ga razumele kot čudovito priložnost za ustvarjanje novih spominov. Čas za "family bonding" (smeh).

Kateri je bil zadnji koncert, ki ste ga obiskali s svojima hčerkama?
Me gremo vsako leto skupaj na Exit.

Res?
Že šest let. Jaz sem obiskala že prvi Exit, oni pa sta začeli z mano hoditi pred šestimi leti. Seveda nismo ves čas skupaj. Že vnaprej se odločimo, kaj bo katera šla poslušat. Toda na enem ali dveh koncertih smo vedno skupaj. Drugače pa smo vsaka s svojo družbo na svoji strani. Jaz grem rada v plesno areno, ker imam zelo rada elektronsko glasbo. One hodijo poslušat razne skupine. Ampak vsako leto se nekaj najde za vse tri. Prejšnje leto smo šle na Erykah Badu, predtem na Jamiroquai ... Veliko smo že poslušale skupaj. Zdaj pa gremo na Beyoncé. Smo že kupile vstopnice za ta koncert in smo bile zelo vznemirjene, ko smo jih dobile, saj so pošle v dveh dneh. Prava norija. Tako s svojima hčerkama zelo intenzivno živim glasbeno življenje. To nas povezuje in preprečuje, da bi vsaka živela svoje življenje mimo druge. S svojimi otroki se moraš družiti, hoditi z njimi ven in doživljati stvari. Samo tako lahko ohraniš stik z njimi.

Če bi danes začeli znova z zasedbo Denis & Denis, v kateri glasbeni žanr bi vas zaneslo? Bi bila to elektronika, ki jo tako radi poslušate?
Jaz imam rada elektronski zvok in v tem bi se najraje preizkusila. Rada eksperimentiram in raziskujem. Nekaj podobnega sem že počela, ko sem sodelovala pri ustvarjanju plesnih skladb svojih prijateljev. Jaz sem naredila melodijo, toda pazili smo, da je imela skladba še vedno popobliko. Pozneje smo samo premetali dele v skladbi in prosili besedilopisca, da napiše besedilo. Tako da imam nekaj takšnih skladb, ki sem jih naredila v pomanjkanju dobrih kompozicij. Malo sem se igrala (smeh).

Nekoč ste z Denis & Denis nastopali s klaviaturami, ki bi danes lahko našle svoje mesto kot muzejski primerki (smeh). Kako je nastopati danes z izboljšano opremo?
Imamo dva klaviaturista in več kot desetčlansko zasedbo, v kateri so trije spremljevalni vokalisti in kitara, ki se prej ni toliko pojavljala v naših izvedbah v živo. Zvok je zelo poln in počutim se varneje na odru. Še ko zapoje občinstvo, se počutim, da me celotna zgodba samo nosi. Kot da sem v lepem filmu, kjer me drugi nosijo po rokah. Morate pa razumeti, da je Davor iz tistih klaviatur vlekel njihov maksimum. Mi smo se morali potruditi, da je današnji zvok čim bolj podoben preteklemu in obudi isto čustvo pri poslušalcih. Naše vodilo je bilo, da poustvarimo takšen zvok, ki ga bodo ljudje lahko z lahkoto prepoznali. Sama vedno razmišljam o tem, kako se počuti poslušalec ob poslušanju skladbe. Postavim se v položaj poslušalca. In jasno mi je bilo, da si oni želijo čim boljše približke tistega, kar že poznajo, in ne tega, da mi naredimo simfonijo skladb. Kar bi bilo v redu, toda kje bi bilo tisto, kar bi v poslušalcu vzbujalo stara čustva in spomine. Naš imperativ je tako, da čim bolje poustvarjamo star zvok.

Kako zahtevno je bilo za vas kot vokalistko glasovno nadgrajevati Toljeve aranžmaje?
Z Davorjem sva vsak dan pisala nove skladbe. Jaz sem bila vsak dan vpeta v ustvarjalni proces, zato mi ni bilo težko slediti Davorju. Danes pa precej več poslušam elektronsko glasbo brez vokala kot z njim. To je nekaj, kar rada poslušam. Včasih si želim, da bi Davor poslušal to glasbo, saj bi ga to na neki način vrnilo v neko drugo obdobje. Mislim, da Davor tega danes vseeno ne posluša, meni pa elektronska glasba najbolj ustreza - najbolj me izpolnjuje. Jaz se v teh linijah odlično znajdem.

