Mladi (pevcu Harryju McVeighu je ravno uspelo vzgojiti tisti prvi moški puhec) Britanci, ki so se na svetovne odre prebili leta 2008 s prvencem To Lose My Life, so pred izidom drugega albuma v vrhunski formi.

Če so še na lanskih koncertih delovali malce obotavljivo, sramežjivo in nevajeni odrov, zdaj po dveh letih koncertiranja in številnih fatalističnih uspešnicah, ki so opevale ljubezen in smrt, počasi le zorijo in prihajajo v neko 'cono' udobja. Tega v bistvu ne skrivajo niti sami - v nedavnem intervjuju nam je McVeigh povedal, da so zdaj pač boljši glasbeniki, kot so bili, ko so kot skoraj popolni glasbeni analfabeti posneli presenetljivo uspešen in navdušujoč prvenec.
Privajanje na pozornost
Uvodni A Place To Hide je tako zadonel, se razširil med mladimi oboževalkami v prvih vrstah, ki so pripevale na vsako besedo skladb s prvega albuma, in se razširil tja nekam do zadnjih vrst, kjer so postopali tisti, ki so malce skeptično prišli preverit, ali je ves prah okoli mlade senzacije iz severnega Londona upravičen.

Holy Ghost je bila prva izmed novih skladb s prihajajočega albuma Ritual in že znana tistemu občinstvu, ki je White Lies poslušalo na evropskih poletnih festivalih. Sledil je stadionski To Lose My Life, med katerim je McVeigh (preostanek skupine je pogosto deloval bolj kot njegova spremljevalna skupina, ne pa zbirka samostojno stoječih glasbenikov) napol navdušeno, napol nejeverno pogledoval proti visoko dvignjenim rokam in kričečim mladenkam v prvih vrstah. Slovensko občinstvo se je izkazalo, a to je za koncerte v Kinu Šiški postala že neka stalnica, vsaj če sklepamo po letošnjih koncertih skupin Florence and The Machine in New Young Pony Club.
Prevelik poudarek na novem materialu
Bad Love je bila že druga od skupno osmih pesmi z novega albuma, kar pa se je izkazalo za ključni "kiks" sinočnjega koncerta. Fantje v živo resda zvenijo enkratno in dovršeno, McVeighov vokal še nikdar ni donel tako čisto in prepričljivo (težava je morda le njegova drža, saj se pozna pomanjkanje samozavesti in - iskreno povedano - karizme), a če ti do izida albuma manjkata še polna dva meseca, zunaj pa imaš šele en singel (MTV-jevska Bigger Than Us), preprosto ne moreš polovice koncerta graditi na novem albumu.

Oni so ga in tam nekje na prvi polovici, ko sta se drug za drugim zvrstila Holy Ghost in Peace & Quiet, ter na začetku druge polovice s še enim novim dvojčkom, Strangers in Streetlights, so skupini White Lies za malenkost izgubili pozornost občinstva.
Na Ritual so sicer upravičeno ponosni, saj dejansko kaže neki korak naprej, kitarskim rifom pa so se pridružili še synth- in elektroelementi, ki zadevo lepo zapakirajo v nekakšen hommage velikim pop skupinam 80. letom, kot so Talk Talk in Tears for Fears. A tri nove skladbe so po navadi standard za koncerte izvajalcev, ki albuma še nimajo zunaj, še posebej če imaš na zalogi še nekaj bolj uveljavljenih B-singlov in, denimo, precej odmevno predelavo Love Lockedown Kanyeta Westa, ki so jo WL neredili za BBC.

Stadioni pripravljeni
Bis je potešil s skladbo Farewell to the Fairground in himno 'postjoydivisionovske' generacije, Death, med katero so vtaknili še eno novo, The Power and The Glory.