McVeigh, komaj 22-letni v živo ne daje vtisa, da je to isti fant, ki v stadionskih himnah To Lose My Life in Death popeva o tem, kako ga hromi strah, kako si predstavlja svoj lastni grob in kako se "postarajva skupaj in umriva naenkrat".
Kot razloži, so primerjave z Joy Division laskave, a sam nikakor ni Ian Curtis – kljub vokalu in temačnem slogu skupine, ki se je zavihtela na samo čelo alternativnega rocka z Otoka, ko je leta 2009 izdala prvenec To Lose My Life.

Točno dve leti pozneje, 17. januarja, bo izšel njihov drugi album Ritual, ki bo pravi preizkus za skupino, ali gre za muho enodnevnico ali "pravo stvar". Z albumom so se za odtenek pomaknili v malce bolj elektronske vode, pa tudi malce vedrejše in retro. Prvi single Bigger than Us se že vrti na radijskih valovih, kako zvenijo v živo, pa se boste lahko prepričali že čez teden dni v katedrali Kina Šiška.

To Lose My Life, Death, Taxidermy … Ko sva nazadnje govorila, ste rekli, da v resnici niste zares tako temačni. Od kod torej ta fascinacija z morbidnim?
To je bila verjetno nekakšna rdeča nit prvega albuma in takratnih besedil. Mislim, da je to nekaj, kar je Charlesa (Cava, basista in pisca besedil) zanimalo v tistem obdobju, poleg tega pa se z besedili vsak lahko identificira in jih razume. Tako, da je bila univerzalna tema. Jasno, je bila precej temačna, a pesmi so bile v nasprotju z besedili dokaj živahne. Mislim, da smo se z drugim albumom premaknili stran od tega – teme so prav tako univerzalne, a precej manj o smrti in izgubi, in več o religiji in ljubezni, predvsem pa o ritualih. Navsezadnje je vse, kar počnemo, od ljubezni in vere, pa vse do glasbe same povezano z rituali.
Album o veri in ljubezni. Pa ste verni?
Ne, v bistvu osebno sploh nismo! Religiozni elementi in besedila pesmi na albumu ne kritizirajo religije ali da bi se izražala za religijo, ampak gre bolj za opazke o religiji. Tako da kot skupina nikakor nismo proti veri, samo nismo verni. Ne bi želeli komu preprečiti, da veruje, mislim, da ima vera na mnoge lahko zelo pozitiven učinek. Je pa glasba zelo ritualna, predvsem ko je povezana z religijo. Glasba je tista, ki mnogim ljudem religijo približa, jo oživi. V srednjem veku si šel v katedralo in slišal zborovske petje, in to je bilo takrat edina možnost, da slišiš glasbo v takem obsegu. To je tisto, kar se mi zdi zanimivo.

Rečeno je bilo, da je ta album "manj angleško zveneč". Kaj točno označuje "angleški zvok"?
V bistvu ne vem. Morda gre predvsem preprosto za to, da Angleži pojejo z angleškim naglasom v nasprotju z ameriškim naglasom. To se takoj opazi. Mislim, da se ljudje povsem naravno zelo navadijo poslušati ameriški naglas in ameriško glasbo, zato je po mojem angleški naglas, tisti, ki loči "angleški zvok". Ampak težko rečem, Anglija je tako ogromno stičišče glasb, različnih glasbenih žanrov in variacij, ni nečesa, kar bi bilo še prav posebej asociirali z "angleško" glasbo. Saj veste, Angleži delajo vse vrste glasbe (smeh).

Glede na to, da ste s prvim albumom poželi tak uspeh, kako velik je bil pritisk delanja drugega albuma?
Če sem iskren, nismo bili izpostavljeni pretirano hudemu pritisku, dejansko smo bili precej sproščeni pred drugim albumom, dokaj z lahkoto nam je šel od rok. Ampak to je povezano tudi s tem, da smo v drugo vedeli, kako pristopiti do dela, tako dolgo smo že koncertirali in smo bili že povsem pripravljeni za snemanje novega albuma. Poleg tega pa smo bili navdušeni, da smo končno sposobni in imamo čas narediti nekaj ustvarjalnega in spet pisati glasbo. Še posebej po tem, ko smo dve leti samo nabirali znanje in širili našo glasbeno zbirko, sami pa nismo v tem času naredili ničesar. Tako da ko smo dejansko prišli do točke, ko lahko spet delamo, je bilo pisanje za naju s Charlesom zelo lahko, besedila so se kar vsula, v samem procesu pa smo res uživali. Od začetka pisanja do konca snemanja je preteklo 11 tednov, kar danes ni dolgo časa za posneti album.