Nobena skrivnost ni, da ste s svojo interpretacijo in vzdihi postali sekssimbol v nekdanji skupni državi. Koliko spontanosti je bilo v vsem skupaj in koliko so bili ti vložki premišljeni in načrtovani?
Ni bilo načrtovano, ampak tako se je zgodilo. V svoje roke sem dobivala skladbe, za katere sem menila, da so tovrstni prijemi potrebni. Moj glas je namreč vedno v službi melodije. Sebe vidim kot posrednico, ki prenaša emocijo, in ne kot pevko. Jaz se ne doživljam kot pevko. Počnem to, ker to rada počnem, in ne zato, ker sem odlična pevka. Imam svoj slog in delujem v svojih okvirjih. Zame je cilj, da izpovem zgodbo: čim topleje in čim bolj iskreno. Pri teh skladbah je najprej nastala melodija, nato sem se pogovarjala z besedilopisci, ki so pisali besedila. Ko sem dobila besedila, ki so bila odraz, kako sem sama delovala ob njih in kako so me doživljali, sem to razumela kot povratno informacijo. Tako sem potem tudi pela. Če je imelo besedilo erotični podton, sem ga morala pospremiti s svojim glasom. To sem naredila tako, kot sem. V studiu so mi pozneje malce dvignili moč v teh vzdihih in potem sem dobila matrice s povečanimi toni. Na začetku je bilo to mišljeno le kot popestritev vokalne linije, toda to je predstavljalo nov izziv za samo izvedbo, saj je bilo treba zapeti še bolj doživeto.

Kako je potem to potekalo v praksi?
Paziti sem morala na naglase, ki so bili že posneti na matrici. Ampak jaz sem to počela veliko bolj zadržano, kot to počnejo danes nekatere glasbene dive. Moji vzdihi izpadejo precej nedolžni, če pomislimo, kako se one vedejo na glasbenem prizorišču. Na neki način je sama interpretacija pri ljudeh v tistem času izzivala, da so me začeli dojemati kot sekssimbol. Jaz sem bila precej presenečena, ker se nisem doživljala tako. Na neki način sem se tega naziva bolj sramovala, kot pa da bi bila ponosna nanj. Jaz v sebi nosim precej površne oznake sekssimbola. Zame to ni bilo pomembno (smeh).

Kaj pa vam je bilo takrat najpomembneje?
Zame je bilo najpomembneje, da sem doštudirala. Petje sem doživljala bolj kot konjiček, s katerim sem se želela ukvarjati, da ne bi takoj po študiju zapadla v delovno rutino in stroge življenjske zapovedi. "Resno" življenje je prišlo zame prehitro. Nisem bila pripravljena nanj in nisem se želela ukvarjati s poklicem inženirja, kar sem doštudirala. Hitro je vedno več ljudi začelo prepoznavati našo glasbo, toda sama sem se izmikala nazivu sekssimbola. Nisem se tako doživljala. V zasebnem življenju se nisem nikoli oblačila provokativno. Še danes je nemogoče, da me v zasebnem življenju vidite v visokih petah (smeh).

Ste morda tudi zato, ker ste želeli pobegniti nazivu sekssimbola, odšli v Združene države Amerike na vrhuncu kariere?
Zagotovo nisem odšla zato, ker sem dobila naziv seksimbola, ampak sem odšla, ker sem imela za sabo pet let zelo intenzivne glasbene poti. Izgubila sem zasebnost. Prejela sem vse mogoče nagrade, ki sem jih lahko. Moj takratni dolgoletni partner - s katerim sva bila pred odhodom skupaj tri leta - se je odločil, da gre v ZDA. Jaz sem odšla nekaj mesecev za njim, ampak ne z željo, da za vedno ostanem tam, ampak da se spočijem za nekaj časa. Želela sem se normalno sprehajati po ulici, ne da bi mi ves čas zvonil telefon. Šla sem iskat svoj mir in si napolnit baterije. Računala sem, da se bom hitro vrnila nazaj. Ampak sosledje dogodkov je bilo vzrok za to, da sem ostala kar nekaj časa. Anonimnost mi je bila tako všeč, da me je prevzela. S tem so prišle tudi nove izkušnje. Življenje je steklo in nisem se želela več vrniti. Ko sem se tako rekoč odločila, da ostanem, je bila vsaka želja, da se vrnem, izključena. Poleg vsega naštetega se je zgodila še vojna …

Kateri je bil potem ključni trenutek oz. razlog, zakaj ste se odločili za vrnitev?
To je trajalo vse do dne, ko sem že imela dva otroka in je življenje z njima v New Yorku postalo vse težje. Takrat sem se odločila, da je veliko bolj zdravo okolje za odraščanje otroka Balkan kot New York. In res je tako. Tu imajo veliko več svobode. Tu gredo lahko sami v šolo, v New Yorku pa jih ne moreš pustiti same. V šolo jih moraš voditi do najstniških let. Že ko pade mrak, ni več varno za njih.

Če se vrneva malo nazaj na status seksimbola. Mnogo izvajalk danes igra samo na to karto. Kako gledate vi na njih? Kaj bi jim vi svetovali?
Kako jaz gledam na njih? Ne gledam jih, da mi ne bi bilo slabo (smeh). To se mi zdi nesmiselno. Toda kakršen koli nasvet bi jim dala, ne bi prišel do njih. Raje bi dala kakšen nasvet mladim ljudem ...

