Že od vsega začetka se kot pomemben kaže moški spol, zelo velik dejavnik tveganja so višja starost in pridružene bolezni; v zadnjem času, ko je več obolelih tudi na zahodni polobli, med dejavnike uvrščamo tudi debelost. Vse manj pa se omenja arterijsko hipertenzijo, ki je bila na začetku zelo pomemben dejavnik. Drugo veliko vprašanje, ki je povsem črna luknja, pa je še vedno, kakšna je imunost po preboleli bolezni, koliko časa smo odporni. Ne vemo, koliko časa in v kakšni stopnji se obdrži protitelesna zaščita.

Več v pogovoru z infektologinjo Matejo Logar.

Prav nedavno so pri nekaterih ljudeh, ki so bolezen že preboleli, dokazali vnovično okužbo. Kakšen pa je bil potek bolezni v tej drugi, zaporedni pojavitvi?
Ti, ki so se znova okužili, niso imeli simptomov. Našli so jih samo na podlagi epidemioloških podatkov, da so torej bili nekje, kjer je virus prisoten, ali da je nekdo v njihovi okolici zbolel, prepričljivih znakov okužbe pa niso imeli. Je pa pri njih vnovična okužba nastopila relativno zgodaj po preboleli bolezni. Gre le za nekaj mesecev, ko še pričakujemo, da posameznik ohrani zaščito.

Koronavirus Sars-CoV-2 bo zagotovo med ljudmi krožil še dolgo časa. Lahko pričakujemo podobno postopno sožitje s človekom kot pri preostalih koronavirusih, ki nam povzročajo običajne prehlade?
Zelo verjetno. O tem govorimo tudi, kadar se pojavi nov sev gripe. Na začetku vsi, ki s tem tipom gripe še niso bili v stiku, zbolevajo. Ko pa se prekuži zadostno število ljudi, ko učinke pokaže tudi cepljenje, pa zboleva le majhen odstotek ljudi, čeprav je virus še naprej prisoten v populaciji. Se pravi, bo tudi tukaj, ko bomo enkrat dovolj prekuženi, virus verjetno ostal med nami, a ne bo zbolevalo tako veliko število ljudi. Skrb vzbujajoče pa je, da pri drugih virusih, ki povzročajo okužbe zgornjih dihal, zelo redko vidimo tako težke primere okužbe, kot jih videvamo pri okužbah z novim koronavirusom, da torej pri ljudeh, ki so sicer zdravi, bolezen napreduje v okužbo spodnjih dihal. Nekaj podobnosti je vseeno z virusom gripe, tudi ta lahko pri nekaterih, sicer relativno zdravih ljudeh prizadene spodnja dihala, a bistveno manj pogosto kot novi koronavirus. Tudi če bo v prihodnosti zaradi vse večje prekuženosti in precepljenosti zbolevalo manjše število ljudi, se najbrž temu, da bo bolezen pri nekaterih napredovala v okužbo spodnjih dihal, ne bomo mogli izogniti.

A ne gre le za spodnja dihala. Virus povzroča škodo tudi v drugih telesnih sistemih?
Primarna vstopna točka so dihala in ta so na začetku najbolj prizadeta. Kar veliko pa je tudi opisov o prizadetosti srca in nastanku motenj srčnega ritma, predvsem v akutni stopnji bolezni. Pogosto se lahko pri ljudeh, ki prebolevajo bolezen v težji obliki, pojavi odpoved ledvic, zelo pomembna negativna lastnost virusa je tudi njegov vpliv na žile. Notranji sloj žil namreč uničuje virus in zaradi tega nastane vnetna reakcija. Ta ima lahko različne posledice: v pljučih lahko nastopi povečana prepustnost za tekočine, težje postane izmenjavanje plinov, pojavi se potreba po kisiku in mehanski ventilaciji. Če pa se to dogaja v majhnih žilah, lahko vnetna reakcija vodi do tromboze žile. Žila se zapre, nastanejo strdki, ki lahko ob zamašitvi večje žile povzročajo hude motnje prekrvavitve. Dokazano je tudi, da imajo mlajši ljudje, ki so preboleli samo blago obliko covida 19, v naslednjih mesecih večje tveganje za možgansko kap. Ne gre torej le za akutno stopnjo, ampak med drugim za to, kar se dogaja pozneje. Bolniki poročajo tudi o kar precejšnjih težavah s spominom in koncentracijo po preboleli okužbi, kar lahko povezujemo s prizadetostjo centra za voh v možganih. Znano je, da je v akutni stopnji bolezni pogosto prizadet vonj, centra za voh in spomin pa sta zelo blizu skupaj. Možno je torej, da virus prizadene ob centru za voh tudi center za spomin. Kakšne bodo dolgoročne posledice, pa še ne moremo reči.

