Ditka in Feri Lainšček že kar desetletje glasbeno sodelujeta. "Ko odnosi 'štimajo', ko je prisotna ustvarjalna energija, ko se ves čas nekaj dogaja, se preprosto prepustiš toku in niti ne razmišljaš o letih, ki minevajo," je za MMC povedala kantavtorica in skladateljica, ki je uglasbila številne pesnitve pesnika. Lainšček je ob tem poudaril, da se že od začetka preprosto razumeta. "Med nama nikoli ni bilo nobenih napetosti in tudi iz garderobe ni bilo slišati zvišanih tonov," je dejal pisatelj, ki ga je glasbenica oklicala za enega najbolj "skuliranih" ljudi.

Jubilej sta praznovala tudi s posebno turnejo Ljubim te ljubim, ljubezen. "Celoten glasbeno-literarni koncert ima rdečo nit, tako v prepletu glasbe in poezije kot tudi v nagovorih, v katerih poudarjamo pomen ljubezni," je pojasnila kitaristka, ki je pred kratkim praznovala 15. obletnico svoje glasbene kariere in ljubi ljubezen, ker ve, da ji ta prinaša občutke polnosti in sreče.

"Brezpogojna ljubezen je verjetno ljubezen, ki ne pričakuje ničesar v zameno in sprejema drugo osebo takšno, kot je, z vsemi njenimi napakami in pomanjkljivostmi," pa je svoje razmišljanje o ljubezni povzel slovenski avtor, ki zase pravi, da mu sicer težko kaj pride do živega, saj se je že v otroštvu moral naučiti kljubovati brezupu.

V okviru turneje ju trenutno čakajo še nastopi v Mariboru (15. februarja), pri Gradu na Goričkem (7. marca) in v Črni na Koroškem (8. marca). Po koncu turneje se bo Ditka posvetila dokončanju svojega prvega angleškega albuma.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Glasbeno sodelovanje sta začela pred desetletjem, vajin prijateljski (in poslovni) odnos se je medtem razvijal. Ta temelji predvsem na tem, da drug drugemu puščata svobodo pri ustvarjanju. Kako gledata na vajino 10-letno skupno potovanje, ko sta se že na začetku "začutila"?
Feri: Morda na to vprašanje še najlažje odgovorim s primero. Zdi se mi, kot da sva z Ditko nekoč nekje tam pod Peco zakotalila snežno kepo, ki je kratko malo zdrsela po pobočju in se je potem le še večala. Veliko tega se je med nama zgodilo res spontano. Na začetku sem Ditko kdaj povabil na svoj literarni večer, da je zapela nekaj pesmi. Potem je ona mene nagovorila, da sem začel prihajati na njene koncerte in prebral kako pesem. Dvorane, v katerih sva skupaj nastopala, so se postopoma večale. Šele takrat sva se začela zavedati, da postajava tandem, ki mu je usojena daljša skupna pot, in sva se skušala bolje organizirati.

Se vama zdi, da je preteklo toliko časa?
Feri: Ditka je bila na začetku najinega sodelovanja šele na pragu polnoletnosti. Spremljal sem lahko, kako se je spreminjala v mlado žensko in postajala vse bolj ustvarjalna. Sam sem si lahko le želel, da se ne bi preveč postaral (smeh).
Ditka: Ne, sploh nimam občutka, da je preteklo že toliko časa. Na to me spomnijo le številna skupna ustvarjena dela in nastopi, ki jih je za nami že zares veliko. Ko odnosi "štimajo", ko je prisotna ustvarjalna energija, ko se ves čas nekaj dogaja, se preprosto prepustiš toku in niti ne razmišljaš o letih, ki minevajo. A vendar, če se za trenutek ustavim, ozrem nazaj in potujem skozi ustvarjeni opus, ugotovim, da je za nama že konkretno obdobje skupnega delovanja. Ko sva s Ferijem prvič skupaj nastopila, sem bila še deklica z nekaj malo izkušnjami, v tem času pa sem odrasla in se oblikovala kot oseba in umetnica.

