Slovenski glasbenik Jure Lesar je v svet poslal že svoj tretji album. Pod naslov Tu in zdaj je združil 11 pesmi, ki se posvečajo pomembnosti, da obstajamo v sedanjem trenutku, da živimo svoje življenje.

Skladbe so sicer nastajale zadnja štiri leta. "Moje pesmi so realne. Čeprav niso vse vesele, pa želim v tiste, ki niso, vključiti nekaj spodbudnega, vedno iščem optimizem," je povedal za MMC in poudaril, da vsaka izguba da priložnost. Poslušalcem s svojo glasbo želi dati to, kar daje sebi; ko zaigra pesem, hoče začutiti, da je to to – če pa to začutijo tudi drugi, toliko bolje. Sam sicer meni, da je smisel glasbe, predvsem na koncertih, da v tistem trenutku zbrani pozabijo na vse svoje skrbi.

V soboto, 7. decembra, bo nastopil tudi v Kinu Šiška. Koncert Lep dan v Šiški, na katerem se mu bodo pridružili tudi gostje, naj bi "povzel njegovo mentaliteto zadnjih 15 let", na prizorišču bodo po dolgem času odmevale tudi pesmi, ki jih je ustvaril kot del zasedbe Eskobars. "Zanimivo je, ko pogledaš stvari za nazaj in meniš, da so stvari, ki se ti takrat niso zdele dobre, dejansko v redu," je dejal, a priznal, da se je bolj našel v svojih novih skladbah.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Svoj prvenec ste izdali leta 2018, zdaj ste v svet poslali tretji album. Ste se med ustvarjanjem na prejšnjih dveh ploščah naučili stvari, ki ste jih zdaj uporabili?
Za vsak album izberem nov pristop. Za prvega sem pisal bolj osebnoizpovedne pesmi, bil je kot samoterapija. S prvim albumom se naučil najti samega sebe. Drugi je govoril o odnosu med dvema skozi različna obdobja – od mladostništva do odraslosti. Za zadnji album pa sem izbral kontekst tu in zdaj, na skoraj vsaki pesmi je kot rdeča nit prisotna čuječnost, ves čas se ponavlja. Na koncu albuma črpam iz spomina in grem z zadnjima dvema pesmima tudi v preteklost, ki me je pač zaznamovala – velikokrat se nečesa spomnim, ko grem na primer mimo neke postaje, kjer sem bil, ko sem bil star 16 let, in zavoham isti vonj kot takrat. Podobno, kot se dogaja v romanu Combray.

Se ljudje premalo osredinjamo na tu in zdaj?
Prav to opisujejo skladbe. Pri pesmi Ameriški film se dotikam tega, kar je nasprotje tu in zdaj, čuječnosti – oddaljen si od samega sebe. Ko prižgem radio ali televizijo, velikokrat pomislim, da je svet apokaliptičen, vse je tako depresivno, pesimistično … Vem preveč stvari, ki pa jih ne morem spremeniti, saj so oddaljene več deset tisoč kilometrov stran. Ameriški filmi, ki sem jih gledal kot otrok, me spominjajo na to, kako skušajo mediji dandanes predstavljati, da je svet. Tvoja odločitev je, ali boš to sprejel in dojel, kot da je svet šel v tri krasne ali pa boš živel svoje življenje in sam pri sebi spremenil, da bodo stvari šle na boljše. To je boljše – v nasprotnem primeru si lahko samo jezen in sam sebi delaš škodo.

Prav v pesmi Bum bum tresk omenjate, da ima vsak v rokah revolucijo.
Globalno segrevanje je daljinec v roki, ki ga imam, s tem, ko nekaj gledam, podpiram različne stvari. Če grem na primer v restavracijo s hitro prehrano, podpiram, kaj se dogaja z živalmi, a nočem, da se. Ta "revolucija s kavča" je bolj satira name, saj imam odgovornost tudi jaz – vse spremljaš prek zaslona in med ležanjem na kavču čakaš, da se nekaj zgodi.

Album je nekako začel nastajati, še preden ste izdali drugi album, pesmi so se oblikovale zadnje štiri leta. Kako, da je trajalo toliko časa?

