Po zadnjih podatkih je namreč zaradi covida-19 ali njegovih posledic pri nas umrlo 106 ljudi, med njimi je bilo kar 86 stanovalcev domov za starejše, kar je več kot 80 odstotkov vseh umrlih prebivalcev za to boleznijo pri nas.

Navodilo strokovne svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje je bilo, naj okužene stanovalce izolirajo v domovih, Dušan Keber, strokovnjak za zdravstvene politike, pa meni, da je bila ta odločitev, da se bolne in okužene zadrži v domovih, slaba in ima tragične posledice. “Znano je, da so, kjer se ljudje gibljejo, zdravi in bolni, kjer se družijo, to idealne okoliščine za širjenje okužbe. Saj smo celo iz zaporov izpustili veliko večino zapornikov začasno prav zaradi tega."

Sorodna novica Prvi val domove za starejše ujel nepripravljene, zdaj je čas za odpravo napak

Predstavniki skupnosti varstvenih zavodov so ministrstvo za zdravje opozorili, da bi bilo treba okužene nemudoma hospitalizirati, saj domovi niso zdravstvene ustanove in nimajo dovolj zdravstvenega osebja, da bi lahko okužene primerno osamili, za bolne pa kar najbolje poskrbeli.

Vendar pa njihovo mnenje ni bilo upoštevano. Še več, ministrstvo za zdravje je uvedlo vnaprejšnje razvrščanje starostnikov v domovih za starejše, da bi določili, katere bodo v primeru okužbe poslali na zdravljenje v bolnišnico in kateri bodo ostali v domu.

"Ni humano odtegniti pomoči, ki bi bila lahko učinkovita, in jemati življenja starejše osebe kot manjvredno, in za to je v tem primeru verjetno šlo. Morda na zavestni ali podzavestni ravni se je družba odločila žrtvovati starejše ljudi na račun tega, da bi morda ohranili kapacitete bolnišnic za tiste, ki jih bodo morda potrebovali. In kaj se je zgodilo, kapacitete bolnišnic so bile zasedene tretjinsko, v enem samem domu pa je bilo več okuženih in več bolnikov kot v vseh bolnišnicah skupaj," pravi Keber.

Ministrstvo za zdravje je za vse domove starejših imenovalo koordinatorje, ki so skupaj s konzilijem drugih zdravstvenih delavcev odločali, ali stanovalcem pripada zgolj paliativno zdravljenje – torej le lajšanje simptomov v domu – ali tudi zdravljenje v bolnišnici, če bi ga potrebovali.

Keber meni, da je šlo za neko triažo, ki se seveda izvaja v vojnem času ali v času naravnih nesreč. "Tudi Italiji in Španiji, ko so bile bolnišnice prezasedene, so se morali odločati, komu pripada respirator in komu ne, ampak mi nismo bili prezasedeni, mi smo delali triažo vnaprej in mislim, da je to popolnoma v nasprotju z zakoni ali pa vsaj z moralnimi normami," še dodaja.

Poleg tega o teh odločitvah zdravstveni odločevalci niso obveščali ne starostnikov ne njihovih svojcev, kaj šele, da bi pridobili njihovo soglasje.

Minister Gantar je poudaril, da bi bila selitev oskrbovancev iz domov v bolnišnice strokovno neutemeljena. "O tem odloča stroka, in ne politika, kar je edino pravilno. Da smo izpustili vse iz rok in so oskrbovanci v domovih za starejše drugorazredni državljani, je politikantstvo in krivično do vseh, ki delajo vse in še več, da so varni tako oskrbovanci kot osebje. Trdim, da je vsak, ki je potreboval bolnišnično zdravljenje, to tudi dobil."

Direktorji domov, v katerih so imeli večje število okuženih s covidom-19, pa so nam neuradno povedali, da na začetku epidemije stanovalcev niso vozili v bolnišnico. Tako je ostalo tudi po tem, ko so okuženi stanovalci začeli umirati.

Sorodna novica Sprejem novih oskrbovancev v domove za starejše možen s 25. majem?

