Podatka o "sosedskih sporih" policija ne vodi v svojih evidencah, vodijo le statistiko po vrsti in kraju storitve prekrška. Število skoraj vseh vrst kršitev s področja Zakona o varstvu javnega reda in miru se je po podatkih policije zmanjšalo v primerjavi z lanskim letom (obdobje od 16. marcem 2020 do 31. marca 2020 v primerjavi z istim obdobjem v letu 2019). Nekoliko se je zgolj povečalo število kršitev nedostojnega vedenja do uradne osebe, je za MMC dodal predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija.

"Seveda je slika v tem obdobju odvisna tudi od tega, koliko so se ljudje že prej povezovali in kakšne odnose so imeli že prej. Sosedski odnosi so pomembni za naše življenje, pa čeprav morda v sedanjem načinu življenja ne razmišljamo toliko o njih. Lahko ga polepšajo ali otežijo. Lahko postanejo del naše socialne mreže, omogočajo medsebojno pomoč, od izposojanja moke in jajc do podpore v resnejših situacijah, lahko pa so tudi vir frustracij," je pojasnil partnerski Imago terapevt in logoterapevt Andrej Trampuž.

Pri tem je opozoril na primere, kjer se je pokazala medsosedska solidarnost. V večstanovanjskih stavbah, kjer je več starejših ljudi, so mlajši ponudili svojo pomoč pri nakupih ter dostavi hrane in zdravil svojim sosedom. Bili so primeri, kjer so nekateri celo odstopili del svojih dobrin sosedom. Ponekod so organizirali medsosedske točke, s katerimi so si olajšali skupno nakupovanje.

"Tudi na splošno se je pokazalo, da je precej ljudi poskušalo spodbuditi druge, dvigniti moralo. Sem spadajo tudi pesmi in zahvale na balkonih, humor, ki se je pojavil, različni ustvarjalni projekti, s katerimi so posamezniki poskušali prispevati nekaj za skupnost. Priložnost za vse to, pa še za kakšno besedo prek ograje, je tudi v naseljih, kjer prevladujejo v glavnem hiše," je poudaril Trampuž.

Spori, ki jih ne reši niti sodišče
Fenomen sosedskih odnosov v Sloveniji je v oddaji Jermanovo oko pred leti orisal pokojni novinar Marjan Jerman. Od težav z mejo do senc, ki so jih metale ciprese. Toda na koncu le redka pristanejo na sodišču, ugotavlja odvetnik Marko Petek. Čeprav priznava, da je poizvedovanja veliko, se številni primeri rešijo že na posvetih ali mediacijah. "Tožb se čim bolj izogibamo oz. ljudi opozorimo na posledice, ki sledijo takim tožbam. Sosedski spori običajno presegajo težave pravnih rešitev. Če so ljudje soočeni z dejstvom, da se stvari običajno ne bodo rešile dokončno, velikokrat zmaga razum nad čustvi in ljudje iščejo druge rešitve. Vsi pač moramo sobivati s sosedi, ki imajo tudi svoje pravice in prav tako se je pri sporih treba soočiti z dejstvom stroškov, časa, energije in živcev," je razložil Petek.

Hkrati pa je opozoril, da tudi v primerih, ko so zadeve peljali na več ravneh tožb (civilnih in kazenskih), to ni rešilo končne težave: "Običajno tožba umiri situacijo zlasti v primerih, kjer gre za hujše sosedske spore, kjer gre za kulturne razlike, ki jih je težko preseči, in v teh primerih je tožba nujna, da se stvari vsaj za silo postavijo na svoje mesto."

Od hrupa do poniževalnega obnašanja
Čeprav je karantena ustavila javno in družabno življenje, vsakdanje težave niso izpuhtele. Enako je po Trampuževem mnenju z nesoglasji zaradi zemljišč, meja, razlik v pogledih na svoje pravice v odnosu do sosedov.

A ob tem našteva bolj pogoste sprožilce za frustracije in trenja v tem obdobju: kršenje dogovorov in norm, ki veljajo v določeni skupnosti, neprimerna ravnanja glede na ukrepe, pomanjkanje obzirnosti do drugih ali celo brezbrižnost do njih in njihovih potreb. Mednje spadajo npr. povzročanje hrupa v stanovanjih, preglasna glasba, neupoštevanje ukrepov, ki veljajo za vse in varujejo celotno skupnost, poniževalno obnašanje do drugih, ravnanje s svojimi hišnimi ljubljenčki na način, ki je moteč za druge, prisvajanje ali onesnaževanje skupnih površin itd.

"Ne tako redko ljudje vidijo predvsem svoje pravice in potrebe ter se ne vživijo v potrebe in pravice drugih ljudi. Če se osredotočamo predvsem na svoje pravice in potrebe, nismo pa pripravljeni vstopiti v kožo drugih, prisluhniti temu, kako se počutijo ob nas, s čim morda prestopamo njihove meje, kaj bi oni želeli z naše strani, lahko to vodi v spore. Preden sodimo druge, se vprašajmo, kako dober sosed ali pa partner, starš, brat, sestra, prijatelj, sodelavec ... smo mi sami," svetuje Trampuž.

Večje težave znotraj štirih sten
Pri tem Petek še dodaja, da bi lahko v tem obdobju znova vzniknile težave, ki so bile v preteklosti že kdaj zaznane in se zdaj samo stopnjujejo zaradi tega, ker smo doma in imamo tudi čas razmišljati o sosedskih težavah ter jih tudi reševati. Toda Petek še navaja, da večjega povpraševanja po odvetniških storitvah v zadevah sosedskih sporov niso imeli v zadnjem mesecu.