Težave smo imeli z načinom snemanja. Začeli smo v času covida, ko načeloma nismo imeli stikov, tako pa smo se med druženjem na snemanju bolj zabavali. Ko "žuraš" med snemanjem, je podobno kot pri vožnji z avtomobilom, le da v tem primeru ni nesreče, ampak si zaman snemal. Od prvega snemanja je ostala samo klaviatura Denisa Horvata. Potem smo šli v Prekmurje, ker je imel Denis idejo, da bi album posneli tam v eni hiši. Na koncu nismo bili zadovoljni z zvokom posnetkov, edini posnetek, ki je uspel, je bila pesem Tu in zdaj, ki smo jo z Vladom Kreslinom posneli na vrtu, s tremi mikrofoni. Pozneje smo v Prekmurju snemali tudi z Žaretom Pakom. Ko sem mu pozneje pokazal naše prostore v Piranu, si je želel, da bi album dokončali tam.

Je pomembno, kje se snema material?
Vsaka okolica prispeva nekaj drugega – okolica in ljudje so soavtorji. Če bi snemali drugje, ne rečem, da bi bilo boljše ali slabše, vem pa, da bi popolnoma drugače zvenelo.

Kako pa je bilo sodelovati s producentom Žaretom Pakom?
Z Žaretom je fantastično sodelovati. Všeč mi je, ko je človek kritičen na tak način, da mi želi pomagati pri tem, da izboljšam stvari. Čeprav je lepo slišati pohvale, zelo cenim konstruktivno kritiko – dolgoročno je to bolje. Žare je bil kar kritičen do mojega vokala, pomagal mi je doumeti, kaj delam narobe. Potem ko smo to uredili, sva bila oba zadovoljna. Ko prideš v studio, ne začneš takoj delati, ampak se nekaj časa z njim samo pogovarjaš, kot psihoterapija je. Če je potem čas za idejo, delo, je, pogosto pa odideš domov, ne da bi kaj posnel – planeti se pač ne poklopijo vedno (smeh).

Čeprav je to dolgotrajen proces, je v bistvu bolje, kot da greš z glavo skozi zid, snemaš na silo ter posneto sploh ne deluje in moraš stvari popravljati ali brisati. Razmišljanje je lahko velik sovražnik, mora biti tudi nekaj spontanosti v ustvarjalnosti – neko idejo dobiš, ko slišiš določen zvok, in se potem samo sestavi skupaj. Zdaj, ko sem album končal, ga kar malo pogrešam. Vsaka dobra stvar ima seveda tudi šibkosti – za veliko stvari sem ga moral čakati. Ne glede na to pa se na koncu stvari vedno poklopijo, kot da se samo vse zgodi.

Na albumu vas na nekaterih pesmih spremlja tudi zasedba Krila ptice, ki bo z vami nastopila tudi v Kinu Šiška. Dejali ste, da je pomembno, da se glasbeniki, ki nastopate skupaj, osebnostno ujamete.

Bend je z mano zaigral pet pesmi, druge so bile narejene že pred tem s prejšnjo zasedbo, eno pa sem sam posnel z Denisom v studiu. Prva najpomembnejša stvar pri bendu je, da se imam z nekom dobro. Mislim, da je to tudi smisel življenja – doma si tam, kjer se imaš dobro. Druga stvar pa je, ali bend zna igrati ali ne. Če se imaš z nekom dobro, a ne zna igrati, je to tako, kot bi bil avtomobil brez pnevmatik – je dober avtomobil, a se z njim ne moreš peljati. Končno sem tako našel ekipo, ki ima obe stvari. Z njo sem se tudi naučil, da nisem obseden z nadzorom, ampak jim prepustim, da igrajo, kot želijo.

Kdo je poskrbel za naslovnico?
Vasko Vidmar. Skrbel je že za naslovnice prvih albumov Eskobarsov in še vedno sodelujeva. Čeprav ni bil vedno fotograf naslovnice, je bila v moje albume vedno vključena vsaj ena njegova fotografija. Albuma brez njega si ne predstavljam.

Dejali ste, da je bil prvoten namen albuma drugačen in se je med snemanjem spremenil. Kaj je bil tisti prvotni namen?

