je ključ za uspeh razkrila pevka skupine Paramore Hayley Williams v intervjuju za MMC in Aritmijo.

Paramore je v nekaj manj kot desetih letih doživel precej sprememb, a jedro, v sredici katerega je bila danes 24-letna Williamsova, je ostalo nedotaknjeno. Poleg nje ime Paramore – potem ko sta skupino zapustila brata Farro - dopolnjujeta še basist Jeremy Davis (ki je tudi v skupini od samega začetka) in nekdanji ritem kitarist, ki je po kadrovskih menjavah "napredoval" na mesto prve kitare, Taylor York. V medijih vse od leta 2011, ko so naznanili, da bo skupina nadaljevala svojo pot, nastopajo kot neločljiva trojica. Tako je bilo tudi pred njihovim torkovim nastopom v Bologni, ko so skupaj prikorakali na intervju za MMC in Aritmijo.

Sproščeni in neobremenjeni. Kot da za njimi ni devet let neprestanega nastopanja, zaradi katerega so žrtvovali svoja najstniška leta, in kadrovska menjava, ki jih je skoraj stala obstoja. Trojici zadnji album – poimenovan kar Paramore - ni pomagal le, da je obstala na tržišču, ampak ji je služil tudi kot (dobičkonosna) samoterapija. Tako so z zvrhano mero sarkazma v svojih besedilih in malce bolj neobičajnimi glasbenimi prijemi (ukulele) obračunali s svojo preteklostjo in postavili temelje za nadaljnje ustvarjanje.

Prav o tem smo se pogovarjali z Williamsovo, Yorkom in Davisom. Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Angleško reklo pravi, da sta dva družba, trije pa "gužva" (Two is company, three's a crowd.) – kaj je potemtakem danes Paramore?
York: Paramore je skupina … Smo tolpa.
Davis: Smo družba.
York: Ja, družba (smeh). Imamo se bolje, kot smo se imeli kdaj koli. Zgodilo se je veliko sprememb, ampak mislim, da so nas naredile močnejše kot skupino - utrdile so naše prijateljstvo in glasbo. Smo boljša skupnost, kot smo kdaj koli bili.

Ob imenu vaše skupine lahko zasledimo številne opise. Toda eden se mi je v zadnjem času še posebej vtisnil v spomin. Na eni izmed spletnih strani so vas označili za zadnjo obstoječo 'emoskupino'. Kaj vi pravite o tej oznaki?
Williams: Mislim, da je "kul". Odrasli smo ob poslušanju različne glasbe, za katero so ljudje takrat govorili, da je "emo". Ampak mislim, da je "emo" prišel iz pristnega in čustvenega prostora. Odlična glasba je. Označuje pank-rock, ampak je tako čustvena, da te gane. In to pronica v to, kar zdaj počnemo. Res je vplivala na nas in nas pripravila do ustvarjanja glasbe, kakršno ustvarjamo. Pišemo o stvareh, ki so skrb vzbujajoče, a hkrati o stvareh, ki so čustvene. Imamo pesmi o ljubezni in upanju in vseh stvareh, ki nam veliko pomenijo. Ne vem, očitno bomo tako še nadaljevali - nosili baklo za "emo" žanr (smeh).

A hkrati ste zanimiv primer: pri skladbah na vašem zadnjem albumu se po eni strani držite osnov. Po drugi pa v svojo glasbo vnašate elemente, kot je gospel in celo ukulele. Če se ustavimo pri njih – zakaj ukulele? Ima to kakšno povezavo s tem, da ste odraščali blizu Nashvilla – središča country glasbe, kjer pogosto v glasbi uporabljajo podobno glasbilo ukulelam, bendžo?
York: Pred leti smo nastopili na Havajih, kjer se nam je na koncertu pridružila skupina Hellogoodbye. Neverjetna skupina – pravzaprav gremo z njimi na turnejo po ZDA v naslednjih tednih. Oni v svojih skladbah uporabljajo veliko ukulel. Pevec Forrest je ravno takrat potreboval še nekoga, ki bi igral s skupino ukulele. Rekel sem mu: "Ne vem, kako se igra na njih, ampak bom poskusil." Tako se je pravzaprav začelo. Bilo jih je zabavno igrati.

