Skupina Tretji kanu je v glasbene vode zaplavala leta 2015, tako letos praznuje že desetletje delovanja. "Zdi se mi, da nas je ta naš kanu vse skupaj po svoje preoblikoval – ne samo v glasbi predvsem (vsaj mene) kot celotno osebo. Kot govori legenda, so se v desetih letih vanj usedli vsi, ki jim je naš veter v jadra zapihal pod ušesi. Nekateri so šli mimo, drugi ostali," je za MMC povedala pevka Anja Pavlin. Čeprav se je z leti "živa kanujska zasedba" zaradi "takšnih in drugačnih življenjskih sprememb" spreminjala, z Janom Medletom ostajata jedro, kar se ji zdi ključno.

Trenutno ju sicer spremljajo še Dejan Slak - Sleyk na klaviaturah, Žiga Dobravc na bobnih, Matic Franko - Tico na baskitari in Primož Malenšek - PimpS na tolkalih.

Pred kratkim je zasedba v svet poslala že svoj tretji album, ki so mu nadeli naslov Rio in Anu. "Sta kot jin in jang, prepletena dela ene fluidne celote," je pojasnila Pavlin in dodala, da je rdeča nit pri tretjem albumu "pogovarjanje – same s seboj, z Janom, z vsemi ki prisluhnejo, z vesoljem ...". "Če ne bomo zadovoljni s svojimi obalami življenja, menim, da bomo težko tudi na drugem koncu sveta, kamor bomo pobegnili s svojo prtljago. Rio in Anu sta dva, ki sta se odločila, da je dovolj in še največ, da sta tukaj in zdaj in odšla za soncem. Seveda pa to sonce kdaj zakrivajo temne sence – vse nas preganjajo," je še poudarila avtorica slikanice Prigode polžka Petra.

Album je sicer po besedah Medleta kolekcija singlov. "Glede na to, da je album nastajal zadnjih štiri ali pet let, bi težko govoril, da je bil občutek pri snemanjih, kot da snemamo album, ker smo se lotili vsakega singla posebej," je delil glasbenik, ki meni, da je včasih treba pesmi pustiti, da ustvarjalca sama pripelje do tega, kako naj bi zvenela. Kot je dejal, je sicer moto vseh tistih, ki so sodelovali pri albumu, ki je zaključena celota nekega obdobja: "Manj je več".

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Zasedba Tretji kanu je nastala leta 2015 in tako letos praznuje že desetletje delovanja. Kakšni občutki vas prevevajo ob tej obletnici? Kako gledate na "prepluto" pot?
Jan: Uf, pa je res že 10 let ... Hitro mine. Nisem sicer človek, ki bi veliko dal na obletnice, ampak zagotovo pa je to že kar lepo obdobje za bend. Predvsem lahko rečem, da smo se imeli super, sodelovali smo z veliko glasbeniki in na koncu imamo tukaj tri albume, ki so v bistvu najboljši zapis časa in vsega, kar se nam je dogajalo.
Anja: Dobro da ste nas spomnili (smeh). Zdi se mi, da nas je ta naš kanu vse skupaj po svoje preoblikoval – ne samo v glasbi, predvsem (vsaj mene) kot celotno osebo. Kot govori legenda, so se v desetih letih vanj usedli vsi, ki jim je naš veter v jadra zapihal pod ušesi. Nekateri so šli mimo, drugi ostali.

Prva dva albuma ste izdali v letih 2017 in 2019. Po petih letih pa ste v svet poslali tretji studijski album Rio in Anu. Ste se pri snemanju preteklih albumov naučili česa, kar ste uporabili pri ustvarjanju nove plošče? Ali albume med seboj primerjate, čeprav je verjetno vsak poglavje zase?
Jan: Zagotovo je vsak album poglavje zase. Pri prvem sva bila z Anjo sama pri samem snemalnem procesu, zato sva takrat najela veliko glasbenikov, potem pri drugem se je že počasi sestavila ekipa, ki pa se je do tretjega albuma spet malo spremenila. Je pa res, da smo zdaj s to ekipo imeli dober občutek in se nam je to v studiu pri snemanju tudi vedno posrečilo, tako da so bila v bistvu snemanja, kjer je bil prisoten cel bend, zelo sproščena in zelo produktivna.

