Novomeški avtor in kitarist Jernej Zoran, ki je v svoji dolgoletni karieri igral tudi v skupini Društvo mrtvih pesnikov in sodeloval s številnimi glasbeniki, kot so Tinkara Kovač, Matevž Šalehar – Hamo in Mladen Vojičić – Tifa iz zasedbe Bijelo dugme, je v preteklem desetletju pridno izdajal samostojne albume – nanizal jih je kar pet. "Trudim se, da bi vsak album zvenel vsaj nekaj odtenkov drugače od prejšnjega," je poudaril za MMC in dodal, da uživa v razvijanju svojega zvoka.

Na šestem, ki ga je izdal pred kratkim, je vse vokalne skladbe prvič zapel popolnoma sam, brez gostujočih pevcev ali pevk. "Sam sem želel interpretirati zelo osebne izpovedi," je dejal in dodal, da še pred leti ne bi bil sposoben ali voljan postaviti čustva na pladenj, kot je to storil na albumu Ptice letijo spet na jug. Ta album je po njegovih besedah sicer najtežje dokončal, vsi drugi naj bi kar "zleteli iz njega".

"Kot pisec besedil morda želim spodbuditi k razmisleku – sploh pri družbenokritičnih pesmih –, kot kitarist pa želim zadeti s tremi toni v srce," je povedal Zoran, ki verjame, da je glasba je univerzalni jezik, "ki ga razumejo vsi, saj ni na ravni uma, ampak srca oziroma duše".

Trenutno je zaposlen tudi s koncertiranjem, za prihodnje leto pa napoveduje tudi angleški album, ki je že skoraj končan.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

V zadnjih desetih letih ste poskrbeli za kar pet albumov, pred kratkim je luč sveta ugledal še vaš šesti. Kako se vam zdi, da se razvijate od plošče do plošče? Kako je raziskovati svoj zvok?
Trudim se, da bi vsak album zvenel vsak nekaj odtenkov drugače od prejšnjega. Pravkar izdani album je prvi, na katerem sem vse vokalne skladbe zapel sam. Doslej sem namreč mikrofon v večji meri prepuščal gostujočim pevkam in pevcem. Predzadnja plošča je bila, recimo, moj prvi povsem inštrumentalni kitarski album. V raziskovanju oziroma bolje rečeno razvijanju svojega zvoka uživam. V tem pogledu se nad glasbo še vedno navdušujem kot v mladosti, le da so leta prinesla toliko kilometrine, da mi je v "obrtniškem" pogledu bistveno jasneje, kako in kaj – stvari se tudi odvijajo precej hitreje kot takrat. David Bowie je na svoji predzadnji plošči zapel: "I'm 17 and looks can prove it" (op. a.: "Star sem 17 let in videz to lahko dokaže"), sam pa sem pri ustvarjanju zavzet kot takrat, ko sem pri sedemnajstih vlagal pregovornih 10.000 ur v obvladovanje glasbila.

Kako gledate na svojo karierno pot, kako se je spremenilo glasbeno prizorišče v teh letih? Kako vam je, ko vas nekdo okliče za enega najboljših slovenskih rokovskih kitaristov?
Takšni nazivi seveda laskajo egu, niso pa (in ne smejo biti) temelj ustvarjanja. So bolj potrditev, da sem na pravi poti in da "feeling" mojega igranja energijsko doseže poslušalca in vpliva nanj, v njem nekaj premakne. Glede glasbene scene pa: vsekakor se je spremenila, in to zelo. Navsezadnje zaradi pojava spleta, ki je popolnoma premešal karte glede spremljanja glasbe. Ko sem kot samouk začel igrati kitaro, so bili moja glasbena šola LP-ji in kasete Beatlov in Pink Floydov, v srednji šoli sem "odkril" še Jimija Hendrixa in podrobno preučil slog igranja Edgea iz U2, predvsem glede uporabe kitarskih pedalov. Danes ima začetnik na voljo neskončno mnogo učnega materiala, ki mu je v slehernem trenutku na voljo. Kar pa zna okrniti motivacijo, češ: "Eh, bom že, saj je zadeva nenehno nekaj klikov stran."