Ko smo snemali demoposnetke za naš zadnji album, je ena ležala v studiu in sem jo pobral, pa smo igrali. Nenavadno je dejstvo, da so ukulele odigrale veliko vlogo pri premagovanju ustvarjalne blokade. Imeli smo veliko blokado, nismo mogli čez njo. Nič nismo mogli napisati, kar nam bi bilo všeč. In ko smo stopili zunaj naših običajnih udobnih mej – z ukulelami –, so nastale skladbe, ki smo jih napisali, da bi si olajšali dušo. Ukulele so bile smešno orodje, kako smo to spravili iz sebe. In to jezo na neki način ublažili. In ne vem … Smo iz Nashvilla. Ne poznam veliko ljudi, ki bi jih tam igrali, ampak zagotovo so prisotne (smeh).

Še vedno je v vaši glasbi prisotnih precej kitar. Kako to, da jih niste "prodali" za bolj elektronske ritme? Vemo, da vam ta glasba ni tuja, še posebej zdaj, ko je zunaj novo sodelovanje Hayley z Zeddom.
York: Želeli smo napredovati in narediti nekaj, v kar verjamemo in kaže našo rast. Hkrati smo še vedno Paramore in smo v srcu rock skupina. Ustvarjamo glasbo s kitarami, in to je del tega, kar smo. Nismo se želeli popolnoma zgubiti. Kaj pa vem … Radi imamo elektronsko glasbo. In super je, ker je Hayley posnela tisto skladbo z Zeddom. Neverjetno je. Toda to so "kul" postranski kanali, katerih del smo, ampak mislim, da ni naša želja, da bi se jim pridružili kot Paramore. Obstajajo elektronski elementi, ki so nam zelo všeč in se še učimo, kako jih vkomponirati v našo glasbo, toda radi imamo kitare (smeh).

Če ostanemo pri skladbah z novega albuma - v sama besedila ste vnesli precej sarkastičnih podtonov. Zakaj?
Williams: Pri nas je tako, da se pogosto srečujemo s stvarmi kot skupina s humorjem. Zato smo sarkastični in se šalimo o različnih stvareh. Mi živimo skupaj ves čas, še posebej kadar smo na turneji. Ves čas delamo skupaj in naše prijateljstvo je več kot to – smo družina. V številnih trenutkih potrebujemo sarkazem in humor, samo da se presmejimo. Pri ustvarjanju albuma pa se mi je zdelo res "kul", ker mi je bilo tokrat veliko lažje vnesti v skladbe več človeških elementov kot kadar koli prej. Vključila sem več strani naših osebnosti v besedila in tako ljudem pokazala, kdo smo, kadar smo na odru in kadar nas ni.

Sarkazem je zame majhen, ampak pomemben osebni pečat, ki ga ta skupina nosi s sabo. Majhen, ampak zabaven. Včasih se težko izrazi preko spleta – to sem ugotovila (smeh). Še vedno se učim, kako usmerjati svoj sarkazem (smeh).

V vseh teh letih ste postali vzor za številne mlajše skupine, toda vi sami sploh niste toliko stari, čeprav ste na glasbenem prizorišču zdaj malo manj kot desetletje. Kako stari se počutite?
Williams: Počutimo se stare.
York: (smeh) Ja, zagotovo se počutimo starejši, kot smo. Vsa leta udarjanja z glavo in nenavadnih gibov na odru počasi dohitevajo naša telesa. Počasi popuščajo: zvijamo si gležnje, imamo krče, potrebujemo masaže … Ampak vseeno se počutimo zelo mlade. Nekaj je v življenju na turnejah, s pomočjo katerega ohranjate mladega duha.
Williams: Morate (smeh).
York: Morate. To je zdravo za nas, saj tako dobimo svojo mero zabave in energije, ki pride z mladostjo. Mislim, da je to nekaj, kar nas vedno spremlja: ne smemo se jemati preveč resno (smeh).

Hayley, ko poslušate stare kasete iz zelo mladih let, se kdaj nasmejete svojim posnetkom?
Williams: (smeh) Meni je všeč vse, kar smo kdaj delali kot skupina. Nimamo nobenih kaset. Želela bi si, da bi jih imeli.

Resno, nimate jih?
Williams: Nimamo jih. Kar se mi zdi noro. Mislim, da smo bili na repu generacije, ki je razumela, kaj so kasetniki, veliko naših mlajših oboževalcev ne ve, kaj je to. OK, je. Vas bomo naučili (smeh). Toda jaz poslušam ves čas posnetke, ki smo jih naredili v preteklosti. Gledam naše stare videe, v katerih nastopamo. In noro je, koliko smo odrasli. Ampak celo, ne glede na to, da smo danes drugačna skupina – boljša skupina, sem še vedno zelo ponosna na vse, kar smo naredili in dosegli. Veliko smo imeli povedati, ko smo bili še otroci. In res je darilo, da imamo deset let pozneje še vedno občutek, da imamo veliko povedati in obvezo kot Paramore.

