Letos je v Sloveniji za ošpicami zbolelo že devet ljudi. Ošpice so pri nas veljale za izkoreninjene do leta 2009, porast okužb pa so zaznali lani. V zadnjih letih se delež cepljenih ljudi zmanjšuje, ker vedno več staršev otrok zavrača cepljenje, so povedali v Dnevniku Televizije Slovenija.

Precej odmeva današnja novica, da se je ena izmed vaših sester okužila s tako nevarnim virusom. Kako je prišlo do okužbe?
Upam, da odmeva, a ni razloga za preplah. Kako je prišlo do okužbe, še ne morem povedati, ker še ne vem. Je pa to podatek, ki ga bomo morali nujno dobiti, ker je izredno pomemben.

Koliko dni je bila okužena sestra v stiku z bolnikom?
Ravno to hočem povedati. Tisto, s čimer se intenzivno ukvarjamo od včeraj popoldne, ko je bila diagnoza postavljena, je najti oz. identificirati vse otroke, ki so bili v tem časovnem oknu, za katerega menimo, da je kritično - to je ponedeljek, torek in sreda tedna, ki mineva, dopoldne - v bolnišnici, zato da ugotovimo, kakšen je njihov trenutni status. Pri tem nam pomagajo infekcijska klinika, zdravstveni domovi, nacionalni inštitut za varovanje zdravja in policija.

Torej iščete ljudi, ki so prišli v stik z medicinsko sestro. Katere ukrepe ste sprejeli na kliniki?
Iščemo ljudi in jih obravnavamo na način, kot to predpisujejo evropske smernice. Se pravi, odvisno od njihove ogroženosti, od tega, ali so bili cepljeni enkrat ali dvakrat in ali so zaščiteni ali ne: ali ne storimo ničesar ali jih cepimo ali pa jih zdravimo z imunoglobulini, kar velja tudi za tiste otroke, ki ne smejo biti cepljeni.

Kaj svetujete ljudem, ki so bili ta teden na kliniki, pa jih skrbi?
Skrb ni potrebna, če pa so bili na kliniki v ponedeljek, torek, sredo dopoldne, in naši ljudje do njih še niso prišli, pa naj pokličejo pediatrično kliniko, ampak verjamem, da bo takih izredno malo, če sploh kakšen.

Vedno več staršev zavrača cepljenje. Ne samo proti ošpicam, temveč tudi preostala cepljenja. Cepljenje proti ošpicam je obvezno od leta 1968. Kolikšen del slovenske populacije ni cepljen.
Prevelik. Vsega tega, o čemer danes govorimo, o nervozi, o strahu staršev, ki bodo zdaj čakali, o stroških, o naporih, vsega tega ne bi bilo, če bi bil odstotek precepljenih otrok takšen, kot je bil pred leti.

Mi moramo vendarle vedeti, da je pediatrična klinika mesto, kjer se zbira največ otrok, ki iz različnih medicinskih razlogov ne morejo biti cepljeni. To, da sem notri pridejo ošpice zaradi tega, ker nekateri starši menijo, da so cepiva zarota multinacionalk in nasedajo raznim pridigarjem, kot je bila pred meseci zdravnica iz Makedonije, ki je polnila naše dvorane, rekoč, da se vse bolezni da pozdraviti s pravilno prehrano in sončenjem, je pravzaprav sebičnost. Svojih otrok ne cepijo s prepričanjem, da so preostali otroci precepljeni. Če bi bilo teh ljudi manj, potem današnjih problemov ne bi imeli.

Naj si ljudje, ki me poslušajo, zamislijo, da imajo doma čudovitega otroka, ki ne more biti cepljen iz medicinskih razlogov. Morda smo mu ravnokar pozdravili levkemijo, morda smo mu presadili ledvice, morda ima prirojeno neodpornost do bolezni. Takšen otrok lahko zboli s težkimi posledicami, ker njegovi sosedje ali starši njegovih sošolcev menijo, da je cepljenje brez zveze in da so (sebično) neogroženi, ker so precepljeni drugi. Kaj bi si mislili o takšnih ljudeh?