Po vaših besedah ste najprej kitarist, potem šele pevec. Nov album Ptice letijo spet na jug je prvi, na katerem vse pesmi odpojete sami, dejali ste, da je tokrat to zahtevala zelo osebna tematika besedil. Kakšen je bil za vas ta prehod na to, da se bolj osredotočate na vokal in besedilo? Vas je bilo strah tega koraka?
Ne bi rekel, da me je bilo strah, bolj čutim nekakšno odgovornost, da verodostojno in kakovostno predam svojo stvaritev v glasbeni eter. Seveda pa se pozna, da imam na kitari neprimerno večjo kilometrino kot na vokalu, s tem pa tudi izraznost. Ampak v to zgodbo sem tudi šel s takšnim zavedanjem – želel sem pač sam interpretirati zelo osebne izpovedi.

V preteklosti ste bili v pesmih večkrat družbenokritični, tokrat pa večinoma izhajate iz sebe, lastnih občutkov in zgodb. Na albumu je tudi pesem Makuahine, kar v havajščini pomeni mama, predvsem skozi naslovno pesem predelujete izgubo bližnje osebe. Te najverjetneje ne boste nikoli zapeli v živo. Vas je strah, da bi z deljenjem zelo osebnih misli in občutenj postali ranljivejši? Je glasba kot terapija?

Glasba je vrhunska terapija. Zdravi dušo. Drži, da sem dal z aktualnim albumom čustva na pladenj kot še nikoli, tega še pred nekaj leti ne bi bil sposoben ali voljan narediti. So pa zanimive povratne informacije poslušalcev, češ da je to moja najboljša plošča doslej. Torej čustvena komponenta učinkuje, hote ali nehote. Tega se kot avtor trenutno še ne morem zavedati, je še prezgodaj, kajti album sem dokončal šele konec avgusta. Sam jo bom lahko z določene časovne in čustvene distance rangiral šele čez precej časa. Trenutno jo imam polna ušesa (smeh).

Prejšnji album What happens when I press this button iz leta 2021 je popolnoma instrumentalen, tudi nov vsebuje tri instrumentalne pesmi – Orionove solze, Makuahine in Tjavendan –, na katerih si daste duška s kitarskimi solažami. Vseeno glasba kdaj pove več kot besede?
Vsekakor. Glasba je univerzalni jezik, ki ga razumejo vsi, saj ni na ravni uma, ampak srca oziroma duše.

Pesmi z albuma so nastajale od jeseni 2020 do letošnjega avgusta, z vmesnimi prekinitvami. Kako je, ko album kali dalj časa? Kako ste se ga lotili?
Zgodba se je začela jeseni 2020, ko sem izdal singel Oprostite (to ni moj svet), ki je bil moj akutni odziv na tedanje početje oblastnikov med koronakrizo. Album se je "samooblikoval" kar dolgo in nenačrtno, saj sem vmes ustvaril še enega – omenjenega instrumentalnega, posnel in izdal pa sem še nekaj pesmi v angleščini, pri katerih sem sodeloval z ameriškimi pevci. Pričujoči album je nastajal tako dolgo tudi zaradi osebnih okoliščin – leta 2022 se je mamina bolezen poslabšala, leta 2023 je bilo njeno slovo, dobro leto sem se pobiral in sestavljal, večina albuma je nastala letos spomladi in poleti. Takoj ko sem začutil pristno željo po nadaljevanju ustvarjanja, sem se lotil dela. Mi je bilo pa najtežje dokončati ta album. Vsi drugi so kar zleteli iz mene, mogoče zaradi zahtevnega čustvenega ozadja pri nastajanju.

Album ste izdali v samozaložbi. Je to zahteven podvig?
Doba ničel in enic ima to dobro lastnost, da lahko brez najmanjših težav in dobesedno v petih minutah postaneš sam svoj založnik. No, da pa izdelek tudi medijsko dostojno pospremiš v svet, je pa še vedno treba brcati analogno – tega ne bo nadomestila nobena umtna inteligenca (smeh).