Kako se izogniti mišljenju, da se uspeh meri v slavi?
Mi smo začeli svojo glasbeno pot iz povsem drugih motivov. Zame je bila slava nekaj, o čemer nisem razmišljala. Poznaš izrek, ki pravi, da pazi, kaj si želiš, ker se lahko to uresniči? Jaz sem se želela kreativno ukvarjati z glasbo. In ko jih ustvariš, si jih želiš deliti s svetom in si želiš, da bi jim bilo to všeč. Celo razbijaš si glavo, ali bo tvoje delo komu všeč. Malo te je sram, nisi zaverovan vase. Najbolj se obremenjuješ z vprašanjem, ali se tvoje delo ljudem ne bo zdelo nesmiselno. Enkrat ko te zapusti ta skrb, ko naletiš na bučen odziv, ne veš, kako bi se soočil z njim. Jaz nisem vedela, kako naj se s tem ubadam. Tega nisem želela. Meni je bilo najpomembneje, da smo lahko snemali skladbe in da smo dobili tiste redke pohvale. Slava pa je bila zame breme.

Koliko talenta potrebuješ, da si lahko danes popularen, v primerjavi z dnevi, ko ste nastopali z Denis & Denis?
Veliko ljudi danes sploh ne razmišlja o tem, ali imajo kakšen talent, ampak se počutijo zmožni peti kakršno koli skladbo, ki se jim pojavi pod rokami, in čakajo na pojavitev na naslovnicah revij. Vse gradijo na minimalnem glasbenem vložku in upajo na moč telesnih atributov. To je zame popolnoma napačno mišljenje. Kaj imaš od popularnosti? Kaj imajo od tega? Popularnost ne vključuje denarja. Popularnost pomeni izgubo zasebnosti. To je nekaj, kar te spremlja dolgo, razen če ne prekineš sam. To je dvorezni meč, ker se te lahko ljudje zapomnijo samo po pojavljanju v medijih, kar nekaterim ljudem ni všeč. Osebno mi je bilo pomembneje, da mi je deset ljudi, ki so spremljali moje glasbeno udejstvovanje, povedalo, kaj je bilo dobro, kar sem počela. Vesela sem bila pohval raznih umetnikov, ki sem jih spoštovala. To je bila zame največja nagrada.

Andrej Pompe - vodja slovenske zasedbe Panda, nekoč član Predmestja - je ravno pred dnevi v intervjuju za MMC dejal, da je za izvajalce precej lažje v glasbi kot za izvajalke. Bi se strinjali z njim?
Da, absolutno. Precej več moških je na prizorišču kot žensk. Oni so lahko debeli in plešasti ... Za ženske pa se pričakuje, da smo videti, kot da imamo 25 let. To je nekaj, kar me zdaj najbolj obremenjuje. Ne morem biti videti tako kot nekoč, niti si ne želim. Nisem pripravljena stradati, da bi bila videti tako kot pred dvajsetimi leti. Nisem pripravljena oditi pod nož. Za 55 let mislim, da sem videti v redu (smeh). Ne sramujem se. In mislim, da bi bila lahko zgled nekaterim ženskam. Lepota ne izvira iz lepotnih popravkov, ampak gre za duh, ki ga nosiš v sebi in te ohranja mladega znotraj. Moti me, ko se večina mojih prijateljic pomlajuje in tekmuje z mladimi ženskami, ki se pojavljajo na prizorišču. Čeprav so zelo privlačne, jih veliko nima svoje identitete. Hitro bodo padle v pozabo, saj če nočejo, morajo imeti notranjo moč. Morajo narediti nekaj posebnega, da bi se jih ljudje lahko zapomnili. To pa zagotovo ni, če si napolniš ustnice ali prsi. To ne doseže želenega dosežka.

Lahko zdaj, ko sta s Toljo znova na istem odru, pričakujemo tudi kakšno nadgraditev sodelovanja - v obliki skladbe ali albuma?
Ne morem nič obljubiti, ker sem precej 'težka', ko je treba napisati skladbo, ki mi mora na koncu biti všeč. Pojem samo tisto, kar je meni všeč. Ne sklepam kompromisov.

Zakaj ne pišete sami?
Ker imam previsoka merila. Mislim, da ne morem narediti dovolj dobro. Ne, da ne pišem. Za nekatere skladbe sem naredila vokalne melodije. Ampak to ni čista kompozicija. Teksta pa ne moram napisati, lahko dobim samo dobro idejo. Pisanje besedila na melodijo je veščina, ki jo ima zelo malo ljudi - da mojo idejo spremenijo v obliko, ki sem si jo že zadala. Številni besedilopisci se kar pošteno namučijo, ko pišejo pesmi zame.

Kaj pričakujete od nastopa v Kinu Šiška?
Rada se vračam v Slovenijo. Imam že precej informacij, da se bom srečala z ljudmi, ki jih nisem videla že leta. Komaj čakam, da bo tega nastopa konec in da me bodo ti ljudje lahko prišli pogledat. Želim se srečati z ljudmi iz Videosexa ... Veselim pa se tudi odra. Vedno je malo treme, ki pa je potrebna. Ko pa mine, pa je izjemen občutek. Sicer se pa res veselimo trenutkov po koncertu, ko bomo vsi lepo sproščeni. To je še ena priložnost, da se bom srečala z ljudmi, ki jih nisem videla že mnogo let.