Anja: Po eni strani, ko pogledam nazaj, bi seveda tudi kakšne stvari posnela, odpela, napisala nekoliko drugače. Po drugi strani pa je to tisto, kar nas vleče naprej – v danem trenutku se nam je tako zdelo prav in tako tudi je prav. Če jih predolgo "masiraš", kakšne skladbe skorajda izgubijo pomen; kot beseda, ki jo večkrat izgovoriš. Postanejo pasé. Prav je, da grejo pesmi v svet, da jih damo ljudem. Takrat gredo tudi nekatera čustva v "vaservago", na vse skupaj lahko gledaš z druge perspektive, ko so končno na zraku. Sledimo svojemu ustvarjalnemu procesu in se na trende ne oziramo, je pa rdeča nit pri tretjem albumu pogovarjanje – same s seboj, z Janom, z vsemi ki prisluhnejo, z vesoljem …

Zapisali ste, da izdajo albuma ali singla vedno pospremi nekakšen občutek praznine. Zakaj? Kako se sami “spopadete” s tem, da je zdaj vse v lasti ljudi, nekje v svetu?

Anja: S prijatelji glasbeniki se večinoma strinjamo, da nas namesto evforične vznesenosti ob izidu novih albumov in singlov v resnici ujame neki občutek praznine, ki pa nikakor ni žalosten – le ni v skladu s pričakovanji. Ker je Rio in Anu moj peti studijski album (če ne štejem Prigode polžka Petra), mi je ta občutek zdaj že znan in me zato ne razočara. Na koncu ugotoviš, da te je v resnici tista ustvarjalna pot že napolnila, zaključek pa je le, kot bi na koncu stavka postavil piko. Tudi vse, kar imaš, daš v ta ustvarjalni proces, kar te izprazni, občutek praznine pa se potem, ko vse to enkrat mine, vedno zapolni.

Jan: Ta praznina bolj izhaja iz tega, da si res dolgo osredotočen in vse vložiš v izdelek, ki ga potem daš v svet. Ko zaključiš projekt, sledi vprašanje: "Kaj pa zdaj? Katero pesem bomo prvo posneli za naslednji album?" Verjetno je to povezano tudi z mojim značajem – se moram včasih večkrat ustaviti in pogledati stvar malo bolj od daleč, da lažje potem cenim, kar sem naredil. Je pa super potem, ko je album oz. pesem enkrat zunaj, ko začnejo prihajati povratne informacije.

Medtem ko ste prvi album izdali pri založbi Celinka, ste že prejšnjega, zdaj pa tudi novega, izdali v samozaložbo. Kako je torej izdati album v samozaložbi v primerjavi z založbo?
Jan: Da, res, prvi album smo izdali pri založbi Celinka, s katero smo imeli super izkušnjo. Potem pa sva z Anjo nekako že pri drugi plošči videla, da lahko glede na trenutni položaj, ki je pri nas, in na samo glasbo, ki jo igramo, album izpeljemo tudi v samozaložbi. Zagotovo so tudi prednosti pri tem, da album izdaš pri založbi, a glede na to, da se Anja ukvarja tudi z glasbenim piarom, je tako za naju precej lažje. Je pa res, da je večina dela tukaj na Anji in je zagotovo njej precej težje.

Anja: Pri založbi Celinka (pri Janezu Dovču) sem pomagala kot nekakšna pripravnica. Tam sem se naučila veliko o glasbenem piaru in organizaciji dogodkov, kot je festival Godibodi. Pri njih smo leta 2017 izdali tudi prvi studijski album. Ker sem se že toliko priučila teh spretnosti, smo se odločili, da bomo nadaljevali v samozaložbi, kar nam trenutno odgovarja in ima svoje prednosti, seveda pa tudi minuse, saj si za vse sam. Večkrat sem že razmišljala, da bi kljub temu, da sem sama piarovka, za bend najela piarovca in agenta za booking, da bi me to razbremenilo in bi se lahko bolj osredotočila na samo ustvarjanje. Bomo videli, kaj prinese prihodnost in predvsem ali bom znala prepustiti vajeti.