Na albumu z vami sodelujejo tudi hrvaški basist Darko Vlahović in ameriški bobnar Brian Petry ter italijanski klaviaturisti. Prav med pandemijo covida-19 ste po spletu začeli sodelovati tudi s tujimi glasbeniki, s katerimi vzpostavite stik prek posebnih portalov. Vidite v tem prihodnost sodelovanja? Kaj so prednosti in slabosti takšnega delovnega procesa?
Vsekakor nameravam še naprej sodelovati na ta način. Prednosti je kar nekaj: takšna sodelovanja so stroškovno in časovno do naročnika zelo prijazna, če se lahko tako izrazim. Gre za profesionalce, ki svoje delo opravijo tudi precej hitro. Ne morejo si privoščiti slabega izdelka, ker bi jih hitro povozile slabe ocene. V tem pogledu so izpostavljeni kot nekakšen glasbeni Airbnb. Konkretno z bobnarjem sodelujem tako: na svoje elektronske bobne doma posnamem demo bobnov z nakazanim ritmom in vsemi prehodi, nato mu pošljem, on to zaigra, kot se spodobi, in v dnevu, dveh dobim profesionalno posnete bobne, pripravljene za miks. Moja edina naloga je, da pošljem matrico. Zelo pomaga tudi to, da sem pred kitaro igral bobne. Moj prvi "bend" je bila namreč novomeška godba, kjer sem igral mali boben. Slabosti ni – če s prvim posnetkom nisem zadovoljen, posnamejo znova oziroma dopolnijo ali popravijo. Edino pri pevcih bi mogoče bilo dobro, da bi "svetil" zraven.

Kako pomembni se vam še vedno zdijo fizični nosilci glasbe v tem svetu pretočnih platform? Kateri album je za vas najdragocenejši med tistimi, ki jih imate doma?
Eh, so bolj draga vizitka (smeh). Nekateri znova prisegajo na vinilke, vendar so za izvajalca mojega kova še predrage. Za aktualni album sem dal natisniti manjšo naklado zgoščenk – za urednike, medije, prijatelje, nekaj se jih tudi še proda. Čeprav je moja glasba bolj kot ne vintage, pa sem pri distribuciji zelo v koraku s časom. Sam niti nimam več CD-predvajalnika, ohranil pa sem manjšo zbirko LP-jev in zgoščenk. Na osamljeni otok bi vzel Abbey Road od Beatlov in Dark Side of the Moon od Pink Floydov. Če pa bi imel to kje poslušati, je pa druga pesem.

V pesmi Generacija SFRJ se ozrete nazaj na življenje v nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Se vam zdi, da je večkrat treba prisluhniti “starejšim” generacijam in njihovim zgodbam? Česa se sami najbolj spominjate iz tistih časov? Ste nostalgični glede tistega obdobja?
Da, vsekakor. Starejši ko sem, bolj se mi zdi dragocena starejša generacija (smeh). Nekatere kulture silno čislajo svoje staroste, pri nas jih trpamo v domove za ostarele in na obrobje družbe, kar je popolnoma zgrešeno. Koliko zgodb imajo, imamo ... koliko modrosti ... Vse to je "za ponucat". V naravi so najmogočnejša prav najstarejša drevesa, ne? Glede obdobja nekdanje skupne države sem nostalgičen le z vidika tega, da sem takrat odraščal. Druženja, šolanje, prvi bend. Se mi zdi, da je bilo več pristnih stikov in tistega pravega tovarištva. No, saj bi bilo še danes tako, če bi služba res trajala samo od šestih do dveh. Stanja v vrsti za pralni prašek in kavo, vožnjo v slogu par-nepar in bencinskih bonov pa prav nič ne pogrešam. Kot tudi ne tega, da je bilo treba po spodobne strune v Trst ali Celovec. V domači Elektrotehni si dobil le "specialno švedsko jeklo". In bil je pravi praznik, če so imeli na zalogi vseh šest strun (smeh).

V skladbi Oprostite (to ni moj svet) se posvečate izkušnji med pandemijo covida-19 in po njej, ta pesem naj bi se dotaknila veliko ljudi. Kako vam je, ko se poslušalci poistovetijo z vašo glasbo? Kaj želite, da odnesejo od vaše glasbe?
Da, res je bilo kar veliko odzivov na tisto skladbo. Ljudje so se prepoznali v njej, bila je zrcalo njihovih tedanjih stisk. Vsak avtor je seveda navdušen, če se poslušalci poistovetijo z njegovo stvaritvijo. Kot pisec besedil morda želim spodbuditi k razmisleku – sploh pri družbenokritičnih pesmih –, kot kitarist pa želim zadeti s tremi toni v srce.

