Jasno je, zakaj QOTSA, ki se počasi približujejo koncu svoje največje turneje doslej, tudi v precej večjih arenah, kot so Križanke, ne potrebujejo sofisticiranih svetlobnih učinkov ali videoprojekcij. Čeprav se benda načeloma drži žanrska oznaka t. i."stoner rocka", pa na njihovem nastopu v živo ni ne duha ne sluha o ironični odmaknjenosti alternative. Na oder prihrumijo z nezadržano silo mainstream stadionskega rocka, kar ne nazadnje potrjuje za zadnja leta popolnoma anahroničen prizor: med redkimi počasnejšimi komadi, kakršen je na primer naslovni ... Like Clockwork, so se nad glavami množice namesto zaslončkov pametnih telefonov dejansko prižigali vžigalniki.

Po hrumečem prvem komadu You Think I Ain't Worth a Dollar, but I Feel Like a Millionaire, ki z refrenom "gimme toro, gimme some more" nastavi ton celotnemu večeru, se bend preko svoje največje uspešnice, še vedno ne zguljene No One Knows iz leta 2002, spusti v zdaj že preizkušen nabor singlov iz cele svoje diskografije. Poudarek je seveda na lanskem ... Like Clockwork, ki je s prvim mestom na ameriški lestvici tudi uradno njihov najuspešnejši album doslej. Plošček, ki sta ga navdahnila pevčevo bližnje srečanje s smrtjo (leta 2010 se mu je med operacijo kolena ustavilo srce) in posledična depresija, prevevata bendu doslej morda tuja tesnoba in občutek eksistencialne stiske. "Who am I supposed to be / Not exactly sure anymore", poje Homme v očitno avtobiografski The Vampyre of Time and Memory. A iz bivanjskega preizpraševanje je bend očitno vstal glasnejši in močnejši kot kadar koli: zdaj igrajo popolnoma brezkompromisno, kot nekdo, ki nima več česa izgubiti.

Med nove pesmi so natrošene klasike, kot sta Sick, Sick, Sick in Go With the Flow, s katero so končali "uradni" del koncerta, morda celo vrhunec večera pa je bil razpuščeni hedonizem primerno naslovljene Feel Good Hit of the Summer, med katero je avditorij z bendom ekstatično skandiral Hommov arzenal narkotikov ("Nicotine, Valium, Vicodin, marijuana, Ecstasy and alcohol") - pa čeprav pojava povprečnega včerajšnjega obiskovalca sugerira vdajanje kvečemu prvi in zadnji postavki.

Karizma skoraj dvometrskega "rdečelasega Elvisa"
Bendu, ki se je v preteklosti moral sprijazniti s številnimi spremembami v postavi - od prvotne zasedbe iz leta 1996 je ostal le še frontman Josh Homme - je kljub temu uspelo ohraniti svoje bistvo. In čeprav (več kot kompetentna) kitarist Troy Van Leeuwen in klaviaturist/kitarist Dean Fertita na odru na trenutke delujeta kot odpadla člana kakih postaranih mulcev tipa Green Day, je Josh Homme tisti, ki bend zasidra tako v glasnejših kot tudi v bolj psihedeličnih (Better Living Through Chemistry), mirnejših (If I Had a Tail, Make It Wit Chu) trenutkih. Homma se vzdevek "ginger Elvis" ne drži zato, ker bi na odru mešal z boki ali vihal gornjo ustnico, ampak najbrž prej zato, ker iz njega namesto prepotence megalomanskega frontmana veje nekakšen džentelmenski šarm stare šole. Iz njegovih ust še ustaljene fraze tipa "Tukaj smo bili že pred kakimi desetimi leti, in preprosto morali smo se vrniti" zvenijo popolnoma iskreno.

Čeprav smo bili po slabih dveh urah in neceremonialnem podaljšku (The Vampyre of Time and Memory, 3's & 7's, A Song for the Dead) med drenjanjem iz Križank vsi napol gluhi, bi po obrazih sodeč v občinstvu težko našli koga, ki ga ne bi prepričala izkušnja nepretencioznega, nenačičkanega, iskrenega rocka. Srečo imamo, da si je bend, ki trenutno dela še zadnji zmagovalni krog po velikih festivalih (Rock am Ring, Rock in Park, Primavera Sound) na poti na srbski Exit vzel čas tudi za dva malo manjša, samostojna večera (še nocoj jih namreč lahko slišite tudi na Dvorištu velesajma v Zagrebu). Preden se spet vrnemo k prežvečenemu ljubljanskemu repertoarju v rangu Billyja Idola, smo se za spremembo tako lahko naužili benda na vrhu svoje ustvarjalne moči.