Na jezikovno neustreznost uporabe izraza socialno distanciranje v teh posebnih okoliščinah sta že na začetku ukrepov pri spopadanju z epidemijo opozarjala Matej Košir in Sanela Talić z Inštituta za raziskave in razvoj Utrip, ki je tudi član Evropske akademske mreže na področju preventive SPAN. "V trenutku, ko sva nekje na spletu zasledila omenjeno besedno zvezo, sva se začela spraševati, ali je omejevanje socialnih stikov res tisto, kar si v naši družbi trenutno želimo. Sploh z vidika najinega dela na področju preventive, kjer socialni stiki igrajo pomembno vlogo. Meniva, da vsekakor ne in da bi bilo precej bolj na mestu uporabljati besedno zvezo omejevanje fizičnih stikov, saj se nenazadnje še vedno, čeprav ostajamo doma in smo fizično izolirani od ostalega sveta, družimo prek spletnih video ali avdio platform, družbenih omrežij, telefonov, balkonov in tako dalje," sta opozorila Matej Košir in Sanela Talić.

Angleški pojem "social distancing", ki je preveden kot socialno distanciranje, se po njunem prepričanju in tudi po definiciji Enciklopedije kritične psihologije ne nanaša na v zadnjih tednih sprejete preventivne ukrepe, ampak zlasti na to, v kolikšni meri ljudje občutijo bližino. Ali obratno, koliko občutijo oddaljenost in razlike med seboj in drugimi ljudmi.

Kljub fizični oddaljenosti smo si veliko bližje

Čeprav smo fizično oddaljeni drug od drugega, pa smo si glede marsičesa v zadnjih tednih vse bližje in smo vse bolj socialno povezani med seboj. S tem se strinja tudi Dejan Verčič, profesor iz ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki pravi, da smo v teh posebnih okoliščinah ravno s pomočjo družbenih omrežij, tisti, ki imamo srečo, da imamo aparate, ki nam to omogočajo, prešli v nek nov način življenja, svet digilognega.

"Družbena omrežja so nam po eni strani nadomestki za osebna druženja, po drugi strani pa dobivajo svoje življenje in vstopamo v svet digilognega, fizični oziroma analogni in virtualni ali digitalni svet se zlivata v eno. Družbena omrežja in orodja za virtualno sestankovanje, kot so Teams, Skype ali Zoom, ohranjajo naše družbene mreže, po njih se učimo delati, družiti in zabavati. Fizično ločeni, a virtualno povezani pijemo kave, si delimo večerje s prijatelji, ohranjamo družinske vezi. Mame nisem v živo videl že dva meseca, pa se zahvaljujoč tehnologiji te dni druživa več, kot sva se prej. Tudi svoja vnuka vidi pogosteje, pa čeprav ju ne more fizično objeti," je dejal. Verčič opominja tudi na to, da tudi če sicer običajno živimo mimobežno in si posvečamo premalo pozornosti, nas izjemni časi stresejo in morda se bolj zavemo, kdo so ti, ki so nam pomembni in zakaj. "Zagotovo me v vsem lanskem letu ni toliko ljudi vprašalo, če kaj potrebujem, kot zadnji mesec; in zagotovo nisem v vsem lanskem letu toliko ljudi vprašal, če potrebujejo mojo pomoč, kot sem jih v zadnjem mesecu. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je, kako to medsebojno prijaznost in pripravljenost pomagati razpotegniti tudi na čas po krizi."

Sorodna novica Krizno komuniciranje: Če država ni sposobna biti nočni čuvaj, je ne potrebujemo

Z levo roko v desni žep

Občutki povezanosti, solidarnosti in sočutja nam zagotovo pomagajo, da se zavemo, da v tej situaciji nismo sami in zapuščeni. Ob tem pa je seveda izrednega pomena, kako se bosta še naprej ali se že solidarno odzivata politika in gospodarstvo, tudi delodajalci, še poudarjata Košir in Talićeva, sicer lahko "brez solidarnosti pademo na izpitu kot družba in posamezniki". V zadnjih dneh so v javnost prišle novice o morebitnih potezah okoriščanja na javnih sredstvih, zato je tukaj na mestu vprašanje, ali to pomeni, da smo že padli na izpitu iz solidarnosti?