Torej ni bilo dejansko nič strahu pred tistim pregovornim urokom drugega albuma?
Mislim, da na to niti nismo zares pomislili. Nobenih zunanjih pritiskov ni bilo, edini pritisk, ki smo ga imeli, je bil tisti, ki smo si ga naložili sami nase. Zagotovo smo želeli posneti album, ki bi bil boljši od prvega, in mislim, da nam je to uspelo. Način, da se izogneš temu, da bi posnel album, s katerim nisi zadovoljen, je, da pri tem pač trdo delaš. In bilo je zelo prijetno in lahko snemati album, a to ne pomeni, da na njem nismo res trdo delali. Razumem pa, kako lahko bendi pridejo do točke, ko te je strah pred snemanjem, še posebej, če vmes dolgo koncertiraš, nato pa si želiš narediti nekaj povsem drugačnega in se skoraj upreti celotnemu bistvu tvoje glasbe in posneti nekaj zelo avantgardnega in nenavadnega. Veliko bendov je tako posnelo res izjemne plošče, mnogim pa je tudi spodletelo. Mi smo se precej dobro zavedali, da si želimo raziskovati nove ideje, obenem pa ostati zvesti sami sebi, kitarski glasbi, kar nam je tudi uspelo.

Pri tem albumu ste šli v malce bolj sintetične vode – več je slišati uporabo električnih ritmov. Se vsi v bandu strinjate s to smerjo zvoka ali bi si kdo od vas morda želel iti v drugo smer?
Ne, dejansko smo si bili vsi enotni in vsi smo bili pripravljeni, da raziščemo nekaj takega. V zadnjih letih sem poslušal veliko elektronske glasbe, tako da je bilo to nekaj, kar naju je oba s Charlesom zelo zanimalo. In mislim, da nam je uspelo to vnesti v album, ne da bi bilo preočitno, preveč elektro. To ni synth album, v bistvu še vedno pretežno temelji na kitari, še vedno je rock, samo z malce več elektronskimi elementi. Mislim, da se je bilo zanimivo poglobiti v te vode in za nas zelo produktivno. Demoposnetki so bili dejansko bolj elektro, potem pa smo v studiu prešli v bolj rockovske vode. Elektro pri nas ni znak uporništva, ampak nam je preprosto všeč.
Pri vaši glasbi se močno čuti vpliv 80. let, še bolj poudarjeno pri tem albumu. A zdi se, da ste se pomaknili od zvoka Joy Division bolj na zvok Tears for Fears in New Order. Se motim?
V bistvu smo precej veliki feni Tears for Fears, mislim, da so delali izjemno popglasbo, zelo vznemirljivo. Tako, da ja, oni so velik vzor za nas. V svoje albume so vključili veliko različnih zvokov, ki so še danes zelo zanimivi. Še en bend iz tistega obdobja, ki ga velja omeniti in ki sta ga Jack in Charles veliko poslušala in ki odseva na našem albumu, so Talk Talk. Še zlasti na pesmih kot Peace and Quiet. Glavno pri Talk Talk je resnično glasbeništvo in rahlo improviziran prost občutek pri njihovih ploščah, zlasti poznejših. In to je nekaj, k čemur smo težili in nas je zanimalo, še posebej, ker smo se po dveh letih koncertiranja tudi čutili boj usposobljeni kot glasbeniki.

30. novembra prihajate v Slovenijo, kjer je alternativna glasba še vedno precej v povojih. Vam to pomeni večji izziv? Osvojiti neznano občinstvo?
Da, vedno je zanimivo in vedno pomeni izziv obiskati nov kraj, kjer še nismo bili. Ja, v bistvu ne vemo, kaj sploh lahko pričakujemo! Upamo, da bomo imeli nekaj oboževalcev in dober koncert, in če bomo to dosegli, se bomo k vam vrnili. Tako, da ja, upam samo, da pridejo vsi na koncert in uživajo v njem.