Leta 2017 je bilo hrupu cestnega prometa izpostavljenih skoraj 110 milijonov prebivalcev, od tega 80 milijonov iz urbanih območij. Med vsemi viri hrupa v okolju prevladuje hrup cestnega prometa. Kot je razvidno iz zemljevida hrupa, je ta v Ljubljani največji ob obvoznici in mestnih vpadnicah, kjer ravni hrupa podnevi dosegajo od 80 do 85 decibelov. Kot pojasnjuje doc. dr. Andreja Kukec z Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (UL), "iz zemljevida lahko razberemo, da so zlasti ob mestnih vpadnicah posebno podnevi, v jutranjih in popoldanskih urah, povečane mejne vrednosti hrupa. Hkrati lahko vidimo, da ponoči niso presežene tako dolgo, vendar lahko govorimo tudi o učinkih na zdravje."

Hrup je vsak zvok, ki nas zmoti. Hrup na izbranem mestu je posledica različnih virov, ki se ves čas spreminjajo in jih je v mestih veliko, zato je merjenje hrupa zelo zahtevno. Na meritve vpliva tudi sama okolica, saj prihaja na primer do odbojev. Na Fakulteti za strojništvo UL so nam pokazali, kako lahko določijo prevladujoč vir hrupa. Z napravo s štirimi mikrofonskimi antenami, ki posnema človeški slušni sistem, lahko v okolju, v katerem je več virov hrupa, določijo prevladujoč vir, ki največ pripomore k trenutni izmerjeni ravni hrupa. Ali z drugimi besedami: ugotovijo, od kod trenutno prihaja najglasnejši zvok. "V vsakem trenutku je dominantni vir hrupa drug. Najprej je bil na primer dominantni vir hrupa kombi, potem je dominanten drug avtomobil. Ko se promet zvečer umiri, bo dominantni vir hrupa postala toplotna črpalka. Torej dominantni viri hrupa niso vezani na položaj ali na napravo, ampak na čas obratovanja v kombinaciji z vsemi drugimi viri hrupa," razlaga prof. dr. Jurij Prezelj.

Posebna akustična kamera z 32 mikrofoni na obodu pa nam lahko hrup celo pokaže. Z njo lahko točno določijo mesto nastanka hrupa. Po besedah asistenta Luke Čurovića "kamero nastavimo v smeri pričakovanega vira hrupa in izvedemo meritve". Po opravljeni meritvi se akustični signali prenesejo na računalnik; sledi matematična analiza signalov. Računalnik izračuna akustično sliko, ki pokaže glavne vire hrupa, označene z rdečo barvo. Z rdečega območja prihaja hrup, ki je za vsaj tri decibele višji od drugih virov hrupa. Z določitvijo prevladujočih virov raziskovalci ugotovijo, kateri največ pripomorejo k celotni obremenitvi okolja s hrupom. Na podlagi njihovih izsledkov pa se lahko sprejmejo ukrepi za zmanjšanje skupne ravni hrupa.

Dolgotrajnim zdravju škodljivim ravnem hrupa je izpostavljenih 20 odstotkov evropskega prebivalstva

Kadar so mejne vrednosti hrupa presežene, govorimo o škodljivih učinkih na zdravje. Hrup začne vplivati na nas že pri 40 decibelih, "najpogosteje se učinki odražajo kot slabo počutje, utrujenost, vznemirjenost, mehanizem delovanja je predvsem stres, ker se poveča tudi raven kortizola, vpliva pa tudi na kakovost spanja," našteva Andreja Kukec. Pri 60 do 90 decibelih je raven hrupa taka, kot je denimo na gradbišču, pri tem pa "se pokažejo fiziološki učinki, kot je povišana raven krvnega sladkorja, krvnega tlaka". Pri 81 do 115 decibelih "lahko privede ob dolgotrajni izpostavljenosti do začasne izgube sluha ali tudi naglušnosti". Pri 100 decibelih ali več – takšne so ravni hrupa ob vzletu letala – pa hrup vpliva na naš centralni živčni sistem. "Tukaj gre za neposreden vpliv na ganglijske celice, in že po kratkotrajni izpostavljenosti se pojavita izrazito zvonjenje v ušesih in izguba sluha. Zato je zelo pomembno, da tisti, ki so takemu hrupu poklicno izpostavljeni, uporabljajo zaščitno opremo."