Vaju po toliko letih še vedno kaj preseneti drug pri drugem? Kaj je eden izmed najpomembnejših naukov, ki sta se ga naučila drug od drugega?
Feri: Najbolj se mi zdi dragoceno nekaj, kar se sicer lahko komu zdi neverjetno. Med nama nikoli ni bilo nobenih napetosti in tudi iz garderobe ni bilo slišati zvišanih tonov. Že od začetka se preprosto razumeva. Sprejemava se taka, kot sva. Zlahka najdeva dovolj pesmi, ki zvenijo tako v enem kot v drugem, in tudi poslušalci to verjetno začutijo.
Ditka: Ferijevo poezijo zdaj redno berem že več kot desetletje in vedno znova naletim na kakšen verz, ki me čisto zadene, prevzame. Navdušuje me ta neustavljivi tok navdiha, ki ga ima v sebi in kako zna obrniti, povezati besede, da te dobijo neko povsem drugo razsežnost, globino in postanejo več kot le besede. Hvaležna sem, da jim lahko dodam glasbo in prek nje izrazim svoja občutja, ki me preplavijo ob branju. Feri je eden najbolj “skuliranih” ljudi. Zanj je življenje neka lepa igra, v kateri uživa. Ne jemlje ga preresno in zato je umirjen in nasmejan. Všeč mi je ta njegov “zenovski” način bivanja in zato sem vedno rada v njegovi družbi.

Feri, za vas je za nastanek dobre skladbe potreben splet srečnih naključij – v novo celoto se morajo zliti dobro besedilo, melodija, aranžma in izvedba. Sta se morala sprva navaditi, da si delita tudi oder? Je to drugačna raven sodelovanja?
Feri: Večkrat sem že dejal, da me je Ditka pravzaprav spravila na oder. Do tedaj nisem sodil med pesnike, ki radi berejo svoje pesmi in ob tem uživajo. Bil sem nekako prepričan, da drugi to počnejo veliko bolje, in sem interpretacije svoje poezije običajno zaupal igralcem. Med najinimi skupnimi nastopi sem nato zmeraj znova ugotavljal, da si poslušalci res želijo slišati pesnikov glas. Očitno jih zanima, kako pesem zveni v pesniku.

Oba poudarjata pomembnost iskrenosti, svobode in ljubezni. Ljubezen za vaju lahko izniči zlo, povezuje in poskrbi za srečno in mirno življenje, Feri, verjamete, da obstajajo brezpogojna ljubezen in duše dvojčice. Se vama zdi, da ljudje pozabljamo na moč ljubezni?
Feri: Brezpogojna ljubezen je verjetno ljubezen, ki ne pričakuje ničesar v zameno in sprejema drugo osebo takšno, kot je, z vsemi njenimi napakami in pomanjkljivostmi. V nekem smislu je to seveda ideal, ampak ideali so verjetno pred nami zato, da jih skušamo uresničiti. Razumevanje, sprejemanje in odpuščanje nam pri tem lahko pomagajo. Koncept duš dvojčic je morda še bolj zapleten, a če govorimo le o občutku globoke povezanosti, bi dejal, da ga številni poznamo. Gre namreč za občutek, da se z nekom poznate že od prej, ali občutek, da vas ta oseba razume bolje kot drugi, in navsezadnje celo občutek, da ste ob njej najboljša različica sebe.
Ditka: Če pogledam trenutni svet na splošno, ki je na veliko žalost poln gorja, je odgovor da, vsi ti ljudje so pozabili na moč ljubezni. V resnici so oropani največjega bogastva in prav zato, ker v njih ljubezni ni, so sploh zmožni takšnega zla. Če pa se ozrem okoli v svojem krogu, kjer bivam in ustvarjam, lahko rečem, da je veliko ljudi, ki se zavedajo pomena te močne sile. Saj običajno se iste miselnosti srečajo in tako sem sama večinoma res obdana s takšnimi ljudmi, polnimi ljubezni.

