Zdaj so v zasedbi Emily Kokal na vokalih in kitari, Theresa Wayman na kitari in vokalih, Jenny Lee Lindberg na basu in vokalih ter Stella Mozgawa na bobnih in klaviaturah. Med član(ic)e Warpaint sta na določeni časovni točki spadala tudi igralka, manekenka in didžejka Shannyn Sossamon, sicer sestra Lindbergove, in novi kitarist RHCP-jev Josh Klinghoffer.

Leta 2008 je v samozaložbi izšel njihov prvi EP Exquisite Corpse, pri katerega nastajanju jim je pomagal dolgoletni kitarist RHCP-jevi John Frusciante, tedanji fant Kokalove. Po odličnem odzivu na losangeleškem alternativnem glasbenem prizorišču je EP izšel še pri založbi Manimal Vinyl in pritegnil pozornost kritikov. Kmalu po pridružitvi bobnarke Stelle Mozgawa (prej je igrala v bendu igralca Vincenta Galla) skupini so dekleta podpisala pogodbo z založbo Rough Trade ter se podala na ameriško in evropsko turnejo kot predskupina The xx. Ostalo je zgodovina (v nastajanju).

V še svežem intervjuju za britanski The Skinny je Jenny Lee Lindberg med drugim povedala, da je Los Angeles, kjer so se spoznale, v veliki meri vplival na njihovo glasbo. Tja je iz Rena v zvezni državi Nevada, kjer je odraščala, prihajala vsak božič že od otroštva, pozneje pa je tam obiskovala starejšo sestro Shannyn, ki je šla v "mesto angelov" ustvarjat filmsko kariero. Za Lindbergovo je bil zato prehod precej enostaven, poznala je prave ljudi in vedela, da bo nekako vpletena v zabavno industrijo. Po nekaj letih poskusov v manekenstvu in igri se je odločila, da se bo posvetila glasbi. Od nepregledne množice mladih, ki si želijo uspeti v LA-ju, se je torej razlikovala po to, da je imela kar nekaj "prijateljev na položajih". Kot se spominja, je pri 15 letih novo leto skupaj s sestro dočakala v hiši legendarnga kitarista Slasha, s katerim sta kako uro plesala skupaj (kot pravi, je odličen plesalec).

V omenjenem intervjuju novinar ugotavlja, da zgodbo skupine, ki bi kaj hitro lahko zapadla pod oznako "rock kliše", nato v drugačno smer obrne glasba. Glasba Warpaint, ki očara z lahkotnimi harmonijami, postrockerskim zvokom kitar in "tistim nečem", kar vas spodbudi, da se ob njej zazibate. Vse je, kot pravi Lindbergova, "popolnoma namerno". "Kot basistka imam en sam motiv, in to je vnesti plesno noto, tudi če gre za žalostno ali bolj 'heavy' pesem. Kakršna koli že je pesem, do neke mere mora biti seksi."

Čeprav so se dekleta zadnje čase pojavljala tudi na naslovnicah mainstream medijev in jih imajo nekateri za prave modne ikone, ostajajo precej skromna in prizemljena. Pravijo, da o tem, kaj si oblečejo, ne razmišljajo kaj dosti. "Naša estetika je pač tisto, kar si želimo nositi," je v nekem intervjuju brez velikega razpredanja o svojem modnem slogu povedala Emily Kokal.

Lindbergova, sicer tako kot slavnejša sestra klasična lepotica, najraje nosi široke hlače z naramnicami. Precej nenavadno v času, ko mainstream popglasba oziroma podoba zvezdnic, ki jo ustvarjajo, pogosto meji na pornografijo. Samo pomislite na podobe Rihanne, Christine Aguilere ali Katy Perry ... Lindbergova pa pravi: "Mislim, da mora seks izžarevati glasba ali pesem, bolj kot nekakšna oprava ali dejanja. Seks naj izvablja glasbilo."

Ime Warpaint (Bojna barva) si je zasedba nadela, ker je hkrati agresivno, močno in drzno, pa tudi dobro predstavlja štiri dekleta, ki so precej ženstvena in ne igrajo punka ali kakšne druge "grobe" zvrsti. "Pričakujete metalsko skupino ali kaj podobnega, a to sploh ni to." Kaj pa njihova glasba? Kot pravi Lindbergova, so bile odločene, da bodo ustvarile nekaj drugačnega, ne le posnemale zvok najljubših skupin, ampak se tudi čustveno odzvale nanj. Pogosto jih "popredalčkajo" kot sorodne skupinam Cat Power, Sonic Youth, Mazzy Star, Siouxsie and the Banshees in The Slits.

25. oktobra lani je izšel njihov "dolgometražni" prvenec The Fool, ki je dobil odlične kritike. Flea in Anthony Kiedis iz RHCP, še dva od njihovih slavnih prijateljev, sta zanje našla pohvalne besede: prvi je album The Fool opisal kot "prefinjeno in lepo ploščo", drugi pa je Warpaint brez oklevanja označil za najobetavnejšo na glasbeni sceni LA-ja. Tisti, ki so jih že videli v živo, pravijo, da je vsak njihov nastop kot nekakšen "eteričen izlet". Na žalost v bližnjo okolico Slovenije med svojim poletnim obiskom Evrope ne pridejo.

"Warpaint prepletajo zapletene kitarske linije, hipnotične vokale in živahne postpunk ritme v čudovite, gomazeče pesmi, ki se sprehajajo po meji med psihedelijo in intimnostjo. Tako v živo kot na plošči so Warpaint slišati kot medij za nekaj z drugega sveta, nekaj mističnega," piše v opisu na njihovi spletni strani. Občutja, ki jih sproža njihova glasba, odlično vizualizirajo videospoti. Tistega za pesem Undertow je režirala nekdanja članica zasedbe Shannyn Sossamon. Snemali so (seveda) v Kaliforniji, natančneje v Ojaiju.

Alenka Klun