Ne govorimo le o akutni stopnji, pri določenih ljudeh se simptomi raztegnejo v daljše obdobje, ti posledice bolezni prebolevajo zelo dolgo. Kolikšen je odstotek takšnih bolnikov?
Tretjina ljudi ima po treh do štirih mesecih še vedno enega ali dva simptoma, najpogosteje gre za utrujenost, slabšo kondicijo, ne morejo se vrniti k normalnim dejavnostim, ki so jih lahko opravljali pred boleznijo. Sledijo različni glavoboli, izpadanje las. Med drugim in četrtim mesecem približno od 10 do 20 odstotkov ljudi navaja prehodne težave s sklepi. Ti jim začnejo otekati in postanejo boleči, skratka, nakazuje se avtoimunski potencial. Virus neustrezno aktivira naš imunski sistem, ki potem napada svoje lastne celice.

Izzvenijo ti simptomi sami po sebi ali lahko ostanejo trajni?
Za zdaj pri bolnikih, ki jim sledimo, izzvenijo sami po sebi. Če so težave hude, svetujemo simptomatsko zdravljenje z zdravili za zmanjševanje bolečin, nesteroidnimi antirevmatiki …, kakšno bolj specifično zdravljenje pa na srečo za zdaj ni bilo potrebno. Najbolj moteče so predvsem dolgotrajna utrujenost in težave s koncentracijo in spominom.

Zaradi varovanja podatkov v Sloveniji zelo malo izvemo o bolnikih. Govorimo predvsem o številkah, ne pa toliko o poteku bolezni pri njih. Če pogledava povprečje: skozi kaj gredo ti bolniki, koliko je takih, ki imajo zelo blage simptome, in koliko tistih, ki bodo bolezen prebolevali dalj časa in z morebitnimi zapleti?
Akutna bolezen v 80. odstotkih poteka tako, da jo lahko prebolimo v domačem okolju – nekateri z več, drugi z manj težavami. Vsaj tretjina teh, ki prebolevajo v domačem okolju, ima več kot tri simptome, morda celo pet. V prvih dneh imajo veliko težav in se čutijo zelo bolne. Dvajset odstotkov je takih, ki potrebujejo sprejem v bolnišnico, nekateri zaradi poslabšanja osnovne bolezni, druge pripelje visoka vročina, nekaj jih potrebuje dodatno zdravljenje s kisikom. Od pet do deset odstotkov pa je takšnih, ki potrebujejo zdravljenje v intenzivnih enotah. Okrog pet odstotkov vseh, ki zbolijo, potrebuje intubacijo in mehansko predihavanje. Izhod bolezni je zelo odvisen od starosti in naših osnovnih bolezni. Smrtnost se zelo poveča po 65. letu in je po 80. letu več kot 80-odstotna.

Nekaj dejavnikov za hujši potek bolezni ste že omenili, kako pa je z vplivom krvnih skupin?
Ja, sredi poletja so se pojavili podatki, da bolezen težje prebolevajo tisti, ki imajo krvno skupino A, tisti s skupino 0 pa naj bi prebolevali v blažji obliki, a raziskovalcem nato tega ni uspelo potrditi. Potekajo pa nekatere genetske raziskave, tako da se bo zelo verjetno pokazal kakšen genetski dejavnik, ki vpliva na potek bolezni, a natančnejših podatkov za zdaj nimamo.

Ta hip imamo občutno povečanje števila okužb pri nas. Kje v drugem valu smo?
Upam, da smo ta hip nekje na platoju, da smo z ukrepi, ki veljajo zdaj, vsaj zamejili širjenje okužb in da ne bomo prešli v eksponentno stopnjo epidemije. Upam torej, da bomo čez 14 dni začeli trend upada števila okuženih.

To je najverjetneje odvisno tudi od tega, ali smo dovolj uspešno zamejili vhod virusa v državo?
Zadnji teden imamo relativno malo uvoženih primerov, ta del smo nekako obvladali. Večja težava pa je kroženje virusa v populaciji. Problematično je, da predvsem mlajši ljudje, stari od 17 do 35 let, izkazujejo nekakšno lažno solidarnost in ne želijo izdati, s kom so bili v stiku, da ne bi nato tem ljudem nakopali težav. Hkrati pa se ne zavedajo, da mogoče kateri od njih ne ve, da je okužen, in nehote širi virus naprej. Preveč lahkotno dojemanje bolezni je nevarno zaradi poznejših zapletov, o katerih še vedno vemo zelo malo. Tudi če imamo blago obliko bolezni, to še ne pomeni, da pozneje ne bomo imeli zapletov, kot je povečano tveganje za nastanek tromboze, možganske kapi … Prav tako ne vemo, kaj bo z avtoimunskimi posledicami. To, da smo mladi in zdravi, nas pred poznejšimi zapleti covida 19 ne ščiti.

