Anders Trentemøller se je kot glasbeni producent uveljavil leta 2006 s prvencem The Last Resort, in sicer predvsem na elektronskem področju. Že leta 2007 začel nastopati v formatu “live band” in si uspel izdolbsti nišo, ki mu je prinesla prepoznavnost, vendar nima zveze z njegovimi slavnimi remiksi (v roke je dobil single najrazličnejših izvajalcev, denimo Depeche Mode, Mobyja, skupin Franz Ferdinand, Röyksopp, Robyn in drugih).

Album Fixion, ki je izšel septembra lani, bo Trentemøller na turnejo odpeljal ravno v teh dneh. Izhodiščna točka: Amsterdam, 19. januar. Do konca turneje (marca v Washingtonu) bo nastopil v 48 mestih v 19 državah – tudi v Ljubljani. 13. februarja se bo ustavil v Katedrali Kina Šiška, vstopnice za koncert pa so zdaj še na voljo.

Album Fixion, ki ga je britanski Guardian odslovil kot "Kolaž Joy Division s pridihom techna", je morda najbolj minimalističen izdelek v karieri 42-letnega Andersa Trentemøllerja. Danec ostaja zvest svojemu žanru melanholične elektronike, ki neobremenjeno prestopa žanrske zamejitve: če se v enem trenutku spogleduje s pankom in synthpopom osemdesetih, je že v naslednjem lahko bližje dubstepu. Kljub mešanim občutkom recenzentov se zdi, da mu je uspelo ohraniti utripajočo, skoraj filmsko energijo svojih prejšnjih izdelkov; veliko zaslug za to ima prepoznavni vokal karizmatične Jehnny Beth (Savages).

Ko Trentemøller prizna (in to večkrat), da je obseden z nadzorom, misli resno: najbrž ni naključje, da novinarji pred intervjujem dobimo navodila, katerih besed pač ne gre uporabljati ("elektro", "house", "tehno", "rave") in katere so, po drugi plati, zaželene ("alternativa", "indie", "elektronika"). Tovrstna pedantnost tudi zgovorno priča o tem, kakšen imidž si je Dancu uspelo zgraditi: v svetu, ki zvezdniške didžeje nagrajuje z nezamisljivim statusom in zaslužkom, se Trentemøller v živih nastopih zavestno odmika od klubske scene. Na turnejo gre s svojo stalno, petčlansko spremljevalno skupino, katerega jedro je že od leta 2011 pevka Marie Fisker.

Decembr smo imeli priložnost za krajši telefonski pogovor s Trentemøllerjem. Čeprav vztraja, da je melanholična duša, v resnici zveni vse prej kot turobno: glasbenik je živahen in kooperativen sogovornik, ki mu tudi promocijski del njegovega dela očitno ni odveč. Več pa v spodnjem intervjuju.

Pred turnejo, na katero se podajate v januarju, ste že septembra nekajkrat nastopili po Evropi in Severni Ameriki. So bili tisti koncerti testna vožnja, ki naj bi pokazala, kako se novi material obnese v živo? Vas je kaj presenetilo?

Vse skupaj je bil zame silno zanimiv, ampak hkrati stresen proces. Prvi koncert je bil namreč v Parizu, točno na dan, ko je album izšel. Kar pomeni, da smo 12 novih komadov igrali ljudem, ki jih niso še nikoli prej slišali. Ampak odzivi so bili zelo pozitivni: oddahnil sem si, ker so ljudje očitno uživali ob glasbi, čeprav je bila zanje nova. Nekaj, česar smo se tako zelo bali, se je za izkazalo za enega naših boljših koncertov sploh. (Smeh.)

V preteklosti ste že večkrat izjavili, da ste raje soloizvajalec kot član benda, češ da je tako lažje obdržati nadzor nad lastno vizijo, zvokom. Toda ko greste na turnejo, se vsakokrat znajdete v skupini, pa čeprav samo v začasnem. Kakšen vpliv ima to na ustvarjalni proces, ki se najbrž vsak večer odvija na odru? Ali pa imajo pesmi takrat že popolnoma fiksno, dokončno obliko?

V resnici je najbrž oboje res. Seveda igramo dogovorjeno zaporedje pesmi, ki jih ni več treba "iskati" v smislu ponavljanja refrenov in melodij. Ampak če bi šli na koncert na začetku naše turneje in potem še enkrat leto kasneje, bi bile razlike med izvedbama istih komadov očitne – pesmi postopoma spreminjamo, poskušamo nove prijeme, na nekaterih mestih improviziramo, … To je tista dobra plat igranja v bendu: nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ. Če bi bil na odru sam s svojim računalnikom, bi se silno dolgočasil, ker pač ne bi mogel igrati na vse inštrumente, kot to počnem na albumu. Bolj smiselno je, da nas je na odru pet, in da vsak vdahne dušo svojemu glasbilu. Zato skušam poudariti, da nismo "Trentemøller s spremljevalno zasedbo", ampak "Trentemøller v živo", kar je točno določena skupina. Z istimi glasbeniki sodelujem že pet, šest let.