Kot ste dejali, je živ band kot živo bitje. Tako se je v teh letih tudi zamenjalo nekaj ljudi. Je to vplivalo na dinamiko Tretjega kanuja?
Jan: Seveda je vplivalo na dinamiko oz. predvsem na sam zvok. Vsak član doda nekaj posebnega, ima svoj način igranja – v tem smislu je zagotovo razlika. Predvsem pa je zdaj, ko je ekipa za koncerte v živo že kar nekaj časa nespremenjena, občutek dober, saj smo imeli dovolj časa, da smo se spoznali in začutili drug drugega. To je zagotov opazno tudi pri pesmih na albumu.
Anja: Všeč mi je, da vsak doda našemu zvoku nekaj svojega – na primer ob našem prijateljevanju in sodelovanju z El-Kachoni, katerih trije člani so bili tudi naši, je že zaradi slidekitare skupina pri določenih priredbah naših skladb postajala bolj bluzovska, kar je popolnoma naravno. Če so se žive kanujske zasedbe zaradi takšnih in drugačnih življenjskih sprememb spreminjale, pa jedro ostajava z Janom, kar se mi zdi ključno.

Pesmi za Rio in Anu so nastajale med letoma 2021 in 2024. Kako je, ko album nastaja več let in se na njem združijo pesmi, ki so sicer nekako iz različnih obdobij? So pesmi odtis časa?
Jan: Ne vem, koliko so pesmi odtis časa, so pa zagotovo odtis mojih občutkov v tistem času.
Anja: Kot je dejal Jan, so pesmi odtis čustev v danem trenutku, tudi kraja in časa, ki mu pripadamo. Občutki so pri meni lahko vezani tudi na druge, navidezno nepoznane svetove in čisto druga obdobja v življenju, ki jih ponovno osvetli neki utrinek misli, deja vu, v žepu pozabljena marjetica ...

To obdobje naj bi bilo sicer po vaših besedah obdobje vpogledov vase, bolečin, izolacij, vprašanj, ljubezni ... Kot producent albuma se lahko podpiše Peter Penko. Kakšen je bil proces snemanja tega albuma in to sodelovanje? Je bilo katero pesem predvsem lahko ali težko dokončati? Česa ste se med ustvarjanjem tega albuma naučili?
Jan: Glede na to, da je album nastajal zadnjih štiri ali pet let, bi težko govoril, da je bil občutek pri snemanjih, kot da snemamo album, ker smo se lotili vsakega singla posebej. Proces samega snemanja komadov je pri nama z Anjo po navadi tak, da najprej prideva z neko demorazličico pesmi do Petra, nato pa skupaj predebatiramo in začutimo, v katero smer naj bi skladba šla ter potem delamo na tem. Seveda se včasih vmes tudi premislimo, obrnemo zadevo ali pa začnemo še enkrat – dokler ne posnameš in poslušaš posnetka, ne moreš vedno vedeti, kako bo pesem zvenela. Včasih namreč res lepo zveni samo na akustiko, potem pa se kar izgubi ali pa ne pride do izraza. To je pač del ustvarjalnega procesa. Večino pesmi smo sicer posneli kar hitro, je pa na albumu tudi kakšna, za katero smo res porabili več časa, in tudi nekaj, ki jih nismo še dokončali in čakajo na naslednjega.

Jan, dejali ste, da so se vas v tem času močno dotaknile zgodbe drugih, pozorni ste bili na zunanje dražljaje in druge perspektive. Kako pomembno je dati pri ustvarjanju ego na stran, kot ste dejali, da ste sami storili?
Treba je dati pesmi možnost, da se nekako sama razvije in da včasih mogoče ni najbolje za skladbo, da naredim neki aranžma, ki sem si ga zamislil, ko sem pesem pisal, ampak da pustim, da te sama pesem pripelje do tega, kako naj bi zvenela. Da ne kompliciramo tam, kjer ni treba, je moto vseh, ki smo sodelovali pri albumu: "Manj je več".

Pisanje je za vas samorefleksija. Kako se pravzaprav lotite besedil in usklajevanja teh z glasbeno podlago? Je kdaj kaj umetniških nestrinjanj?