Dunaj je imel zadnje temne noči pred 60 leti

S širitvijo mest se povečuje tudi svetlobno onesnaženje. Na Dunaju ga skrbno spremljajo že več kot deset let. Meritve, ki so jih izvedli med letoma 2009 in 2019, so potrdile, da se svetlobno onesnaženje povečuje. Že 60 let Dunaj nima več temnih noči, noč je zamenjal mrak. Kot pove dr. Günther Wuchterl z dunajskega observatorija Kuffner, se svetlobno onesnaženje, odvisno od lokacije, v povprečju povečuje za od 6 do 20 % na leto. Najmočnejši viri svetlobnega onesnaženja so zasebne komercialne luči. Svetlobno onesnaženje zaradi javne razsvetljave se, tudi zaradi tehnoloških izboljšav, kot je vpeljava LED-luči, zmanjšuje.

Na Dunaju so opravili eno izmed najnatančnejših raziskav svetlobnega onesnaženja nad večjimi mesti. Da bi dobili čim zanesljivejše podatke o virih svetlobnega onesnaženja, so meritve opravili tudi iz helikopterja. "Meritev mora zajeti vse vire svetlobe, najzanesljivejši način je od zgoraj in iz vseh smeri. Tako vidimo vse vire svetlobe in izmerimo njihovo jakost," pojasnjuje Wuchterl.

S pomočjo stacionarnih merilnih postaj so merili tudi svetlobno kupolo nad mestom, ki ima polmer kar 70 kilometrov. Tako daleč torej seže svetlobno onesnaženje z mesta Dunaj.

Svetlobno onesnaženje zmoti našo notranjo uro

Naše telo je prilagojeno na naravni dnevno-nočni ritem, ki uravnava različne procese v telesu. Svetlobno onesnaženje pa ta ritem zmoti. "Svetloba je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov, ki pa mu moramo biti izpostavljeni podnevi. Svetloba ponoči lahko popolnoma zavre izločanje našega hormona spanja, to je melatonin. Melatonin je notranji sinhronizator, ki skrbi, da so vse periferne cirkadiane ure v našem telesu med seboj usklajene, ta usklajenost pa je pomembna za dobro počutje in zdravje," pravi doc. dr. Barbara Gnidovec Stražišar. Raziskave so namreč pokazale, da lahko svetlobno onesnaženje vpliva na motnje spanja, nastanek depresije, debelosti, celo na razvoj raka.

Prednosti življenja v mestu

A življenje v mestu pomeni tudi dostop do storitev in infrastrukture, bogato kulturno in družabno življenje. Toda številni bi rekli, da je življenje v mestu videti odtujeno. "Mesto je posebno območje, ki omogoča, da pride v vaš doseg več impulzov. Zato si morate zgraditi neko varovalo, da prepuščate samo tiste elemente, ki si jih želite. Zato ste morda videti odtujeni, da vas okolica ne zanima; seveda ne morete pozdraviti vsakega človeka, ki ga srečate na ulici, ker bi to zahtevalo preveč napora in stresa," pojasnjuje izr. prof. dr. Matjaž Uršič s Fakultete za družbene vede UL. Mesto je hkrati lahko tudi središče druženja in različnih aktivnosti, ki ljudi povezujejo in pripomorejo k širjenju socialne mreže. Raziskave namreč kažejo, da občutek bližine in povezanosti z drugimi ne vpliva samo na kakovost življenja, ampak tudi na dolgoživost. Kot poudarja Uršič, "ni dovolj, da imaš zdrav življenjski slog, ampak moraš nujno imeti tudi družbena omrežja, ki ti pomagajo premagovati težke življenjske situacije. Mesto omogoča zgraditev družbenega omrežja, brez družbenega dejavnika pa ni dolgoživosti življenja."