Svojo obletnico proslavljata s turnejo Ljubim te ljubim, ljubezen, ki naj bi bila "turneja, ki ni kot druge". V čem se od drugih bistveno razlikuje?
Ditka: Gotovo že v samem načinu izvedbe koncerta. Posebnost in redkost je ta, da na odru stojijo vsi avtorji vseh pesmi. To smo jaz, Feri in moj oče Gorazd. Še redkeje pa je to, da je del glasbenega koncerta tudi pesnik, ki interpretira poezijo in hkrati interpretira poezijo na velikih odrih. Celoten glasbeno-literarni koncert ima rdečo nit, tako v prepletu glasbe in poezije kot tudi v nagovorih, v katerih poudarjamo pomen ljubezni. Želimo si, da je to koncert, na katerem ljudje odprejo svoja srca, prisluhnejo lepim besedilom in nežni glasbi. Če s koncerta odidejo pomirjeni in z nasmehom na obrazu, je naš cilj dosežen. Takšni trenutki pa so v hitrem in hrupnem svetu še kako pomembni.

Feri: Včasih se nam po nastopu kdo zahvali, da smo spregovorili o ljubezni brez ironične distance, cinizma in tistega nonšalantnega eh. Takrat se mi zdi, da je táko govorjenje o ljubezni v današnjem času pravzaprav angažirano dejanje. Naš slogan "Ljubim te ljubim, ljubezen" s tem dobi še dodaten smisel. Nismo le trubadurji, temveč se za nekaj zavzemamo.

V okviru te koncertne turneje izvajata bogat repertoar ljubezenskih pesmi. Katera je bila sicer prva ljubezenska pesem, ki sta jo slišala in se vama je usedla v srce?
Feri: V povezavi z glasbo je to gotovo McCartneyjeva Yesterday. Iz šolskih klopi pa mi je, recimo, ostala Kajuhova Bosa pojdiva, dekle, obsorej.
Ditka: Spomnim se, da sem že kot majhna deklica rada poslušala romantične ljubezenske pesmi. Ena, ki mi zdaj pade na misel in vem, da se mi je usedla v srce še v osnovnošolskih letih, je bila pesem I Need You, ki jo izvajata Faith Hill in Tim MCgraw. Seveda so potem bile še številne druge.

Se spomnite trenutka, ko ste čutili največjo ljubezen?
Feri: Veliko je teh trenutkov, pravzaprav res veliko. Ob mojem zdravilnem spominu, ki očitno deluje tako, da vse tisto slabo pozabim in se spominjam le dobrega, se pač lahko dvignejo na površje.
Ditka: Ljubezen je nekaj, kar me spremlja vse življenje, in je zato tako pomembna in na neki način vsakdanja, kot zrak, ki ga diham. Hvaležna sem, da je tako, da sem odraščala v okolju, kjer sem bila zmeraj deležna brezpogojne ljubezni, saj se zavedam, da to ni samoumevno. Ljubezen čutim vsak dan znova in to mi je še pomembneje.

Feri, dejali ste, da je treba življenje ljubiti, sami pa ste ves čas rahlo zaljubljeni – v življenje. Ditka, tudi vi poudarjate ljubezen kot gonilo življenja. Živita torej na način, da ljubita ljubezen?
Ditka: Vsekakor. Vsako leto bolj razumem ali bolje rečeno čutim, kaj je ljubezen. Da je le ta prisotna zmeraj, ko občutimo radost do sebe, do nekoga, do nečesa. Le ko začutiš radost, pomeni, da si zares prisoten v trenutku, to pa se mi zdi bistvo življenja, če ga želimo zares živeti. Zato se mi ljubezen zdi tako ključna – ko ljubimo in smo ljubljeni, smo prisotni in vibriramo na visokih frekvencah. Ljubim ljubezen, ker vem, da mi ta prinaša občutke polnosti in sreče.
Feri: Ko smo si še pošiljali papirnate voščilnice, sem nanje pogosto zapisal: "Želim ti, da ljubiš in da si ljubljen." Zdelo se mi je, da mu s tem želim več, kot če bi mu želel le srečo in zdravje.