Anja: Na začetku najinega ustvarjanja so nas opisovali kot združitev dveh različnih glasbenih miljejev, saj je bil Jan v bolj alternativnih vodah, imel punkovsko skupino in igral električno kitaro, jaz pa sem igrala klavir, pela v zborih, poslušala drugačno glasbo – a v resnici ne. Glasba, ki sva jo poslušala in jo poslušava zdaj, ima isti jezik – svobodo v ustvarjanju in življenju nasploh, kar je čutiti tako v najinih pesmih kot v vsakdanjem življenju. Da odgovorim na vprašanje; pri meni besedila nastajajo iz najmanjše misli, besede ali slike, potem pa okoli tega nastaja struktura – podobno kot pri nekakšnem miselnem vzorcu. Nato se lotiva uglasbitve, zadnje čase rada v ta namen primem kar kitaro. Sicer nisem vešča v igranju, a za ta osnovni namen zadostuje. Melodične vajeti pa potem prevzame Jan, ki ima nekoliko drugačen način dela, ko izhaja iz svojega besedila.
Jan: Pri meni nekako vse pesmi nastanejo v kombinaciji z akustično kitaro. Vedno imam neko melodijo in potem začnem z besedilom. Velikokrat tudi z Anjo dokončava pesem skupaj. To nama gre v bistvu zelo dobro – včasih se ti res ustavi in ne moreš nikakor napisati dobre kitice, ker si v nekem svojem filmu, potem pa drugi napiše nekaj čisto drugega, ampak na koncu ima smisel. Pesem potem velikokrat dobi popolnoma drugačen pomen. In to je v bistvu čar glasbe – da ima toliko različnih interpretacij.

Album sicer obravnava ljubezen, obregne se tudi ob trenutno dogajanje po svetu. Kakšna je po vašem mnenju trenutno družba?

Jan: Bom poskusil biti karseda kratek in konkreten. Družba zagotovo preveč gleda v zaslone in premalo pred sebe. Preveč je instant informacij in premalo se poglabljamo v stvari. Lepo se to vidi že pri glasbi – v bistvu skoraj nobeden ne posluša več albumov v celoti, ampak samo single. Če se obesiš samo na eno pesem, je težko dobiti pravo sliko recimo o bendu.
Anja: Kot družba smo postali egoistični, otopeli, željni pozornosti in odobravanja popolnih neznancev … žalostni. To je zelo dobro za uvodnik One napisala odgovorna urednica Sabina Obolnar: "Človek, ki je 'lačen', hlepi po najrazličnejših nadomestkih in jih tudi uporablja. Ti ga izčrpavajo do absurda. A tukaj je zelo pomembno razumeti, da nesmisel v temeljih oblikuje vsakokratna politika z neoliberalnimi formacijami. Izjemno jim zamerim, ker tako neznosno pehajo mlade iz ene skrajnosti v drugo. Načrtno ali nenačrtno, ni pomembno, dejstvo je, da je vse več razdrobljenih. Potem jih silijo v individualizem, mladi najbrž zarad samoohranitve razvijajo egoizem, narcisoidnost, neempatičnost in ustroju je to všeč. Ker jih brezpogojno osami in izčrpava.'."

Na novem albumu sta protagonista Rio in Anu, spremljamo njuno potovanje. Anja, rekli ste, da je Jan Rio vašemu Anuju ali obratno. Sta Rio in Anu pravzaprav vidva? Od kod ideja o zgodbi teh dveh likov?
Jan: Rio in Anu sta nekako nastala precej spontano. Anja je dobila to idejo, sva pa nekako potem ugotovila, da je rdeča nit albuma zgodba nekih posameznikov, v tem primeru sta to Rio in Anu, v katerih se zagotovo prepoznava tudi midva.
Anja: Rio in Anu sta kot jin in jang, prepletena dela ene fluidne celote. Ko sem neko jesen pripravljala venčke iz žajblja, sem vanje želela vplesti tudi posebno namero in v tistem trenutku se mi je zdelo, da svet potrebuje več strasti, več divjega plesa, več vročega Ria de Janeira. Anu ga ali pa jo umirja, ko je prevroče umirja te strasti,

