Priznana ginekologinja je leta 1983 s sodelavci začela izvajati slovenski program za zunajtelesne oploditve, med njenim vodenjem oddelka za reprodukcijo na kilniki pa so bile uvedene pomembne sistemske spremembe na tem področju.

Do takrat je zdravstvena blagajna plačala le določeno število postopkov na leto, zaradi česar so pari na postopke čakali, leta 2007 pa so spremenili način obračunavanja postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki je bil vezan tudi na drugačen način dela. Tako so namesto dveh zarodkov ženskam začeli vstavljati le po enega, posameznemu paru pa odtlej ZZZS plača šest postopkov oploditve namesto štirih.

Od leta 1998 do 2008 je bila strokovna direktorica ginekološke klinike, predtem je vodila oddelek za reprodukcijo, bila je tudi svetovalka več ministrov. Podpisala se je tudi pod številne strokovne prispevke in knjige in bila članica številnih organizacij doma in v tujini.

Študij na Medicinski fakulteti v Ljubljani je končala leta 1968, doktorsko disertacijo je zagovarjala leta 1980. Leta 1983 je postala docentka, leta 1986 izredna in leta 1991 redna profesorica na katedri za ginekologijo in porodništvo.

Iz UKC-ja so ob tem sporočili, da je ne bodo pozabili, saj je pustila neizbrisno sled na strokovnem in znanstvenoraziskovalnem področju, predvsem na področju ugotavljanja in zdravljenja neplodnosti ter na področju ginekološke endokrinologije.

"Bila je prepoznavna doma in v svetu. Bila je ena tistih naših zdravnic, ki je živela za medicinsko znanost v pravem pomenu besede. S svojim življenjskim slogom je udejanjila tisto, kar bi moralo biti stalnica prizadevanja vsakega zdravnika. S sodelavci je opravila pionirsko delo na področju IVF. Uspelo ji je povezati strokovno dejavnost s pedagoškim delom in dati izjemen poudarek znanstvenoraziskovalnemu delu. To pa uspe lahko le tistemu, ki ima prirojene organizacijske sposobnosti za ustvarjanje pogojev, saj je skrbela za timsko delo. Imela je jasno vizijo za strokovni napredek na svojem področju dela," so še zapisali.