Plodovi vajinega sodelovanja so sprva v živo zazveneli predvsem na manjših, intimnejših prizoriščih in literarnih večerih, zdaj pa sta se z njimi podala v večje dvorane. Kakšna je bila za vaju ta sprememba, nadgradnja? Kako bi ocenila dozdajšnje koncerte turneje?
Feri: Še zmeraj so mi ljubše manjše dvorane (smeh). Sicer pa je za nami res lepo popotovanje, ki si ga bom zapomnil po številnih prijetnih srečanjih. Slovenija od blizu, iz oči v oči, je v resnici zelo drugačna, kot je to razbrati z zaslonov, iz tabloidov in z različnih portalov. Veliko je srčnih ljudi. Številni imajo radi poezijo in glasbo, ki ni zgolj komercialna. Veliko je tudi takih, ki so jim blizu vrednote, ki jih vztrajno in vsemu navkljub postavljava na prvo mesto. To me zmeraj znova osrečuje in na neki način tudi navdihuje.
Ditka: Vse skupaj se je zgodilo spontano in preprosto zato, ker so si ljudje, ki so prihajali na te dogodke, želeli slišati še več. Naenkrat so ta majhna prizorišča postala premajhna in takrat smo si rekli, pa dajmo poskusiti ponesti poezijo na velike odre – izgubiti nimamo ničesar. Tako smo v lastni režiji organizirali prvih nekaj koncertov v velikih dvoranah. Med drugimi je bila ena prvih prav Slovenska filharmonija, ki smo jo tako rekoč čez noč razprodali. Takrat smo razumeli, da ljudje čutijo našo zgodbo in si želijo slišati več. Skozi leta ta baza poslušalcev organsko raste. To so ljudje, ki ostajajo in se večkrat vračajo na naše koncerte, vmes pa ves čas prihajajo tudi novi.

Sama sem nekaj izkušenj z velikim odri imela, še preden je nanje z mano stopil tudi Feri. To, da smo nanje ponesli ta naš skupni glasbeno-literarni koncert, pa se mi zdi izjemno in zares prijetno se počutim v takšni družbi. Prav vse naše dosedanje turneje so bile uspešne in zelo dobro obiskane, vključno s trenutno Ljubim te, ljubim, ljubezen. Zelo dober občutek je, ko s tovrstnim dogodkom napolniš dvorano z nekaj sto sedeži, kljub temu pa še zmeraj zelo uživam, ko odigramo kakšne čisto majhne intimne koncerte. Vse ima svoj čar in hvaležna sem, da imam priložnost doživljati oboje.

Načrtujeta tudi nastopa v domačih krajih. Je nastopanje tam bolj čustveno nabito kot drugod?
Ditka: Zame je nastopati v domačih krajih vsekakor bolj čustveno. Pred kratkim sem imela veliki koncert v skoraj domačih Ravnah na Koroškem. Tam sem proslavila 15 let aktivnega glasbenega navdiha. Tokrat Ferija ni bilo z mano, bili pa so drugi glasbeni gostje. Po koncertu sem potrebovala dobre tri dni, da sem predelala vsa čustva in spet “prišla k sebi”. Drugače je, ko med občinstvom poznaš skoraj vsak obraz, ko so med njim tvoja družina, prijatelji … Kar do vsakega osebno bi stopil in ga objel. Veliko pomeni ta podpora v okolju, kjer živiš, a hkrati je občutek, da moraš dati še več od sebe, se še bolj dokazati, da ne bi razočaral domačih ljudi, ki te na neki način spremljajo še bližje.
Feri: Sam v domačem okolju pravzaprav zelo malo nastopam. Ljubše mi je, da sem tu lahko le znanec iz sosednje ulice. Tudi tokrat se, recimo, nismo odločili za Mursko Soboto, kjer živim, ampak gremo h Gradu na Goričkem.

Poudarek dajeta temu, da glasba ne pusti poslušalca ravnodušnega. Kako je, ko vidita, da se povežeta z občinstvom in se tudi njih dotakne to, o čemer pojeta. Se vama kdaj zgodi, da vas med koncertom preplavijo čustva in vas malce odnesejo?
Ditka: Res je, to je zame bistvo glasbe, da v človeku prebudi nekaj več. V resnici ni lepšega kot videti človeka, ki na tvojem koncertu pade v tok in se mu prepusti, se pri tem nasmehne, zapoje, morda celo v ritmu zaploska. Pogosto prispejo do mene zgodbe ljudi, ki pravijo, da jim je moja glasba pomagala v težkih trenutkih, da jim je vlila neko upanje, jih motivirala za naprej … Več od tega ni. Se mi je že zgodilo, da sem med koncertom morala globoko zadihati in spustiti kakšno solzo.
Feri: Nastopi so res povezani s številnimi občutki lepega. Velikokrat se zgodi kaj, kar me znova preseneti.