Največ 300 metrov do zelene površine

Zelenje vpliva na temperaturo, pa tudi na naše počutje, duševno zdravje in možgane. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj ne bi živeli več kot 300 metrov stran od zelenih površin. Lahko bi rekli, da je splošno znano, da imajo zelene površine, narava, blagodejen vpliv na naše počutje. Ampak te ugotovitve so podkrepljene tudi z znanstvenimi raziskavami. Raziskava harvardske univerze je ugotovila, da je pri ženskah, ki živijo v okolju z več zelenja, 12 % manjša umrljivost kot pri ženskah, ki živijo v okolju z manj zelenja.

Kot razlaga prof. dr. Grega Repovš s Filozofske fakultete UL, "so v raziskavi pred osmimi leti spremljali nekaj več kot 108.000 žensk. V skupini žensk, ki so imele v polmeru 250 m največ zelenja, je umrlo 12 odstotkov manj žensk kot v skupini, ki je imela najmanj zelenja. Razlike so bile največje pri smrtih zaradi dihalnih bolezni in raka." Dodaja še, da so "analize pokazale, da gre razliko v smrtnosti vsaj deloma pripisati povezanim razlikam v fizični dejavnosti, izpostavljenosti onesnaženosti, socialnim stikom in depresiji. Ugotovitve številnih raziskav kažejo, da se dostopnost do zelenih površin povezuje z boljšim psihičnim zdravjem, boljšimi kognitivnimi sposobnostmi, manjšim tveganjem za srčno-žilne bolezni in diabetesom ter v splošnem z nižjo smrtnostjo. Poglavitni dejavniki vpliva so izboljšano delovanje imunskega sistema, več fizične dejavnosti, več socialne povezanosti ter sproščanja in okrevanja."

Pozitivni učinki pa so se izkazali tudi ob kratkotrajni izpostavljenosti naravnemu okolju. V eni izmed raziskav iz leta 2008 so polovico sodelujočih poslali na sprehod v botanični vrt, drugo polovico pa vzdolž ene najprometnejših ulic v mestu. Sprehajalci iz botaničnega vrta so bolje opravili teste, ki so merili zbranost in delovni spomin od tistih, ki so se vrnili iz mesta. Repovš pojasnjuje, da gre za eno izmed številnih raziskav, ki preverjajo, kakšni so učinki razmeroma kratkotrajne izpostavitve naravnemu okolju, največkrat gozdu. "Izsledki kažejo, da ima lahko že od 10 do 20 minut sprehoda po naravnem okolju opazne pozitivne učinke na mere kratkoročnega spomina in pozornosti in tudi mere razpoloženja in stresa, kot so na primer stopnja anksioznosti, srčni tlak in prisotnost kortizola – hormona, ki se sprošča ob stresu – v krvi. Raziskave kažejo, da izpostavljenost naravnemu okolju spodbuja psihično in fizično okrevanje, pomirja, sprošča in omogoča učinkovitejše uravnavanje čustev."

Prav poseben raziskovalni projekt proučevanja vpliva naravnega okolja pa letos začenjajo tudi raziskovalci Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete UL v sodelovanju s Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Kot razlaga Repovš, je prvi korak raziskava, "v kateri bomo najprej preverili, kako se okolje, v katerem bivamo, aktivnosti, ki jih izvajamo, in odnos do naravnega okolja povezujejo z vidiki duševnega blagostanja. V drugem koraku pa bomo udeležence, ki bodo sodelovali v prvem delu, povabili, da izvajajo različne aktivnosti v urbanem in naravnem okolju, pri tem pa bomo spremljali njihovo počutje ter nekatere psihofiziološke mere stresa, kot so značilnosti srčnega utripa in prevodnost kože. S tovrstnimi raziskavami bi radi dopolnili vrzeli v razumevanju dejavnikov in mehanizmov vpliva okolja."