Čeprav je plošča malce melanholična, je rdeča nit pozitivna. Glavno sporočilo je, da sta protagonista "našla sonce in odšla za njim". Je nekako to podobno temu – vsak je svoje sreče kovač? Ste vi našli sonce in odšli za njim?
Anja: Še najbolje najino pogovarjanje v albumu opiše Jaša Lorenčič v recenziji albuma za Sigic: "Naslovna skladba Rio in Anu sporoča, da 'ne odletita, streljajo v nebo', ker se (ne) ve, 'kam sta skrila drobce / pisane in skeleče, / ki jih ovijajo pesmi / žalostnih dni in sreče, / s kovčki za slepe in speče'. Zavidanja vredno je to njuno sonce, vredno krogel. 'Kje sta našla sonce, / v kotu okrogle hiše, / ki jo zakrivajo polkna, / polkna okrogle hiše, / ki jo zakrivajo sence? / našla sta sonce.' Nezgrešljiva je skoraj pretenciozna romantika tistih, ki najdejo sonce v takih kotih, toda za Tretji kanu, ki je najprej melanholija, šele nato vse ostalo, je to ne toliko napredek kot smer, pot, celo cilj. 'Ni mi žal, da nisem ptica, ki se seli v tople kraje / Ni mi žal, da sem v palače svoje naselila vse vprašaje,' je popotnica za Rio in Anu kot album, ki ve, kam ne bo šel, in rad pove, kje je. In očitno je to dovolj.

In res je tako. Živiva v čudovitem kraju, ki ga obdaja zelena reka, obkrožajo naju lepi ljudje in glasba. Če ne bomo zadovoljni s svojimi obalami življenja, menim, da bomo težko tudi na drugem koncu sveta, kamor bomo pobegnili s svojo prtljago. Rio in Anu sta dva, ki sta se odločila, da je dovolj in še največ, da sta tukaj in zdaj ter odšla za soncem. Seveda pa to sonce kdaj zakrivajo temne sence – vse nas preganjajo.

Izmed devetih pesmi jih je osem bilo že v preteklih letih izdanih kot singel. Kako pomembno je izdajanje teh? Zakaj?
Jan: Praktično ne gre brez tega, da ne bi izdajali singlov. Zato se tudi mi dejansko držimo tega in na leto v svet damo dva ali tri single. Kot sem že prej omenil, je potem album samo neka zbirka teh singlov, neka zaključena celota enega obdobja.

Anja: Tokrat smo se za koncept nekakšne zbirke singlov odločili zaradi več vidikov, tudi praktičnih. V celoto smo jih potem povezali ne tako, kot so izhajali, ampak po nekem dramaturškem zaporedju, ki na neki način sledi tudi letnim časom in občutkom ob teh. Skladbe bi sicer lahko pustili "viseti v zraku", pa se nam je zdelo pomembno, da jih oblečemo v album, ker je tudi za zasedbo, ki se je v tem obdobju večkrat menjala neka zaključena celota in zdaj lahko nove skladbe spet, še bolj sproščeno rastejo v nas.

Popolnoma nova pesem je skladba Liščki. Dejali ste, da so to ptice pevke, ki se ne selijo na jug, tako kot vi svoje prtljage ne nosite po svetu. Je torej pomembno, da se z izzivi življenja poskušamo spopadati tukaj in zdaj, kot ste omenili?
Anja: Zima zna biti težka, za živali in za ljudi. Vendar je tudi lepa, mehka kot jutranja slana. V zimi so ognji še močnejši, tako kot so močnejši žarki, ki pridejo skozi tiste sive sence. Da, to se mi zdi zelo pomembno, pa ne rečem, da sem v tem kakšen ekspert. Tudi sama bi včasih najrajši kaj stlačila v neki pozabljeni predal – ki bo kmalu postal nabuhel in bo eksplodiral. Zima je v skladbi Liščki prispodoba za take samorefleksije, nežne žalosti in iskrene hvaležnosti. Čisto zadnji stavek zadnje skladbe na albumu pa se zaključi takole: "A boš z mano gledal zimo? Zjutraj skočil čez Gorjance, na najine terase zvabil še sončeve znance?" Veliko takih, lepih ljudi zvabiva na najine terase. <3

Tudi za to pesem ste se lotili videospota. Kakšno pomembnost pripisujete videopodobi skladbe? Kako se lotite snovanja idej za te?
Jan: Z videospotom dobi pesem neko drugo dimenzijo in prav zanimivo je, kako včasih prav videospot vpliva nato, kako doživljamo pesem. Včasih se mi zdi, da pesem popolnoma drugače doživim, če jo slišim na radiu ali pa potem vidim še videospot. Kar se pa idej tiče, je pa Anja tista, ki ima na tem področju več idej, tako da ji jaz tukaj po navadi pustim čisto proste roke.
Anja: Jan je bil kar skeptičen glede te ideje o peki kruha – da ne bo izpadlo preveč narodnozabavno (smeh). Pa je vendarle znova zaupal moji ideji. V Liščkih sem želela pokazati intimo najine kuhinje, ko med peko kruha nastajajo vse prej kot le pekovski izdelki. Kuhanje me pomirja, prizemlji, umiri moje razburkane misli. No, lahko povem, da sem tisti kruh na koncu zažgala, saj smo se šli vmes v galerijo nad kuhinjo tudi fotografirat za naslovnico in pozabili na pečico (smeh).

