Sindikat Praktik.um je izpodbijal 53.a člen zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja možnost opravljanja zdravstvenih storitev zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih, pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti oziroma samostojno kot izvajalec zdravstvene dejavnosti.

Procesne pogoje za vsebinsko obravnavo je zahteva izpolnjevala samo v delu, v katerem se je nanašala na tretji odstavek 53.a člena omenjenega zakona. Ta določa, da je opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ni v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih določa ta zakon, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sindikat meni, da gre za neutemeljeno neenako obravnavo zdravstvenih delavcev v javnem zavodu v primerjavi z zdravstvenimi delavci pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti, pa tudi v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju, saj naj bi bila samo za njih izključena možnost milejše obravnave glede na intenziteto posamezne kršitve po splošni delovnopravni ureditvi.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ne pomeni samo posebne ureditve konkurenčne prepovedi na zdravstvenem področju, kot je izhajalo iz zahteve, ampak tudi posebno ureditev dopolnilnega dela na tem področju.

Zakon o zdravstveni dejavnosti postopka izredne odpovedi za zdravstvene delavce ni posebej uredil, zato se v povezavi s tem uporabljajo določbe iz splošne delovnopravne ureditve, so pojasnili pri sodišču.

Vse skupine delavcev so lahko podvržene izredni odpovedi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi

Ob primerjavi zakonskih ureditev za primerjane skupine delavcev so ustavni sodniki ugotovili, da so vse skupine delavcev lahko podvržene izredni odpovedi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi ali določb o dopolnilnem delu, če je izpolnjen dodaten pogoj, ki ga določa zakon o delovnih razmerjih kot splošna delovnopravna ureditev za vse enako, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Od obstoja dodatnega pogoja v konkretnih okoliščinah je zato odvisno, ali bo delodajalec ob ugotovljeni kršitvi zdravstvenemu delavcu podal izredno odpoved ali pa bo izbral katerega od drugih milejših ukrepov iz splošne delovnopravne ureditve v skladu z intenziteto kršitve.

Uvedba posebnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zdravstvenim delavcem z zakonom o zdravstveni dejavnosti ni izključila splošne delovnopravne ureditve, s tem pa preostalih mogočih ukrepov, ki so na voljo glede na intenziteto posamezne kršitve. Posledično to pomeni, da izpodbijana zakonska ureditev vse primerjane skupine obravnava v bistvenem enako.

Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da 53.a člen ni v neskladju z ustavo.

Ob tem so pri ustavnem sodišču spomnili, da so se z omejevanjem dela zdravstvenih delavcev zunaj javnih zavodov ukvarjali že prejšnji mesec, ko so obravnavali zahtevo, ki je neposredno obravnavala 53.b člen zakona o zdravstveni dejavnosti.

Ugotovili so, da omenjeni člen ni v neskladju z ustavo. Pozneje so zaradi napačnih interpretacij, ki so se pojavljale v medijih, poudarili, da s svojo odločitvijo niso uvedli splošne omejitve delovnega časa za zdravstvene delavce.