Pravite, da nočete biti "sami na odru s svojim računalnikom". Očitno ste se torej odločili, da ne boste šli po stopinjah kakega Tiësta ali Davida Guette in se skušali prebiti v kategorijo noro plačanih zvezdniških didžejev. Pomislite kdaj ob pogledu na, reciva, Calvina Harrisa, da bi bili lahko morda na njegovem mestu, če bi k svoji karieri pristopili drugače?
Ne, moja glasba je čisto nasprotje od vsega, kar omenjate. Vedno se mi je zdelo samoumevno, da bom imel na odru bend, ker sem tudi v najstniških letih igral v več skupinah. Tako lahko tudi uporabim svoje znanje za to, da aranžiram pesmi za skupino. Ni mi težko razložiti glasbenikom, kaj od njih pričakujem, in rad slišim tudi njihove povratne informacije. Prav je, da se odpovem popolnemu nadzoru, kakršnega imam v studiu. Fino je pa tudi imeti malo družbe po letu, letu in pol, kolikor preživim sam med snemanjem. Če si didžej, glasba ni družaben dogodek.

Namen najinega pogovora je debata o novem albumu, Fixion. Vas motijo primerjave z bendi, kot so Joy Division, Depeche Mode in The Cure, ki vas spremljajo tudi v recenzijah novega albuma? Konec koncev je čast, če te kdo primerja s temi legendami – a vseeno …
Seveda razumem, od kod prihajajo te primerjave, še posebej zvezi z novim albumom, ki ga je navdahnil res specifičen zvok. Seveda pa nisem hotel posneti retro albuma. Upam, da še vedno zvenim kot Trentemøller, in ne kot remiks Depeche Mode! (Danec je v svoji karieri naredil več remiksov za Depeche Mode, op. n.) Gre za to, kaj pesmi terjajo od tebe – tokrat so imele pač takšno atmosfero, in temu se nisem hotel upirati. Na začetku snemanja nikoli nimam natančne predstave, kako naj bi album zvenel: slediti moraš glasbi, kamor te pač pelje. Šele proti koncu procesa se začenjajo kazati določene podobnosti denimo z Joy Division.

V svetu obstaja stereotip o "temačnih, melanholičnih“ Skandinavcih. S pridom ga izkorišča na primer založniška industrija, ki etiketo scandi noir prilepi na vsak drugi roman iz Severne Evrope. So ta pričakovanja okolice, da boste vedno introspektivni in mračnjaški, obremenjujoča? Po drugi plati pa, če vam je čevelj prav …
Dejstvo je, da ima velik del skandinavske glasbe nek melanholičen podton. Isto bi ugotovili, če bi poslušali petsto let stare folklorne melodije. Mislim, da imamo v krvi res nekaj, zaradi česa ne moremo biti večno radostni. Ni pa treba, da je melanholija neka temačna, depresivna, žalobna reč – lahko je čudovita. Seveda pa se vsakega vzdušja lahko preobješ, zato poskušam najti tudi kak groove, kanček agresije za kontrast melanholiji. Ne bom pa se upiral tej etiketi.

Pred tem pogovorom sem vas poiskala na družbenih mediji – in opazila, da nimate tipično zvezdniškega, piarovskega profila. Na Facebooku redno odgovarjate na komentarje svojih oboževalcev, pa tudi na kritike niste imuni. Je za vas zelo pomembno, da ste razumljeni, da svet vašega dela ne interpretira "narobe"?
Malo hinavsko se mi zdi, kadar glasbena založba vodi različne profile svojih varovancev. Če mi ljudje že sledijo, je prav, da sem jaz tisti, ki komunicira z njimi, ne pa neki menedžer. Mogoče gre spet za to, da sem obseden z nadzorom. Sicer pa je čisto zabavno, biti v neposrednem stiku z ljudmi, ki poslušajo mojo glasbo! Pri družbenih medijih je najboljše ravno to, da lahko preskočiš vse vmesne člene v obliki piarovcev.

V glasbi – še posebej v elektronski glasbi – danes skoraj ni več meja vsega, kar lahko dosežeš s pravo programsko opremo. Gotovo ima to tudi svoje minuse: je težko ostati osredotočen na eno idejo? Kako se človek vzdrži skušnjave, da ne bi v zvok vmešal čisto vsega, kar ima na razpolago? Kakšen odnos imate do analognega pristopa?
V resnici uporabljam ogromno analogne opreme, ker se mi zdi, da moja glasba že dolgo ni več "čista“ elektronika, kakršna je bila na začetku. Vedno skušam slišati, kaj pesem od mene zahteva – včasih se izkaže, da samo akustično kitaro in vokal. V resnici se ne bojim, da bi se izgubil v poplavi možnosti, ki jih ponuja programska oprema, ker seposvečam predvsem pisanju pesmi. Večino komadov napišem pred klavirjem in ne pred računalniškim zaslonom.