Izdala sta tudi videospot za pesem Ljubim te ljubim, ljubezen, temelj katerega so bile fotografije oboževalcev, ki naj bi zanje predstavljale ljubezen. Kakšno je bilo ustvarjanje videoposnetka za vaju, kaj sta občutila ob pregledovanju fotomateriala?
Feri: To s fotografijami je bila Ditkina ideja, ki je naletela na veliko večji odziv, kot sem sam predvideval. Na koncu sem bil vesel in sem ji kar snel klobuk.
Ditka: Zelo sem vesela, da so se ljudje odzvali povabilu. Ko se je rodila ta ideja, da jih povabimo k sodelovanju, nisem vedela, kaj pričakovati. Ljubezen je navsezadnje nekaj intimnega, osebnega, a izkazalo se je, da ljudje svojo srečo radi podelijo tudi z drugimi. Tako je prispelo veliko fotografij in prav vsako posebej smo fizično razvili ter jo vključili v videospot, na subtilen način, da nobena ni bilo pretirano izpostavljena, prav vse pa so postale del zgodbe. Prispele so najrazličnejše fotografije in pokazale, kako širok pojem je v resnici ljubezen in kaj vse pomeni za posameznika – partner, otroci, družina, hišni ljubljenčki, potovanja, pa tiste majhne radosti, kot so kava, sončni vzhod, drevo … To sodelovanje me je še bolj povezalo z mojimi poslušalci, saj sem skozi fotografije tudi jaz na neki način spoznala njih.

Po vašem mnenju umetniki s svojimi deli lahko prispevate k ohranjanju vedrine in upanja v boljši jutri. Če se morebiti sami kdaj znajdete v brezupu – kako si pomagate?
Feri: Že v otroštvu sem se moral naučiti kljubovati brezupu in težko mi kaj pride do živega. Vsega tega, kar počnem, ne doživljam kot poslanstvo, temveč zgolj kot iskanje občutkov lepega in življenjskega smisla. Seveda sem vesel, ko vidim, da to, kar počnem, zanima tudi druge in lahko kaj mojega zazveni tudi v bralcih in poslušalcih.
Ditka: Močno verjamem, da je umetnost tista, ki lahko na najrazličnejše načine pomaga, da se človek razvedri in napolni svojo dušo. Bodisi ko smo v vlogi gledalca oz. poslušalca ali pa ko smo v sam proces dejavno vključeni. Tudi sama si v težkih trenutkih pomagam z umetnostjo. Najraje svoja čustva prelijem na papir in napišem pesem ali pa si zavrtim kakšno glasbo, ki dvigne moje razpoloženje. V trenutkih brezupa pa se še več ukvarjam z duhovnostjo. Prepričana sem namreč, da se vsi odgovori skrivajo v nas samih, in če se povežemo s svojim notranjim bitjem, bomo vedno na pravi poti.

Feri, kot svojo prvo ljubezensko pesem štejete sporočilce dekletu, ki vam je bila všeč: "Zelo si lepa, imam te rad", v knjigah Kurji pastir in Petelinje jajce ste se pisanja lotili s pomočjo Jungove tehnike obujanja nezavednega in imaginacije. Se pri pisanju pesmi kdaj obrnete na tovrstne prijeme?
Feri: Tomaž Šalamun je nekoč govoril o trenutkih, "ko so pipe podprte". S tem se me je zelo dotaknil, saj je na svoj način imenoval tiste mistične trenutke, ki se jih v resnici ne da povsem opisati. Mislim, da se zgolj na zavestni ravni v poeziji ne da ustvariti česa presežnega. V takem primeru še zmeraj lahko govorimo le o obrtnem mojstrstvu. Prepričan sem, da podzavest še kako soustvarja.