Na albumu je tudi pesem V mestu je vroče, v kateri naj bi se prepustili “disko vročici”, kar so bile za vas do zdaj neznane vode. Kako je po toliko letih še vedno odkrivati nove glasbene strani sebe? Se vaš zvok še vedno razvija?
Jan: Ta pesem je v bistvu nastala med korono, sprva bolj iz šale – velikokrat malo igram na kitaro. Potem pa sem jo pokazal Anji in Petru Penku, bila sta navdušena. Tako da smo potem tudi videospot naredili bolj za šalo, sproščeno. Zagotovo je to skladba, ki na albumu glede aranžmaja najbolj štrli ven, ampak meni se zdi super in pokaže to, da Tretji kanu ni samo melanholičen bend.
Anja: Jan, globalno segrevanje ni šala! Sva se pa prav zabavala ob snemanju videospota, kjer predstavljava retrovoditeljski tandem za vreme in svetovne novice. Moram priznati, da je sicer Jan veliko bolj naraven in sproščen igralec pred kamero. No, tudi kot človek kar zvleče v svojo orbito. Seveda, naš zvok se še razvija. Včasih vsak vleče na svojo stran, ampak vem, da se bova uskladila, če ne drugače, bo pa po moje (smeh).

V pesmih Iz rumenega plašča in Daješ mi rože omenjate rože. Kaj vam pomenijo? Imate najljubše?
Anja: Ob zadnem štetju sva imela več kot 100 rož, tako pa zmanjkuje življenjskega prostora za Janove kitare. Eno je med drugim poimenoval Camilla, kot svojo resnično ljubezen (smeh). Rože zdaj rastejo tudi po tramovih, ker mi je zmanjkalo polic, nekaj jih tudi razdelim, ampak hitro ukoreninim nove. Po uradni izobrazbi sem magistra inženirka hortikulture, a mi do nedavnega rože niso uspevale, zdaj pa kar gre – jih zato tudi večkrat pohvalim. Če kakšna umre, si pa mislim, da že nima dobrih preživetvenih instinktov.

Najljubše nimam, pravzaprav mi niti ni pomemben cvet, ampak raznolikost listnih oblik, obožujem tudi kaktuse in jih imam cel kup novih z letošnjega obiska muzeja kaktusov v Seči. Še dobro, da sva šla prvič tja s kolesi, ker bi še za naju zmanjkalo prostora. To so torej najine rože – pomenljive preproste marjetice, ki v skladbi predstavljajo skrite želje in tisto malo pozornosti, ki so za vsak dan, ne le za 8. marec.

V skladbi Ali čutiš se posvečate občutljivosti na dražljaje iz okolja in čutenje. Omenite pa tudi, da vedno iščemo junake. Kdo so to?
Jan: V bistvu sem s tem mislil, da kot družba vedno iščemo in poveličujemo neke ideale, vse stremi k neki popolnosti in s tem izgubljamo nekako stik z resničnostjo.

Želite si, da bi ljudje v večji meri podpirali izvajalce, ki niso množično predvajani in niso del masovne produkcije. Kakšna se vam zdi trenutna slika, situacija glasbene scene v Sloveniji?

Jan: Glasbena scena se mi zdi dobra. Mislim, da je trenutno kar precej bendov, tudi mladih, ki si ustvarjajo svoje ime. Kar se tiče podpore, pa je vedno tako, da bi si je želeli še več, ampak ne bi rad zašel v neko nerganje. V prvi vrsti ustvarjamo glasbo zato, ker imamo to radi in tudi sam imam neka realna pričakovanja glede naše skupine. Predvsem si želim čim več koncertov, upam pa, da ostane čim več medijev, ki ne bodo podlegli nekemu komercialnemu pritisku.