Tudi podatki NIJZ-ja so malce nenavadni. Nacionalni inštitut za javno zdravje je 4. maja objavil podatek, da je v bolnišnicah umrlo le 10 varovancev domov, preostalih 68 pa jih je umrlo v domovih. Ko smo NIJZ prosili za sveže podatke o okužbah z novim koronavirusom v domovih starejših, smo bili zelo presenečeni, ko so nam sporočili, da je v bolnišnicah doslej umrlo 31 stanovalcev domov. Število oskrbovancev domov, ki so umrli v bolnišnicah, je torej v pičlih štirinajstih dneh poskočilo za več kot trikrat. Kako je to mogoče, ko pa je med 5. in 20. majem v Sloveniji umrlo le sedem bolnikov s covidom-19? Pojasnilo? "6. 5. 2020 je bil pravilen podatek o hospitaliziranih stanovalcih domov 24, in ne 10. Do napake je prišlo, ker smo iz domov za starejše prepozno dobili podatke o številu vseh hospitaliziranih stanovalcev in je v tabeli ostal star podatek, ki je veljal do tega datuma."

Nenavadno je, da NIJZ svoje napake, če se je res zgodila, ni opazil že prej in da tega ni nemudoma sporočil zgroženi javnosti.

Po podatkih, ki so jih objavili v Dnevniku, je bilo v Sloveniji od 319 okuženih stanovalcev domov le 52 bolnikov deležnih bolnišničnega zdravljenja, kar je le 16 odstotkov.

Največ okuženih, kar 124 stanovalcev, je bilo v Domu starejših občanov Šmarje pri Jelšah. Umrlo jih je 38 – od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici.

Čampa: V 95 odstotkih domov ni bilo okužbe

Matjaž Čampa, direktor podjetja Comett domovi, pravi, da je stališče direktorjev skupnosti socialnih zavodov, da bi okužene morali odpeljati v bolnišnice, ne glede na klinične znake, enotno. Poudarja, da je v Sloveniji kar 95 odstotkov domov brez okužbe s covidom-19 in le od trije do štirje domovi, kjer je bilo okuženih več stanovalcev in se je okužba nezadržno širila. V petih ali šestih domovih pa se je okužba ustavila pri samo nekaj okuženih stanovalcev, ki so ravnali tako, kot so sami predlagali ministrstvu za zdravje že od samega začetka, in sicer da se okuženi iz domov za starejše, tudi tisti, ki niso kazali kliničnih znakov, takoj evakuirajo na varna mesta, in sicer v bolnišnice.

Sorodna novica Domovi za starejše so še vedno tempirana bomba

"Kdaj naj se v domu odločijo, da je stanovalec dovolj bolan za bolnišnico? Dom naj bi zadržal ne samo okužene, ampak tudi bolnike z blagimi simptomi in jih premestil v bolnišnico takrat, ko je to res nujno potrebno. Ampak kdaj naj bi bilo res nujno potrebno pri bolezni, ki je tako rekoč ne poznamo," se sprašuje Dušan Keber. “Vemo, da je to nujno potrebno, ko pade koncentracija kisika v krvi do določene stopnje, vendar nisem prepričan, da bi jo lahko v vseh domovih pri vseh svojih bolnikih nenehno merili in določali tak trenutek pri dveh ali treh sestrah, ki v nočnem turnusu delajo na vseh oddelkih,” še dodaja.

"Poznane so hitre smrti tudi pri mlajših osebah, ki nastopijo v nekaj 10 minutah. Skratka pri osebah, ki so pa desetkrat bolj ogrožene kot mlajše, je pa edino varno, da jih opazujemo v zdravstvenih ustanovah – to je bolnišnica –, ne pa, da tudi to nalogo prepustimo osebju, ki za to ni usposobljeno in ki ga je premalo."

Ne glede na to, kako sporno se jim je zdelo pripravljanje seznamov stanovalcev za tako imenovano paliativno zdravljenje, številni direktorji niso aktivno nasprotovali navodilom, saj so se bali, da jih bodo okrivili za okužbe v domu, če ne bodo ubogali navodil ministrstva za zdravje.

V številnih državah EU-ja, kjer imajo precej večje število okuženih, pa vendar manjši delež umrlih stanovalcev domov za starejše glede na preostalo populacijo, ugotavljajo, da so starostnike pustili na cedilu. Pri nas strokovna komisija ministrstva za zdravje obljublja, da bodo v prihodnje primarne okužbe v domovih – če bo do njih prišlo – omejevali tako, da bodo okužene stanovalce preselili v bolnišnice. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali bi – če bi tako ravnali že od začetka – lahko rešili kakšno življenje.