Posebna raziskovalca Eva in Luka, ki ju interpretirata igralca Manca Dorrer in Domen Valič, v peti sezoni podkasta o spolnosti Evolucija užitka še naprej prek resničnih in izmišljenih osebnih zgodb ter s pomočjo domačih in tujih strokovnjakinj in strokovnjakov raziskujeta človeško spolnost, seksualnost in intimo. V četrtem delu smo spoznali Marka, ki je s partnerico Gajo dobil otroka z razlikami pri razvoju spola (DSD – Difference in sexual development). V petem delu odkrivamo Gajino doživljanje sprejemanja otroka z DSD.

Gaja je stara devetindvajset let in je rodila otroka, ki ima XX kromosome, genitalije pa so videti moške. Sprašuje se, kako sprejeti to biološko dejstvo in kako vzgajati takega otroka. Nizozemska klinična psihologinja Ariane Dessens dela na področju diagnostike in kliničnega zdravljenja pri otrocih, mladostnikih in odraslih z različnimi razvojnimi razlikami glede spola (DSD).

Pojasnjuje, da genitalije niso edine, ki določajo biološki spol. Tega določajo še kromosomi in hormoni, ki jih človek proizvaja. To pa je odvisno od spolnih žlez, testisov ali jajčnikov. "Družbeni spol pa je določen s tem, kako se človek počuti, kako se želi obnašati in kateri od spolov mu najbolj ustreza."

Kdaj torej otroku pripisati spol, če ima DSD? Pripisovanje spola bi lahko odložili na čas, ko je otrok dovolj star, da se sam odloči, razlaga strokovnjakinja. Ampak – kdaj je dovolj star? "To je težko določiti, saj so v življenju vsi drugi otroci okrog tebe dekleta ali fantje. Ko si med tema spoloma, potem vsi vedo, da imaš to stanje. Zdravstvena stanja pa so zasebna, torej ni nujno, da ga želiš z vsemi deliti, saj si ranljivejši za medvrstniško nasilje. Lahko pa pogledamo, kaj ima otrok razvito, kaj je dominantno, predvsem za nekatera vedenja vemo, da so androgeni zelo pomembni. Zato lahko pri številnih otrocih z DSD napovemo, kako se bodo razvili, in lahko svetujemo staršem, ali se nam zdi najbolje, da otroka vzgajajo kot punco, saj bo verjetno punca. Ali pa kot punco, ampak verjetno bo bolj fantovska punca, vendar bo plodna kot punca. Zato ji to odpira možnost v prihodnje, da se odloči sama. Ali pa mislimo, da bi bilo najbolje, če otroka vzgajajo kot fanta, ker se bo verjetno obnašal ali identificiral kot fant." Kot ob tem poudarja, je zelo pomembno, da starši otroke sprejemajo in spodbujajo, da odprto govorijo o teh stanjih in svojem počutju. Če pa se odločijo, da tega ne želijo razkriti, da ohranijo zase, ker se jim zdi to zasebno, naj jih starši tudi v tem podprejo.

DSD in užitek v spolnosti

Ariane Dessens razlaga, da je za veliko ljudi z DSD spolnost kompromitirana, saj imajo netipične genitalije. Za veliko pacientov tako ni enostavno imeti vaginalne penetracije. "Vendar imajo spolne organe in lahko seksajo, ampak morajo ugotoviti, kaj jim prinaša užitek. Pomembno se mi zdi, da jih pri raziskovanju užitka ni sram. Morajo sprejeti, da je njihovo telo drugačno, ampak to ne pomeni, da ne morejo seksati. Le ugotoviti morajo, kaj jim ustreza." Po njenem mnenju se moramo zavedati, da vsi odrastemo z nekimi predstavami o tem, kakšen bi moral biti spolni odnos. Ampak v resnici mora vsak sam ugotoviti, kaj mu prinaša užitek. "Ni nekega standardnega okvirja – če narediš to, potem boš doživel_a orgazem. Vsi moramo sami ugotoviti, kakšna je moja seksualnost, kaj je dobro zame ter katero osebo ljubim in z njo dobro seksam. Tudi tukaj ne obstaja standarden okvir. Za vse ljudi je torej zelo podobno, v tem se osebe z DSD-jem ne razlikujejo."

Ekonomija pozornosti slabo vpliva na duševno zdravje otrok

Gaja informacije o DSD-ju, interspolnosti, nebinarnosti ter trans in queer spolni identiteti išče na spletu. Tam je med drugim izvedela, da sta besedi interseksualnost in hermafrodit slabšalni in se ne uporabljata več. Opaža, da se ji LGBTIQA+ vsebine prikazujejo vsepovsod in to povezuje s ciljanjem vsebin na spletu. Prav tako se sprašuje, katere naprave, ki jih uporablja, jo poslušajo in kdo vse jo cilja z oglasi. Skrbi jo, kako bo v tem svetu odraščal_a Tami.

Raziskovalke in raziskovalci ekonomije pozornosti in nadzornega kapitalizma opozarjajo na škodljiva ravnanja digitalnih gigantov in se zavzemajo za regulacijo. Žvižgačka Frances Haugen je pred tremi leti razkrila dokumente, ki so pokazali, da podjetje Meta ne le dobro pozna uporabnice in uporabnike, ampak služi na njihov račun oziroma na račun njihovega duševnega zdravja. Škodljivi učinki družbenih medijev torej niso nesrečno naključje. O tem govori tudi raziskovalka Rys Farthing, direktorica raziskovanja in politik pri mednarodni nevladni organizaciji Reset tech. Ko je slišala za razkritja Frances Haugen, je bila, kot pravi, popolnoma pretresena, hkrati pa prav nič presenečena. "Mladi so mi ves čas pripovedovali, kaj se dogaja, zato sem to vedela in sploh nisem bila presenečena, ko sem videla, da je dokumentirano tako, kot so pokazali Facebookovi dokumenti, ki jih je razkrila Frances. Ampak zame je bilo osupljivo, koliko so te platforme v resnici vedele o teh škodljivih učinkih, kako dobro so jih preučile, v kakšne podrobnosti so šle in kako natančno so vedele, kaj povzroča škodo in kaj so gibala tega kolesja. In kako malo so v resnici storili, da bi to preprečili."

Kot pravi, je bil po njenem mnenju obseg razkritij takrat prehud, da bi ga lahko prenesli, vrstil se je dokument za dokumentom o tem, da je Facebook vedel šokantne informacije o mladih dekletih in njihovi telesni samopodobi, pa ni ničesar storil. Imeli so pretresljive podatke o mladih in njihovem duševnem zdravju, pa niso spremenili ničesar. "In čeprav je to šokantno, je v jedru številnih velikih platform, ki še vedno delujejo na evropskem trgu. Še vedno pred vse postavljajo svoje dobičke in to, na kar moramo v tem trenutku misliti, so predvsem regulacija in regulatorji, ki bodo pripravljeni reči: hej, veste kaj, kar je preveč, je preveč. Nehajte."

Tudi o tem v novi epizodi podkasta Evolucija užitka, vabljeni k poslušanju.