"V zadnjem obdobju smo imeli že kar nekaj pacientov s težavami, kot je patološko hazardiranje ali nezmožnost ločitve od svojega mobilnega telefona. Ob tem smo ugotovili, da je to nekakšno sivo področje, kjer nam primanjkuje znanja," je za STA ob robu simpozija na temo nekemičnih odvisnosti, ki ga je priredil oddelek za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, povedal vodja enote za bolezni odvisnosti in psihoterapijo na oddelku za psihiatrijo UKC-ja Maribor Tilen Zamuda.

Vse več zasvojenosti, povezanih z vedenji

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje opozarjajo, da je bila nekoč zasvojenost opredeljena predvsem v povezavi s ponavljajočim se uživanjem snovi (na primer alkohola ali drog). Danes pa ima zasvojenost širše razsežnosti, saj so ljudje lahko zasvojeni tudi z različnimi vedenji, kot so igranje iger na srečo, pornografija, hrana, odnosi, delo, nakupovanje in uporaba sodobnih tehnologij.

V nasprotju s kemičnimi zasvojenostmi podatkov o razširjenosti nekemičnih zasvojenosti za Slovenijo še ni. Na oddelku za psihiatrijo UKC-ja Maribor so že obravnavali več primerov zasvojenosti z igrami na srečo, obsedenost z mobilnim telefonom in družbenimi omrežji pa opažajo tudi pri drugih bolnikih. "Predvsem pri mladih moških ugotavljamo, da imajo velike težave s tem, da bi se zbrali in osredotočili na dogajanje na zdravljenju v skupinah, kajti takoj ko je priložnost, se priključijo na telefon oziroma socialno omrežje," je povedal Zamuda.

Zdravljenje zasvojenosti je dolgotrajen proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave. "Težava je v tem, da ljudje ne pridejo do uradne medicine, dokler niso težave toliko hude, da jih resno ovirajo – ali njih ali pa njihove svojce. Po navadi so prav starši tisti, ki opazijo težavo, na primer pri otrocih, ki so veliko na spletu ali pri računalniških igricah, jih začne skrbeti, ker otrok popušča v šoli, ne gre ven, se ne giba. To so že prvi znaki, da je potrebna pomoč," je dodal.

Abstinenca je tako rekoč nemogoča

Medtem ko se zdravljenje drugih odvisnosti po navadi začne z abstinenco, je to pri novodobnih odvisnostih težje, če ne celo nemogoče doseči. "Mladi človek na primer ne more biti brez spleta in povsem izoliran od vrstnikov. Treba si je bolj prizadevati za spremembo načina življenja, na primer da mu bosta družba in gibanje bolj všeč," je povedal Zamuda.

Večinoma gre za psihoterapevtske pristope, zdravila so v teh primerih zgolj podpora, na primer za odpravljanje nespečnosti, napetosti ali nihanja razpoloženja. "Zdravi se podobno kot druge oblike odvisnosti. Poudarek je na skupinski psihoterapiji, bistveno pa je tudi sodelovanje svojcev," je povedal strokovni sodelavec oddelka za psihiatrijo Zoltan Pap.

Bolniki na njihovem oddelku poskušajo čim bolj sami skrbeti zase in tako zavzeti dejavnejši in produktiven slog življenja, da lahko čim več prispevajo k svojemu okolju. "To je ključno, ker virtualni svet povzroča, da se človek vedno bolj obrača vase, vedno bolj izgublja stik s svojo okolico in tako postaja ujetnik tega virtualnega sveta," je pojasnil.

Namen simpozija je bilo sicer povezati uradno medicino in psihiatrijo z nevladnimi organizacijami, ki imajo na tem področju že precej izkušenj. "Želimo povezati različne pristope in stroke, da bi lahko ljudi, ki se spopadajo z nekemičnimi odvisnostmi, čim bolje obravnavali. Tudi zato, ker je med temi ljudmi največ mladih, kar pomeni, da bo teh težav vedno več," je še pojasnil Zamuda.