Novi album spremlja par vizualno izjemno močnih izdelkov. V mislih imam videospote za single River In Me, Redefine in Complicated. Vse tri je režiral isti dvojec, Åsa Riton in Andreas Emenius, in vsem je skupna neka srhljiva, skrivnostna, na trenutke erotična, drugič grozljiva atmosfera. Gre za umetniško vizijo režiserjev ali pa ste imeli besedo pri razvijanju konceptov videospotov?
Andreas Emenius, ki je moj dober prijatelj, je oblikoval tudi naslovnico albuma in pa odrsko postavitev, ki jo bodo ljudje videli, ko pridejo na koncert. Primarno je slikar in njegovo delo res občudujem. V resnici sem mu pustil precej svobode, še posebej pri videospotih, ker me je zanimalo, kako on vidi mojo glasbo. Seveda pa sva se pogovorila o glavnih temah in ozračju. Ha, spet sva pri tem, da je včasih dobro, če se odpovem absolutnemu nadzoru! (Smeh).

Se strinjate, da imajo videospoti v elektronski glasbi drugačno vlogo kot v popu ali rocku? Ponavadi je precej jasno, o čem govori kaka poppesem, v elektroniki pa gre veliko bolj za razpoloženje kot za zgodbo. V takem kontekstu lahko močna vizualna zgodba vpliva na percepcijo pesmi.
Mislim, da ne gre za specifiko elektronske glasbe, vsaj ne moje glasbe. Ko pišem pesmi, to počnem na zelo tradicionalen način, z verzi in refreni in vsem, kar sodi zraven. Seveda pa nočem, da bi bil videospot dobesedna uprizoritev teh verzov, ker si morajo ljudje sami ustvariti svoje predstave. V idealnem svetu sploh ne bi bilo videospotov, ker jih nekako res ne maram. Tudi če niso narativni, v resnici pripovedujejo neko zgodbo in vplivajo na to, kako slišiš pesem. Z instrumentalno glasbo je tako kot s knjigami – najboljše je ravno to, da si moraš ustvariti lastno predstavo v domišljiji. Ampak če že moraš posneti video, je dobro, da vsaj izbereš nekoga, ki mu res zaupaš.

Kot vokalistka na vašem albumu sodeluje Jehnny Beth, pevka zasedbe Savages. Vem, da ste s Savages sodelovali, ko ste remiksali njihov album, a vseeno se mi ta naveza zdi presenetljiva: Savages imajo na nek način veliko bolj grob, ostrejši zvok ... Kaj je "kliknilo" med vama, da sta vedela, da lahko nadgradita sodelovanje?

Savages se mi zdijo super, res sem bil navdušen nad njihovim prvencem. Spoznali smo se na nekem francoskem festivalu in se ujeli – tudi njim je bil všeč moj album. Izkazalo se je, da imamo enake reference, z Joy Division in Nine Inch Nails na čelu. Vzajemno spoštovanje je preraslo v prijateljstvo in Savages so bile moja predskupina na nekaj ameriških koncertih. Jenny sem pozneje povabil v svoj studio v Köbenhavnu, kjer sva posnela dve pesmi za Fixion. Imela sva samo dva dneva, da vse skupaj posneva, pa še besedila je bilo treba končati. Delala sva od zgodnjega jutra in pozno v noč – časovna omejitev se je izkazala za dobro ustvarjalno vzpodbudo (Smeh.)

Leto 2016 je bilo za glasbeni svet neizprosno: izgubili smo nekaj velikanov z Davidom Bowiejem in Leonardom Cohenom na čelu. Vaš novi album so med drugim primerjali prav s ploščkom Low iz Bowiejevih berlinskih let. Zasledila sem tudi, da vas je Cohenova smrt navdahnila za novo pesem. Kakšno vlogo sta imeli omenjeni ikoni v vaši glasbeni genezi?

Kar kurjo polt dobim, ko govorim o tem. Oba sta imela name ogromen vpliv. Bowie je glasbeno vedno iskal nove izraze; tudi v produkciji si je upal veliko tvegati. Izgubili smo tudi Princea, še eno kreativno velesilo. Ampak vse tri še vedno poslušam, njihova glasba ni odšla z njimi. Mislim, da bodo Bowiejeve in Cohenove pesmi čez 20, 30 let še vedno enako presunljive in aktualne.

Ana Jurc

Spodaj si oglejte videspote za prve tri single s Trentemøllerjevege novega albuma Fixion.