Ditka, 15. obletnico kariere ste že praznovali na Koroškem, letos vas čaka še izdaja prvega angleškega albuma. Kako napreduje ustvarjanje tega? Gre vse po načrtih? Kako je po toliko letih še vedno dosegati nove zadeve?
Ditka: Trenutno je delo na albumu zopet malo obstalo, saj je bil fokus na koncertih turneje. Na začetku meseca bo izšel še videospot za pesem Panonski bluz, ki sem jo v teh dneh že poslala na radijske postaje, nato nas čakata še sklepna koncerta turneje. Kot poklicni glasbenik moraš biti ves čas dejaven in opravljati številne vloge, priprava albuma pa zahteva veliko osredotočenosti in predvsem ustvarjalne energije. Slednja se rodi le takrat, ko se um umiri.

Prav zato si bom po sredini marca vzela kakšen mesec in pol izključno za delo v studiu, da dokončamo album. Zelo se ga že veselim, saj bo res nekaj posebnega in čisto mojega, tako v glasbi kot besedilih. Mislim, da je za umetnika, če želi ostati prisoten na sceni, ključno, da ves čas dela nove stvari. Določena ustvarjena dela postanejo opaznejša, druga manj, tretja se primejo šele čez nekaj let. Menim, da je edino pravo vodilo to, da slediš samemu sebi in ustvarjaš tako, kot čutiš, ne tako, kot narekuje zunanji svet, ter ves čas težiš k osebnemu napredku. Dobra glasba v resnici nima roka trajanja; takšno glasbo si želim ustvarjati tudi sama.

Feri, ste tudi uporabnik družbenih omrežij, tudi TikTok vam ni znan, tam objavljate poezijo, o njegovi uporabi naj bi prepričevali tudi Ditko. Kako oba gledata na družbena omrežja – kot na možnost za doseganje širšega občinstva ali zgolj dodatno obvezo?
Feri: Življenje na družbenih omrežjih se mi ne zdi dodatna obveza, temveč nekaj, kar pravzaprav rad počnem. Facebook sem, recimo, že ob njegovem nastanku prepoznal kot primerno platformo za objavljanje literarnih vsebin in vse od takrat ga nisem zapustil. V resnici me je bolj kot to, čemur pravite doseganje širšega občinstva, na družbenih obrežjih pritegnila možnost interaktivnosti. Na lepem sem lahko prišel v stik s svojimi bralci, ne da bi mi bilo treba potovati na literarni večer v oddaljeno knjižnico. Čas tistih prvih odzivov, ki so lahko za avtorja zelo pomembni, se je zelo skrajšal, možnost sprotnih objav pa se je zelo povečala. Pa še to je res, da večino prijateljev z družbenih omrežij potem prej ali slej spoznam tudi v živo. V takih trenutkih se zdi, da nismo le nekakšna virtualna skupnost, temveč se vsaj malo že od prej poznamo. Tudi sicer mislim, da mora ustvarjalec, ob tem, da ohranja stik z duhom globine, razumeti tudi duha časa, v katerem živi.
Ditka: Družbena omrežja so postala ključna za povezovanje z občinstvom. Res je, da niso več to, kar so bila, saj zdaj vse deluje na podlagi plačanih objav in algoritmov, a še vseeno se mi zdijo pomembna. Sama imam še vedno največ sledilcev na Facebooku. Sledilcev ne jemljem kot številke, ampak se zavedam, da so to ljudje, vsak s svojo zgodbo, in to, da so se odločili, da v poplavi vsega sledijo moji strani in kdaj kaj všečkajo, komentirajo, se mi zdi čudovito. Svojo stran dojemam kot neko skupnost, kjer se lahko na daljavo povežem z ljudmi, ki jim je moja glasba všeč. Se pa trendi objav ves čas spreminjajo in zato lahko priprava v teh časih prinaša tudi stres. Po algoritmih se je recimo nemogoče približati objavam t. i. vplivnežev, ki jim je izdelava izvirnih objav v resnici glavno delo. Sama sem predvsem še vedno umetnica, glasbenica. Zato je to obveza, ki pa sem jo sprejela kot del svojega poklica in predvsem dober način povezave s svojimi poslušalci.