V štirih letih se veliko spremeni. Na začetku sem zasnoval idejo tlorisne perspektive dogajanja – neko mesto, središče dogajanja in različne zgodbe v njem. Na koncu sem si rekel, da potrebujem več od tega in sem kup skladb zmetal stran ter jih nadomestil z novimi, ki jim je skupna čuječnost, tu in zdaj. Zdi se mi, da sem se dobro odločil, tudi Žare mi je pomagal.

Menite, da mora glasba biti spremljava, v ospredju je besedilo. Kaj želite s svojo glasbo dati ljudem?
Poslušalcem želim dati to, kar dam sebi – jaz sem na prvem mestu. Ko zaigram pesem, hočem začutiti, da je to to, če pa to začutijo tudi drugi, toliko bolje. To, da so besedila v ospredju, bi moralo vsepovsod veljati, a mislim, da – razen nekaterih izjem – tega ni. Velikokrat zasledim, da v pesmih besedilo spremlja besedilo in ne obratno. Kot glasbenik s poslušalcem komuniciraš, pomembno je, da te razume in se na to odzove. Ne bom rekel, da je pesem slaba ali dobra, a če je ne razumem, je glasbeniku po mojem mnenju spodletelo.

Skladba Zmagovalec se zdi, da je nekakšna spodbudna himna za dober dan.
Sebi sem hotel povedati: "Vesel sem, da se zbudim zjutraj, da živim." Čeprav želim biti zmagovalec vsak dan, mi to seveda ne uspe vedno, a v primeru te pesmi govorim o tem, da mi je danes to uspelo. S tem hočem spodbuditi, da si tu in zdaj, živiš to življenje in si zato vesel. Preden sem ustvaril to skladbo, sem poslušal pesem Till the End of the Day zasedbe The Kinks, ki ima podobno vzdušje, a govori bolj o občutku svobode. Zelo me je navdušila, spodbudila, želel sem, da bi tudi sam zase ustvaril tako pesem.

V tej pesmi tudi omenite, da ste potrebovali to, da ste sami, da se ne izgubite. Cenite čas zase?
Seveda. Če se dlje časa družiš z istimi ljudmi, lahko postaneš tak kot oni, hitro se nalezemo drug drugega. S tem verzom sem imel v mislih predvsem to, da če bom sam dober, bom tudi z drugimi dober. Pomembno je, da sem jaz dobro, drugače tudi drugim ne morem ničesar dati, lahko jih samo "zamorim".

V pesmi Prej ali slej razmišljate o psihološki smrti in rojstvu osebnosti, razvoju zaradi življenjskih preizkušenj. Se po vašem mnenju več naučimo iz bolečih izkušenj kot dobrih?
Ni nujno sicer, a boleče izkušnje – ki so v trenutni situaciji, ko se moraš boriti, slabe – so dobre za pozneje. Vsaka izguba ti da vsaj priložnost. V tej pesmi pojem o tem, da sem v neki situaciji, za katero vem, da ni prav, da sem tam, ampak mi je všeč. Vseeno pa bom iz nje slej kot prej prišel kot drug človek – slabši ali boljši, tega ne vem.

Moje pesmi so realne. Čeprav niso vse vesele, pa želim v tiste, ki niso, vključiti nekaj spodbudnega, vedno iščem optimizem. Tudi ta skladba je taka – spet umrem in znova se rodim, ko pridem iz te situacije, nisem več ista oseba kot sem bil. Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj ne ustvarjam več take glasbe, kot sem jo, v času zasedbe Eskobars – rekel sem jim, da če pričakujejo tistega Jureta, ta ne obstaja več, ker sem, kot vsak človek, prestal določene stvari v življenju, zaradi katerih sem zdaj drug človek.

V Poglej ven, poglej govorite o razmišljanju, kdo je kaj rekel o nas. Menite, da se s tem preveč obremenjujemo? Kdaj ste se vi tega osvobodili?
Med sprehajanjem psa sem videl, da se ta ne obremenjuje s tem, kaj je nekdo njemu rekel. Voha travo in bere najboljši časopis (smeh). To obremenjevanje je spet nasprotje čuječnosti. Seveda ti je kdaj hudo, saj ni lepo slišati nekaterih grdih izrečenih stvari. S to pesmijo sem si skušal reči, da se vrnem v tu in zdaj, kjer sem – hočem se spremeniti, da se s tem ne obremenjujem več. Ves čas se poskušam opominjati, da ne bom ničesar dobrega naredil, če bom o tem razmišljal. Že sam s sabo imaš dovolj bojev, zdaj bom pa razmišljal še o drugih.

