Odprave takšnih in podobnih težav si želita obe združenji, zato bosta danes podpisali memorandum o sodelovanju, kar pa je šele prvi korak na poti do zakona, ki bi samostojno urejal psihoterapevtsko dejavnost. Pozivi za sprejem zakona niso novi, saj si zanj prizadevajo že vrsto let, ministrstvo za zdravje pa ima že več let pripravljen Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Združenji se bosta zato znova zavzeli, da se vnovič aktivira delovna skupina, ki bo pripravila spremembe in dopolnitve.

Kot je povedala Milena Srpak, predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije, najstarejšega psihoterapevtskega združenja, je "v slovenskem prostoru psihoterapija kot dejavnost prisotna že od konca šestdesetih let", a se v vsem tem času na področju oblikovanja zakona o psihoterapevtski dejavnosti ni premaknilo skorajda nič, zato to področje ostaja neurejeno še danes.

Neurejenost področja ustreza zgolj šarlatanom
"Pravzaprav mi ni jasno, od kod zaviranje sprejemanja Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Zakon, ki od leta 2009 čaka v predalu Ministrstva za zdravje na proceduro, je dovolj dobra osnova, a je potreben popravkov in posodobitve, kar je malo dela v primerjavi z goro časa, znanja in energije, ki je bila v njega vložena. Z ministrstva pogosto slišimo, naj se stroka dogovori - zdaj smo se, naše stališče je jasno in čakamo na sogovornika na ministrstvu. Možno pa je, da tak kaos množici šarlatanov zelo ustreza," je na vprašanje, zakaj področje psihoterapevtske dejavnosti že več let čaka na zakonsko ureditev, odgovorila Srpakova.

Obe združenji, kot je razbrati iz sporočila za javnost, pa se bosta že pred sprejemom zakona potrudili, da se "psihoterapija uveljavi kot samostojna znanstvena disciplina in neodvisen poklic, da se zaščiti psihoterapevte in uporabnike psihoterapevtskih storitev ter da se uredijo tudi trenutne razmere na področju psihoterapije". Poleg tega napovedujejo ustanovitev strokovne zbornice Zveze združenj psihoterapevtov Slovenije in uskladitev registra psihoterapevtov.

Sankcij za škodljivo delo zdaj ni
Kot so opozorili, je psihoterapija izredno zahtevno strokovno delo, ki zahteva veliko znanja in izkušenj, vendar Srpakova opozarja, da se danes z naslovom psihoterapevta lahko kiti kdor koli, saj se je v preteklih letih razmahnilo število lažnih psihoterapevtov. Ker področje ni ustrezno zakonsko urejeno, poudarja Srpakova, "žal posledično ni niti sankcij za neetično in škodljivo delo", hkrati pa se "psihoterapevtom z ustrezno izobrazbo dela moralna in strokovna škoda, saj se popolnoma neizobražene osebe razglašajo za psihoterapevte in s tem mečejo slabo luč na preostale".

Sicer ZPSI in SKZP s pravilniki o pridobivanju naziva in etičnim kodeksom edini ščitita tako uporabnike kot strokovnost dela, pravi Srpakova, a dodaja, da prave moči brez zakonske podlage nimata.

Psihoterapija večkrat podcenjena
Dodatno težavo, kot izpostavlja Srpakova, predstavlja tudi to, da "izobrazba, ki traja štiri in več let, ni priznana, saj v Sloveniji poklic psihoterapevta ne obstaja. To pomeni, da niti tovrstnih delovnih mest ni oziroma se psihoterapevtska izobrazba ne prizna kot dodatno znanje oziroma dodatna specializacija. Tovrstne storitve so slabo plačane tudi s strani ZZZS-ja. Še bolj neprimerno pa je, da zavarovalnica plača to storitev vsem specialistom psihiatrom in specialistom kliničnim psihologom, ne glede na to, da ima le manjši del teh specialistov končano dodatno izobraževanje iz psihoterapije."

Hkrati je psihoterapija mnogokrat podcenjena, zato so zdravstveni domovi začeli krčiti število ambulantnih ur, kar pa je močno povečalo čakalne vrste. Na to so opozorili tudi v obeh združenjih: "Mreža tovrstne pomoči je izjemno šibka, čakalne dobe ponekod presegajo eno leto, v mnogih krajih v naši državi pa sploh ni dostopna."

Register psihoterapevtov obstaja
Kljub težavam na omenjenem področju, pa register psihoterapevtov vseeno obstaja. Tako ZPSI kot SKZP namreč na svojih straneh vodita register ustrezno izobraženih in usposobljenih psihoterapevtov, pravi Srpakova.

Predsednica ZPSI-ja meni, da bi sprejem zakona prinesel nujno potrebno zaščito tako uporabnikov kot izvajalcev, saj sta obe skupini trenutno pravno nezaščiteni. Predvsem pa bi zakon, po mnenju Srpakove, pomagal ovrednotiti delo. Ravno pravilno ovrednotenje pa bi spodbudilo "zdravstvene domove in bolnišnice, da svojim izobraženim strokovnjakom dovolijo več tovrstnega dela".