Najpozneje je nastala pesem Tu si zato. Kakšen pečat bi vi radi pustili za seboj? Kako bi opisali vaše poslanstvo?
Sem duša, začasno utelešena na enem od tridimenzionalnih planetov, ki je prišla nabirat izkušnje in posnet kup albumov (smeh). Največji pečat sem že ustvaril: družino. To je nad vsem, je temelj, motivacija. Mogoče zdaj iz mene govori pradavni gen o nadaljevanju vrste. To je del poslanstva. No, drugi del je pa zame očitno ustvarjanje. Ker bi to delal tudi brez finančne komponente.

Za pesmi Generacija SFRJ, Makuahine, Greva tja in Oprostite (to ni moj svet) ste posneli tudi videospote. Kako veste, katera pesem potrebuje še vizualno podobo? Se vam videospoti zdijo pomembna komponenta v glasbi? Kako se snujejo ideje zanje?

Danes vsaka pesem, ki jo izdaš kot singel, potrebuje videospot. Sicer nimam "zicledra", ko je treba snemati spote, ker pa se danes glasba ravno toliko gleda kot posluša, nimam ravno izbire, če želim doseči čim širši krog občinstva. Do ideje običajno pridem zelo hitro, ker je tudi koncept spotov zelo preprost – drugače bi bilo, če bi imel večmestni proračun za takšne reči, potem bi se lahko šli minifilmčke, kar videospoti dejansko so.

V videospotu za pesem Ptice letijo spet na jug obiščete kraje v Novem mestu, ki vam nekaj pomenijo, greste nekako po svoji življenjski poti. Je bilo to nekako nostalgično, očiščevalno, del prebolevanja?
Da, vse troje. Videospot je bil posnet letos februarja, v času prve obletnice maminega slovesa. Namenoma je črno-bel, namenoma je posnet v Novem mestu. In zelo sem ponosen nanj. Tudi odzivi na to pesem so bili lepi, ljudi se je dotaknila.

Album ste že predstavili pred občinstvom, tudi v rodnem Novem mestu. Kako pomembno je dobiti blagoslov poslušalcev, predvsem domačih? Kako je, ko pesmi z albuma zaživijo še v živo?
Nekateri izvajalci se otepajo nastopov pred domačim občinstvom, sam pa najraje nastopam prav doma. Je lep, poseben občutek. Občinstvu lahko rečeš: "Nisem samo jaz vaš, danes ste tudi vi moji." Pa ne govorim o tistem energijskem, čustvenem razdajanju, ko v nastop vložiš do zadnjega atoma energije – to je osnovni pogoj, da se sploh lahko postaviš na oder. Govorim o tisti posebni izkušnji, ko rečeš: "Glej, zdaj smo skupaj tu, v tem prostoru, imamo neko skupno zgodovino." Taki koncerti so pravi praznik.

Kaj je vaš najljubši del koncerta? Kaj da na primer improvizacija glasbeniku in občinstvu?
Najvznemirljivejši je vsekakor prihod na oder. Tudi zdaj, po vseh teh letih, moraš imeti kanček pozitivne treme. Če je nimaš, pomeni, da ti ni ravno mar, kdo je pod odrom. V mislih imam osnovno spoštovanje do občinstva. Sicer pa najbolj uživam prav v improvizaciji. To je enkraten, neponovljiv trenutek v prostoru in času. Za vse drugo so tu YouTubi in Spotifyi (smeh).

Po dobrih dvajsetih letih ste spet aktivirali svoj trio. V zasedbi sta še Dejan Slak – Sleyk na baskitari in Miro Tomšič na bobnih. Kako se je to zgodilo?

S Sleykom sva že sodelovala pri različici mojega tria na začetku tisočletja, z Mirom tudi v več utelešenjih mojih projektov. Letos sem se po dobrih štirih letih spet zares koncertno aktiviral. Zamisel o obuditvi tria je bila nekako samoumevna, če sem hotel dati nazaj prostor električni kitari in se oddaljiti od pop-rock formata, v katerem sem deloval zadnji dve desetletji. Odločitev je bila pravilna – 'špili' so energični, zelo uživamo na odru. Se prav spomnim prvega našega nastopa letos poleti: načrtovano dolžino koncerta smo na račun improviziranja presegli za pol ure.

Za vami so torej izdaja albuma in že nekaj koncertov. Kakšni so nadaljnji načrti?
Nekaj klubskih nastopov do pomladi, potem spet nazaj na kakšen večji, festivalski poletni oder, pa bo hitro leto naokoli. Drugače pa imam že skoraj dokončan angleški album, ki bo izšel prihodnje leto, z njim pa bom spet malce pokukal čez planke.