"Vsakršna kraja, tudi javnih sredstev, je vedno zavržno dejanje ne glede na to, ali je kriza ali je ni. Žal pa v Sloveniji že vse od njenega nastanka živimo v zastrupljenem ozračju, v katerem obe polovici državljanskega telesa druga drugo doživljata kot lopove in škodljivce – vsakič pač naj bi kradli tisti, ki so v danem trenutku pri koritu. V vsej tej preganjavici je težko razbrati, kdaj gre za resne prestopke in kdaj za metanje peska v oči. Pri tem je ključno zaupanje v državo: policijo in sodišča. Žal se tudi do teh nismo in se ne obnašamo spoštljivo, kar se odraža v padajočem zaupanju – policija se še nekako drži, dostojanstvo sodišč pa smo poteptali. Na koncu se vsi skupaj počutimo nezaščiteni in prepuščeni samim sebi. Prav ta občutek pa je na jugu Evrope tisti, ki nato ustvarja vtis, da mora vsakdo poskrbeti sam zase, kakor pač najbolje ve in zna – tudi če z levo roko v desni žep," je povedal Dejan Verčič.

Protesti in karantena kot družbena pokrovka

"Zagotovo ni lahko mesec dni in več sedeti doma in čakati, da greš lahko na pošten sprehod in druženje s prijatelji ter somišljeniki. Karantena je družbena pokrovka, ki pri tistih, ki niso zadovoljni s to oblastjo, soustvarja dodaten pritisk in na koncu se bo vsa ta presežna energija morala nekam sprostiti," proteste proti vladi pretekli ponedeljek, ki so jih ljudje sicer organizirali kar preko družbenih omrežij, komentira Verčič. "Protesti in demonstracije so v odprtih družbah in političnih demokracijah legitimni načini izvajanja pravic do svobode mišljenja, izražanja in združevanja. Družbeni aktivizem ne le da ni slab, temveč je najpogosteje dober. V primerjavi z mnogimi starejšimi demokracijami, kot sta Francija ali ZDA, imamo pri nas še malo javnega izražanja nezadovoljstva z vsakokratno oblastjo. Moramo pa se naučiti kulturno in miroljubno izražati svoje nestrinjanje z družbenimi in političnimi nasprotniki. Nimamo demokratične tradicije, na Slovenskem so cesarjevali ter kraljevali drugi in še to po načelu deli in vladaj – tudi zato se tako radi ravsamo sami med seboj, namesto da bi vsi skupaj naredili kaj koristnega za vse. Tega se kot politična skupnost še nismo naučili."

Družbene posledice bodo razvidne šele po vzpostavitvi normalnega stanja

"Stanje je vseeno drugačno kot npr. v primeru poplav, potresov, trenutnih finančnih stisk posameznikov in družin. V primeru te krize bodo posledice zagotovo prišle na dan šele po vzpostavitvi kolikor toliko normalnega stanja. Že zdaj številni strokovnjaki na primer psihologi in psihoterapevti opozarjajo na posledice na duševno zdravje velikega deleža prebivalstva, ko bo enkrat ta epidemija za nami," dodajata Košir in Talićeva, ki opozarjata tudi na potrebe po zagotovitvi kakovostnih preventivnih programov in terapij oziroma psihosocialnih intervencij za odrasle in otroke. "Še posebej bodo na udaru starejši, bolniki in psihično in fizično izgorelo zdravstveno osebje, policisti, gasilci, predstavniki civilne zaščite in drugi. Zanimivo bi bilo preveriti v lekarnah, za koliko se je povečala uporaba zdravil in snovi za lajšanje psihičnih težav, na primer stresa, anksioznosti, depresij. Po naših podatkih verjetno kar precej," še dodaja Matej Košir.