Hkrati ste v teh letih postali večja skupina – ne le drugačna. Kako se znajdete v glasbeni industriji, ki je v prvi vrsti postala le industrija?
Davis: Glasbena industrija se spreminja ves čas. Enkrat se znajdeš na začetku, drugič na koncu vlaka. Včasih nočeš, da se glasbena industrija spremeni in je težko skočiti na začetek. Toda to je nekaj, kar se ves čas spreminja. Ampak ljudje imajo še vedno radi glasbo, naj bo to prenesena s spleta ali ne. Mislim, da je glasba zelo pomembna za vsakdanjik in ne smeš biti jezen nanjo (industrijo, op. a.). Na naših nastopih oboževalci še vedno norijo in mislim, da bi se veliko spremenilo, če bi ljudje nehali prihajati na naše nastope.

Vendar nekateri naši najlepši spomini iz otroštva izvirajo iz obiskov različnih koncertov, saj ko vidiš nekoga preigravati v živo vzbudi tisti občutek strasti do glasbe. Ne glede na stanje, v katerem bo glasba čez deset let, jo radi ustvarjamo, ker hrani naše duše in očitno duše veliko drugih ljudi (pokaže s prstom proti vhodu). Verjetno moraš biti samo na vlaku z nekom (smeh).

Ali postane življenje na turneji lažje ali težje skozi leta? Spomnim se, Hayley, enega izmed vaših tvitov, v katerem ste zapisali, če se lahko vrnete v leto 2005, ko ste imeli samo eno moško kratko majico in en par kavbojk, ki ste jih lahko nosili en mesec.
Williams: Ja, z vsako turnejo je težje pakirati, ker postajam bolj neodločna, kar imam rada. Ves čas se spreminjam. Moje izbire, kakšne želim imeti lase ali obleke … Bila sem mlado dekle, ki si je samo želelo, da bi bila fant. Kar je smešno (smeh), ampak nisem hotela sitnariti. Želela sem samo sesti v kombi in to, da bi me obravnavali enakovredno. Želela sem samo odpeti skladbe in se veliko potiti ter biti umazana. Ni mi bilo mar za stvari, za katere mi je zdaj. Zdaj smo vsi starejši. Skrbimo za različne stvari in všeč so nam različne stvari.

Ne vem, pakiranje je … Včasih sem pod takim stresom, da začnem pakirati že dan ali dva vnaprej oz. se samo pripraviti na pakiranje. To se mi je zgodilo pred zadnjima dvema turnejama. To je noro zame. Včasih sem spakirala pol ure, preden sem zapustila dom. To ti še vedno počneš (pogleda proti Davisu).
Davis: To še vedno počnem (smeh). Dobro je, kadar nastopaš mednarodno, saj sam nakupujem največ v tujini (smeh). Všeč mi je, ker imate tu, v Evropi, veliko boljša oblačila, in to olajša pakiranje pol ure pred odhodom, saj si rečeš: "Ah, ne bom vzel tega jopiča, saj prodajajo tam 'kul' jopiče." Zato je včasih lažje, včasih težje.

Kdaj bo prišel čas za počitnice? Zdaj ste na turneji, na kateri ste samo do Bologne nastopili na 22 različnih evropskih prizoriščih.
York: Mislim, da bomo dobili nekaj odmora za božič. Upam (smeh). Letos smo prišli ven z albumom, in to potegne veliko stvari za sabo. Delamo več, kot smo kadar koli prej. Občutek je res dober. Podpiramo ploščo, v katero res verjamemo. Zato smo se zavedali, da se bomo mogli odpovedati kakšnim počitnicam in odmorom, ampak nekaj se nam obeta konec leta in upam, da tudi prihodnje leto. Zdaj pa samo gledamo naprej: igramo na koncertih, se pogovarjamo z vami (smeh).

OK, za konec – vse vaše slovenske oboževalce zanima, kdaj se boste ustavili tudi v Sloveniji?
Williams: Za to se pa boste morali obrniti na našega "booking" menedžerja. Mi mu vedno rečemo, da bomo šli povsod, kamor nas bodo poslali (smeh). In pogosto nas pošiljajo na ista mesta – nam to ustreza, saj so nam všeč. Toda še vedno bi radi obiskali kakšna nova mesta in igrali za nove oboževalce. Upam, da s tem albumom. Z njim imamo še dolgo pot in sem prepričana, da bomo imeli v našem razporedu kakšna nova mesta, države in izkušnje. To se bo zgodilo, še preden bomo prekinili turnejo s tem albumom.