Ne, za vas nismo poslušali novega albuma zasedbe Papa Roach. Jacobyja Shadixa in druščino smo ulovili na njihovi koncertni poti, ki spremlja izid njihovega zadnjega studijskega otroka Time for Annihlation … On the Record and on the Road. Naše poti so se križale pred dobrimi tremi tedni v čikaškem arhitekturnem spomeniku zabavne industrije Congress Theateru. Ta je bil sicer zgrajen leta 1926 kot dom filma, danes pa pod svojo streho vabi vse ljubitelje glasbe.

"Od kod prihajate?" ustavi slovensko nerganje ob pomanjkanju izbire ženskih majic z natisnjenimi logotipi Papa Roachev Ray. Prodajalec za improviziranim pultom se v nadaljevanju pogovora izkaže za enega izmed tesnejših spremljevalcev članov skupine na poti. "Iz Slovenije," mu odvrnemo. Kot iz topa odgovori: "No, saj tam smo pa bili prejšnji mesec." Sočasno se pogledamo in skoraj zakričimo: "Ne!" Pojasnimo mu, da ima verjetno v mislih Slovaško, kar se tudi izkaže za resnico. "Igramo povsod, ker to radi počnemo. Kmalu pridemo na Dunaj," išče po začetni zmoti "izhod v sili" Ray.

A preden se bodo 24. novembra ustavili v sosednji Avstriji, Roachi navdušujejo te dni z obujanjem starih hitov zveste domače oboževalce. Kot je pokazal čikaški koncert, gre za pisano množico: od tistih, ki jih je zasvojil melodični napad v obliki albuma Infest (2000) prvih vrst mainstreama; do tistih, ki si danes - deloma tudi zaradi televizijske postaje ESPN, ki je za potrebe svojega jingla v oddaji pred tekmami ameriškega nogometa - ponavljajo najlažji del refrena Kick in the Teeth: "Na na na na ...".

Veliko bolj popovsko nastrojen singel, če ga sodimo po melodični zapuščini Roachev, je kot zmes športne himne z lahkotnim refrenom znanilec sedmega albuma kalifornijskih garačev na moderni hard rock sceni, ki so se transformirali iz nu-metalcev v melodične rockerske zveri.

Album začet na krilih spora
Sama izdaja novega albuma se zdi bolj naključna kot načrtovana. Gre za neposredno posledico spora med Papa Roachi in njihovo nekdanjo založbo Interscope/Geffen (ta je v zadnjem obdobju izgubila varovance, kot so Queens Of The Stone Age, Nine Inch Nails, Marilyn Manson in Weezer), ki je junija na prodajne police poslala album največjih uspešnic skupine, brez soglasja članov skupine. Založba je z albumom želela požeti še zadnje sadove dela Papa Roachov, medtem ko so bili oni že na turneji pod okriljem nove založbe – indie usmerjene Eleven Seven Music.

S prehodom pod njihovo okrilje, na čelu katerega je član skupine Motley Crűe, Nikki Sixx, so Roachi zgubili vse pravice do originalnih posnetkov njihovih starih skladb. Vse, kar jim je ostalo, je bila pravica igranja materiala v živo. Potem ko so nekaterim njihovim največjim uspešnicam dali poljub življenja in jih zapakirali skupaj s petimi povsem svežimi skladbami, so se znašli znova na začetku.

V živo in na plošči ostajajo Papa Roachi
Toda vse prej kot novinci v poslu prepričajo v živo po mnenju poznavalcev celo bolj kot na nosilcih zvoka. To je od samega začetka njihovega nastopa dokazovala tudi deloma sedeča, večinoma stoječa dvorana v Chicagu. V nestrpnem pričakovanju svojih idolov je tako nelagodno poslušala glasbena mašila v obliki, bolje rečeno posnetkih skladb The Prodigy (Invadors must Die) in Jay-Z-ja (99 Problems) in vzklikala: "Papa Roach!"

Absolutni gospodarji nad svojimi inštrumenti jih ne pustijo hladne od prve minute. Kitarist Jerry Horton ne zgreši niti ene same note, njihova ritemsekcija – Tobin Esperance na basu in Tony Palermo za bobni – razbija nostalgičnost ob Forever in Between Angels and Insects, medtem ko se Jacoby od trenutka, ko se žarometi usmerijo vanj, ne pusti ustaviti.

Jacoby šov od prve do zadnje sekunde
Malo bolj okrogla pojava za mikrofonom (kot smo ga vajeni gledati v videospotih) v kavbojskih škornjih, potiskanih kavbojkah in rockerskem jopiču neustavljivo teka od enega konca odra do drugega in se pri tem največkrat zadržuje prav na sredini. S svojega jopiča briše prah, medtem ko dvorana poje Getting Away With Murder, razgrete prve vrste hladi s hladnimi tuši vode iz njegove stekleničke med Burnom in pripravi občinstvo, da zanj prižgejo vžigalnike ob že tako svetlih LED-zaslonih, ki želijo ujeti vsak trenutek njihovega idola med … To Be Loved in da naredijo "wall of death" med Time is Running Out.

Njegova silna energija pa kljub temu ne odvrača pozornosti od lirskoizpovednih besedil, kjer se idealizem meša z njihovo jezo in frustracijami, kar skupaj z neomahljivim samozavedanjem in priznavanjem napak tvori poligamijsko zvezo, ne glede na to, v kakšni obliki melodike se predstavljajo občinstvu.

Tradicija se nadaljuje …
Kot je pokazal njihov koncert v Chicagu, za vse njihove novejše skladbe še ni prišel čas. Potem ko so ga odprli s singlom, ki nadaljuje njihovo tradicijo infekcijskih skladb z lahkotnim refrenom in zapomljivimi rifi, Kick in the Teeth, so z njihovega zadnjega albuma odigrali le še temačnejšo, harmonično razdvojeno skladbo Burn. Vse drugo je bil izlet v že znano, a nikakor posneto. Tako kot noben drug tudi Roachov album največjih uspešnic, odigranih v živo, ne zajame tistega, kar člani skupine cenijo nad vse: "Srce. Dušo. Življenje. Strast."