Grenko-sladka (sladka predvsem zaradi izjemno všečne retroscenografije in nostalgičnega pridiha) nanizanka o newyorški oglaševalski agenciji v 60. letih prejšnjega stoletja je premiero doživela julija 2007. In začela se je nova doba ameriške televizije.
Le mesec dni predtem se je z zadnjim (temnim) kadrom končala neka druga era: era Sopranovih. Prej so bili namreč ti tisti, ki so kot za stavo pobirali vse nagrade in drugim ameriškim TV-izdelkom jemali veselje do življenja. Najljubša newjerseyjska mafijska družina je štafetno palico zgolj predala Mad Menom, ki so že tri leta samoumevni zmagovalci vseh dramskih kategorij.
Povezovalni člen obeh serij? Pisec Matthew Weiner. 45-letni scenarist, režiser in producent je namreč svoje veščine najprej ob boku Davida Chasa razvijal pri Sopranovih, nato pa po koncu svoj koncept za Mad Men začel predstavljati naprednejšim TV-mrežam, tudi "sopranovskemu" HBO-ju. A vse mreže so se seriji odpovedale, nazadnje jo je odkupil šele miniaturni AMC.
Jon Hamm, šarmantni glavni igralec
Mad Men (naslov je izpeljanka newyorške avenije Madison, kjer stoji fiktivna oglaševalska agencija Sterling Cooper) res ni uspešnica 'na prvo žogico'. Serija se osredotoča na lik Dona Draperja (klasični mačošarmer Jon Hamm, ki mu gledalec oprosti tudi pogoste skoke čez plot), kreativnega direktorja in ustanovnega partnerja agencije, na njegovo poslovno in zasebno življenje.
Ob tem pa seriji uspe brez lažnega moraliziranja in olepšavanja predstaviti vso dihotomijo razpadajoče morale ameriške družbe pod lepo fasado poštirkanih 60. let.
Družne hvalnice
In prav ta realizem pod izredno dodelano konceptualno retropodobo je verjetno tisti, ki je že takoj po ogledu pilota navdušil kritike. V New York Timesu so serijo označili za prelomno, ker “posvečuje ne tako oddaljeno preteklost”. San Francisco Chronicle je Mad Men označil kot "stilizirano, vizualno, dih jemajočo dramo za odrasle o introspekciji in neudobnosti modernosti v moškem svetu”.
Recenzent Chicago Sun-Timesa je serijo opisal kot "nesentimentalni portret kompliciranih 'izpopolnjenih ljudi', ki delujejo v skladu z bolj zadržanimi manirami 60. - let, ki jih je Amerika že izgubila, a ki obenem brezsramno grabijo podrejene za zadnjico in jih robato ponižujejo”.
Entertainment Weekly je podal opazko, da je v času, v katerem se odvija Mad Men, "igra del dela, seksualni namigi še niso pojmovani kot nadlegovanje, Amerika pa je brez samodvomov, krivde in medkulturnih zmed".
Nagrada za nagrado
Politična korektnost skratka ni med prioritetami Mad Mena, pa čeprav ni tako kričeče očitno, kot denimo v seriji Rescue Me (Newyorški gasilci) irsko-ameriškega "porednega fanta" Denisa Learyja.
Mad Men neprimernost zavije v cigarni dim, ki ga puhajo v italijanske obleke oblečeni oglaševalci, zavije jo v do zadnjega lasu strogo počesane pričeske prelestne in vedno obvladane January Jones, zavije jo v vedno poravnano črto hlačnih nogavic dežurne femme fatale, rdečelase in bohotne Christine Hendricks.
Gre le za serijo, ki jo pozdravljajo tudi zaradi njene zgodovinske točnosti – od spolnih in rasnih predsodkov tiste dobe, do dinamike med spoloma na delovnem mestu ter nespregledljive razširjenosti vsesplošnega pitja in kajenja.
Rezultat: Devet emmyjev in pet zlatih globusov. Do zdaj. Včasih kakovost le ni spregledana.