"Posledično se nam zdi, da so ljudje zadevo vzeli resno, in so se ‒ očitno ‒ manj ukvarjali s težavami na področju sosedskih sporov oz. so jih očitno sami reševali. Največ se je povečalo povpraševanje v delovnopravnih zadevah in stikih z otroki, saj je to v tem času zelo oteženo. Mogoče so ljudje, sosedje, stopili skupaj in si pomagajo," je sklenil Petek.

Sorodna novica Neznosnost štirih sten: Karantena kot prosti poligon za nasilje v družini

Smo Slovenci dobri sosedje?
Kakšen odnos imamo do soseda, je dobro vprašanje, ki ga je smiselno zastaviti predvsem samemu sebi, je prepričana psihološka stroka. "Nemalokrat se v odnosih preveč ujamemo v pomanjkljivosti ter spregledamo količino in pomen že obstoječih pozitivnih plati. Včasih lahko že ena pomanjkljivost prekrije številne druge dobre stvari, tako pri drugih ljudeh, vključno z našimi bližnjimi, sosedi, sodelavci, prijatelji, kot pri sebi in svojem življenju. Opaziti, pa tudi izraziti dobre stvari, ki že obstajajo, je dobra osnova za dobre odnose tako z drugimi kot samim sabo in svojim življenjem, omogoča pa tudi lažjo pot do sprememb, ki si jih morda še želimo. Pogosto je težava tudi v tem, da se zaradi manjka veščin konstruktivne in povezavalne komunikacije ne uspemo na prijazen način pogovoriti o svojih pogledih, občutkih in željah, in zato ne vidimo drug drugega zares pravilno ter se po nepotrebnem zapletemo v situacije, ki dostikrat v resnici niso tako slabe, kot jih doživljamo, oziroma ne uspemo hitreje in lažje priti do skupnih rešitev v primeru različnih pogledov," je poudaril Trampuž.

Petek vseeno poudarja, da smo Slovenci dobri sosedje: "Mogoče nam manjka malo več povezanosti, solidarnosti in medsebojne pomoči, ki bi si jo lahko nudili, vendar se mi zdi, da je to prinesel čas naših hitrih in stresnih življenj. Manj se družimo in več delamo, posledično pa odnosi niso več tako kakovostni. Nesoglasja vedno bodo in tega ni mogoče preprečiti, saj smo si ljudje različni, vprašanje pa je, ali lahko ta nesoglasja obdržimo na ravni sporazumov v dobro skupnega bivanja ali pač ne, in potem se ljudje znajdejo v pisarnah, kot je naša."

Nasveti strokovnjakov Andreja in Maje Trampuž, kako zgladiti odnos s sosedom brez vmešavanja policije ali pozneje odvetnika oziroma mediatorja?

• Odločimo se, da smo bolj prijazni v odnosu in poskrbimo za več lepih izkušenj za vse, ki so v odnos vpleteni. Lahko gre za nekaj prijaznih besed, sproščen, prijazen pogovor, kakšno pohvalo ali zahvalo, nekaj prijetnih, sproščenih ali celo zabavnih trenutkov oziroma dejavnosti, kakšno uslugo ali pomoč ter morda celo za takšno ali drugačno čustveno podporo. Za vse to je prostor tudi v odnosih s sosedi.
• Zmanjšamo svoja nekonstruktivna vedenja, s katerimi sami prispevamo k morebitnim nesoglasjem.
• S psihološkega vidika pri konfliktu pogosto ne gre le za konkretne okoliščine, temveč za to, na kakšen način mi doživljamo in vidimo položaj. Se pravi, za naše notranje doživljanje, občutke in predstave, povezane s položajem, kar je pogosto močno povezano z nami in našo življenjsko zgodbo, včasih celo bolj kot z dejansko situacijo. To je navadno glavno gorivo v sporih. Če tega ne bi bilo, bi bili veliko bolj sposobni na miren, prijazen in sodelovalen način iskati skupne rešitve oziroma možnosti, ki bi bile sprejemljive za vse. Zato je zelo smiselno pri sebi preveriti stvari tudi s te perspektive.
• Pomembno je, da izstopimo iz svojih obrambnih načinov, iz plesa medsebojnega napadanja, izsiljevanja in ignoriranja, ter s svoje strani vzpostavimo konstruktivno in povezovalno komunikacijo.
• Pri tem je pomembno, da smo sami umirjeni in da damo drugemu enako možnost. Zato je dober način prijazno vnaprejšnje povabilo na pogovor, ki tudi drugemu omogoča, da se nanj notranje pripravi.
• Ko pripovedujemo o svojih perspektivah, je pomembno, da govorimo o sebi, in to na čim bolj varen in prijazen način. Ključno je, da se izognemo kritiziranju drugega, izsiljevanjem, zahtevam, pritiskom in pridigam, saj drugemu navadno sporoča le to, da tak, kot je, ni v redu, ter spodbuja njegove obrambne mehanizme.
• Pomembno je tudi, da podelimo dovolj informacij o svojih potrebah, občutkih in pogledih, da nas drugi lahko razume. Kot dobrodejno se izkaže tudi, da smo pri sporočanju jedrnati, pa tudi da se pogovarjamo le o eni stvari naenkrat.
• Ob vsem tem pa je morda najbolj bistveno, da smo tudi sami pripravljeni prisluhniti sogovorniku, se potruditi razumeti njegova razmišljanja in občutke, morda preveriti, ali smo ga sploh pravilno razumeli, ter iskati skupne rešitve.
• Ne glede na to, v kako zahtevni situaciji smo, lahko prvi začnemo iskati konstruktivne poti ven iz nje. Pot do spremembe na bolje se vedno začne v nas. Najpomembnejši ključi do sprememb na bolje obstajajo v nas samih.