Bolezen ne pozna barve kože, narodnosti ali etnične pripadnosti. O tem priča zgodba Lee Cener, ki jo je z nami delila za oddajo Naše poti za Radio Slovenija.

"Bila sem na delovnem mestu v Avstriji, ko sem se začela slabo počutiti. Ker se je slabost stopnjevala, sem odšla domov, nakar je mama poklicala zdravnika. Ko je nastopila visoka vročina, sem odšla na vstopno točko v Mursko Soboto, kjer so mi odvzeli bris. Naslednji dan so me poklicali in povedali, da je bil test pozitiven," je povedala.

Bil je 13. marec, ko je, se spominja Lea, prejela klic, ki ji je spremenil življenje. Klica in novice se je sprva prestrašila in se niti ni zavedala tednov, ki so sledili. "Eno je, ko o razmerah in poteku bolezni, samem zdravljenju ... spremljaš informacije po televiziji, drugo pa, ko to sam doživiš. Ko vidiš, koliko napora in dela opravljajo zdravstveni delavci v bolnišnici, kakšne so vse priprave in postopki, preden te pridejo pogledat v sobo, ti pomagajo, je res neverjetno. Mislim, da smo res lahko hvaležni za takšno osebje v zdravstvu," je dodala.

Lea Cener je bila ena tistih, ki se je zaradi naglega napredovanja in zapletov bolezni skoraj dva tedna zdravila v bolnišnici, sledila pa je nekajtedenska osamitev v domači hiši. "Vsak dan so me klicali iz bolnišnice, spremljali moje zdravstveno stane in dajali podrobna navodila za življenje doma. Ni hujšega kot to, da se doma skozi zaprta vrata pogovarjaš s svojimi otroki in jih ne moreš objeti. Hrano so mi nastavljali pred vrata, se nato odmaknili, da sem hrano lahko vzela v sobo," pravi Lea Cener.

Ker sta od drugega negativnega testa na okužbo z novim koronavirusom minila že dobra dva tedna, je Lea lahko že zapustila tudi svojo hišo in se giblje zunaj nje. Sledijo pa še vedno preventivni in zdravstveni ukrepi. Mesec in pol po okužbi je njeno dihanje še vedno nekoliko oteženo, tudi hoja je naporna, še doda.

"Tudi v trgovini ali pa če grem samo na sprehod, imam vedno masko. Zavedam se, da imam še vedno oslabljen imunski sistem. Najhujše je, ker niti zdravniki ne vedo, kako bo bolezen potekala, na kaj moram biti zdaj še posebej pozorna. Me pa včasih kar pošteno razjezi, ko vidim, da nekateri bolezni še vedno ne jemljejo dovolj resno in hodijo naokoli brez mask," je poudarila.

In občutek, ko je končno lahko zapustila svojo sobo in po tednih izolacije objela otroka in mamo? "Občutek je bil res nepopisen. Tega se na da opisati. Hkrati sem se smejala, jokala, res enkraten občutek. Zaradi izkušnje še toliko bolj cenim svoje in življenje drugih. Začela sem ceniti to, kar imam, še posebej pa ljudi okoli sebe, ki so me v teh časih spodbujali."

Celotnemu pogovoru z Leo Cener lahko prisluhnete v oddaji Naše poti.