Kot omenjeno, pri zadnji pesmi, ki je naslovna, z vami poje tudi Vlado Kreslin. Kako ste se odločili za to sodelovanje?
Odločili smo se na vaji, ko sem predstavil pesem in je Denis predlagal, da bi jo posneli z njim. Vlada, ki je odličen človek, glasbenik in tekstopisec ter ga imam zelo rad, poznam že od malih nog, k sodelovanju sem ga želel povabiti takrat, ko bi bilo to smiselno. Tokrat je bilo, saj govorim o stvareh, ki jih pozna, zvrst glasbe je ustrezna, poleg tega pa smo takrat snemali v Prekmurju – kaj to ni še zadosten razlog, da ga povabim zraven? Pa še lepo smo se imeli na snemanju.

V tej pesmi je verz: "Še vedno je čas, da se od babice kaj naučim." Pozabljamo na to, da se od starejših generacij, ki so veliko doživele, lahko kaj naučimo?
Dokler so še tu, se od starejših oseb, ki so preživele marsikakšne grozote in imajo zaradi toliko izgub, pa tudi radosti, bogate izkušnje, lahko marsikaj naučiš. Predvsem generacije, ki so preživele vojna obdobja, nam lahko dajo vedeti, naj uživamo to dragoceno svobodo, ki jo imamo, in z njo lepo ravnamo. V Tu in zdaj pojem o sebi in spišem babičino zgodbo, kaj vse je prestala. Gre tudi za nekakšen opomin, da jo spet obiščem, se z njo pogovorim in od nje kaj naučim.

Skladbe pogosto opremite tudi z vizualno podobo. Se vam zdi, da je to dandanes nuja?
Je nuja. Mislim, da lahko zaradi slabega videospota ljudje pesem dojamejo kot slabo – kar je malce nehvaležno. Nekdo je dejal, da če si v pesem in produkcijo vložil toliko in toliko, enako narediš tudi za videospot. Čeprav se tega ne držim vedno, saj mi ne pomeni toliko, se trudim, da videospot ne pokvari skladbe. Ko bom snemal videospot, bom vedno imel pravo energijo, četudi sem na primer utrujen, saj nočem dolgočasiti gledalcev.

Kaj je za vas najboljši del koncertov?
Vsak nastop, za vsako občinstvo mi je všeč, je pa res, da mi je v domačem kraju težje nastopati – tam sem že tolikokrat nastopal, da se mi zdi, da se pričakuje več. Mislim sicer, da je pomembno, da se vse tako poklopi, da se med nami, ki igramo, in občinstvom zgodijo neke kemijske reakcije. Da začuti to, kar mi čutimo na odru, ko se imamo dobro. Ta energija je lepa, takrat pozabimo na vse svoje skrbi. Mislim, da je to smisel glasbe.

7. decembra vas čaka koncert Lep dan v Šiški v Kinu Šiška, kjer naj bi popisali svojo mentaliteto zadnjih 15 let. Napovedali ste, da boste po dolgem času izvedli tudi nekaj pesmi skupine Eskobars, katere del ste bili pred leti. Kako je to za vas?
Bile so kar dobre pesmi, še vedno so mi všeč. Zanimivo je, ko pogledaš stvari za nazaj in meniš, da so stvari, ki se ti takrat niso zdele dobre, dejansko v redu. Je pa res, da sem ugotovil, da sem sebe bolj našel v novih skladbah – to sem bolj jaz. Zanimivo je, kako sebe spoznaš skozi glasbo.

Pridružili se vam bodo tudi gosti. Kako pomembni sta kolegialnost, medsebojna povezanost slovenske glasbene scene?
Seveda je pomembna. Sicer sem sam malce zadržan in mi ne uspe navezati nekega velikega kroga. Na koncertu bodo kot gosti nastopili tisti, s katerimi se razumem in prijateljujem.

Kaj načrtujete po koncertu v Kinu Šiška?
Želimo, da naša glasba pride do čim več ljudi, ki jih zanima ta glasbena zvrst. Mislim, da bomo to dosegli prav s koncertom v Kinu Šiška. Sledi še več koncertov, poznejša pot pa je nejasna.