Za vami je veliko koncertov, s svojo glasbo se želite dotakniti ljudi, glasba je po vašem mnenju neko poslanstvo. Kako je, ko nekdo z vami deli, da se je poistovetil z vašo pesmijo? Kaj želite, da odnesejo od vašega koncerta?
Jan: Da se prepozna v pesmi oz. da se ga pesem dotakne, je zagotovo največ, kar lahko daš poslušalcu. In v takih trenutkih z veseljem delim kakšno zgodbo, ker velikokrat koga zanima konkretno, kaj sem mislil pri določeni pesmi. Na koncertih pa je najbolje, ko se ustvari vzdušje, ko smo nekako vsi eno.

Anja, ustvarili ste tudi slikanico Prigode polžka Petra, za ilustracije je poskrbela Polona Lovšin, za uglasbitev pa Tomislav Jovanović - Tokac. Ta govori o polžku, ki se spopada s težavami odraščanja, namenjena je otrokom, ki jih “mečejo v isti koš, tako pa se izgubijo njihovi raznobarvni karakterji”. Kako se je ta projekt razlikoval od siceršnjega glasbenega ustvarjanja? Kako pravzaprav vsi usklajujete različne obveznosti?
Anja: Navdih za zgodbe sem črpala iz mojega otroštva in odraščanja. Veliko nam ostane od takrat, tako čudovitih spominov kot tudi, pri meni, vprašanj, ali spadam sem in kam sploh spadam. Sem ali zelo družaben človek ali pa moram biti čisto sama in v otroštvu sem se sama, s svojimi živalskimi prijatelji in knjigami zelo dobro počutila. V primeru Prigod polžka Petra pa skladb razen ene (Lili in modra gugalnica) nisem uglasbila in razen omenjene jih tudi nisem odpela, saj sem si želela to prepustiti drugim – Tokacu in pevcem, ki so mojemu domišljijskemu svetu dodali še svojega, tretjega – vizualnega – pa Polona Lovšin.

Je bilo kar naporno leto, vendar sem za to hvaležna, saj sem si vse to srčno želela in temu tudi posvetila ves svoj čas in vse prihranke. Vse pa je povrnjeno, ko pod odrom opazujem otroke, ki pesmicam z zanimanjem prisluhnejo in se mi pridružijo tudi pri petju. Moram se pohvaliti, da bo predvidoma v letošnjem letu pri MK Sarajevo izšel tudi bosanski prevod pisatelja Ahmeda Burića – Avanture Mehe Pužića, česar se izjemno veselim.

V svetu, ki je poln hitenja, ste dejali, da je pomembno, da "sledimo svoji mali lučki". Se vam zdi, da ljudje pozabimo na to?
Anja: Pred kratkim sem na branju Prigod polžka Petra na moji osnovi šoli Bršljin povedala otrokom, kako pomembno je, da jo najdejo v sebi in tudi da jih znajo pri tem spodbujati učiteljice, starši, skrbniki. Na to lučko pozabimo včasih nehote, saj nas ritem življenja pahne v nek 'survival mode', ko je treba stisniti zobe. In tako se hitro ujamemo v past in pozabimo na instinkte, ki nam kažejo poti. Nekje sem brala, da duša v našem telesu v resnici ne živi tako dolgo kot fizično telo – v smislu da res živi – zato se je treba poslušati, seveda za to trdo delati, ampak predvsem verjeti v tisto, kar nas napolni.

Kaj vas čaka v tem letu?
Anja: Malo filozofsko bom zaključila in se navezala na prejšnje vprašanje – želim si, da bi še bolj sledila poti svoje duše, počela tisto, kar resnično izpolnjuje moje poslanstvo. To je zagotovo povezano s koncerti in predstavitvami Prigod polžka Petra, branjem po šolah. Želim si začeti pisati tudi drugo knjigo, ki se že marinira v glavi. In da imamo s Tretjim kanujem še več takih intimnih koncertov, kjer se res zbere naše občinstvo, pa da bi bili s prijatelji čim več ob vodi – ob Krki, Kolpi, morju. To si želim, kaj bo leto prineslo, pa bomo videli.
Jan: Upam, da čim več koncertov, da bomo lahko čim bolje predstavili ta album. Pa upam tudi, da bo že kakšna nova pesem ugledala luč sveta do konca tega leta.