Kako pa sami berete spletne zapise slovenskih vplivnežev, ki jih ljudje množično delijo in v katerih avtorji odkrito izražajo dvom o bolezni?
Pri primarnem zapisu so me od nadaljnjega branja odvrnili že uvodni stavki, tako da sem brala predvsem odgovore kolegov nanj. Na spletu najdeš informacije, ki jih želiš. Zelo zanimivo je, da se potrudiš zanikati strokovno informacijo, ne potrudiš pa se potrditi svoje informacije. Da bi torej preveril, kje je primarni vir, na koga se ta sklicuje. Tu gre za iskanje pozornosti, morda za klic na pomoč, težko je ocenjevati, kaj je zadaj. So pa takšne trditve nevarne.

Je pa res, da zdaj živimo v res ugodnih časih. Z izjemo zdajšnjega in nekaj preteklih krajših obdobij se kot civilizacija zaradi uspeha cepljenja nismo spopadali z večjimi epidemijami, ki so bile še pred pol stoletja veliko bolj preteča nevarnost. Pozabili smo že, kako je to …
Zelo zanimivo je pogledati, kakšna so bila navodila za preprečevanje španske gripe v letih 1918/1919. Zelo podobna temu, kar svetujemo zdaj. Zanimivo je brati zapise, kako so se jim skušali ljudje tudi takrat izogibati, le da so bile kazni tedaj bistveno drugačne. V Združenih državah Amerike so te lahko tudi ustrelili, če nisi hotel nositi maske. Gre torej za to, da zdajšnji ukrepi niso nekaj novega. Vemo, da so učinkoviti, saj so bili v preteklosti že večkrat preizkušeni. Današnje razmere so seveda nekaj novega in nenavadnega … A spomnimo se časov, ko so se pojavili varnostni pasovi in se marsikdo ni pripasal, ker naj bi ga pasovi omejevali; potem so se pojavile čelade pri smučanju in so jih ljudje sprva zavračali, ker da so moteče in z njimi slabše slišimo; ko so se pojavile zračne blazine v avtu, so imeli ljudje prav tako pomisleke … Tudi pri maskah gre za nekaj novega, a nanje se bomo morali navaditi, nimamo druge izbire. Poskušati je treba najti optimalen način, da lahko kolikor toliko normalno živimo.

Kako močno se je virus spremenil do zdaj? Kako zelo drugačni so sevi, ki zdaj krožijo med nami, v primerjavi s tistimi, ki so nas ogrožali v zgodnjepomladanskem obdobju? So spremembe pri virusu morda tolikšne, da bi lahko že vplivale na potek bolezni in kužnost?
Izrazito spremenjenega poteka bolezni nismo opazili. Tudi mutacije, ki nastajajo, niso na takšni ravni, da bi se spremenila kužnost virusa ali njegova patogenost. Tega v nobenem laboratoriju za zdaj še niso potrdili. Je pa pri nas ta hip razmerje med tistimi, ki so zboleli, in tistimi, ki imajo hujši potek bolezni, res boljše, kot je bilo v spomladanskih mesecih, in morda je to na račun tega, da je količina virusa, ki so jo prejeli, nekoliko manjša. Kljub vsemu se namreč v tem obdobju več gibamo zunaj, odpiramo okna, se pravi da je morda sama koncentracija virusa, ki jo prejmemo, tudi pomembna za to, kako hudo bomo zboleli.

Je mogoče vplivati na to, kolikšno koncentracijo virusa vdihnemo, je to odvisno od načina dihanja?
Obstajajo ljudje, ki s svojim načinom govorjenja zelo dobro širijo virus, in so ljudje, ki govorijo na drugačen način in virusa ne širijo tako dobro. Vsekakor je pomembno, da poskusimo v zaprtem prostoru, v katerem smo s človekom, ki ga ne poznamo oziroma ni del naše družine, zagotoviti večji pretok zraka, ob hkratnem vzdrževanju razdalje, uporabi mask in higieni rok. Za vse patogene v prostoru namreč velja, da se lahko njihova koncentracija zmanjša do te mere, da niso več kužni, če prostor dobro prezračimo. Z upoštevanjem vsega tega bomo z veliko verjetnostjo zmanjšali možnost, da bi zboleli.

Koliko ljudi v povprečju okuži posameznik, ki preboleva novi koronavirus?
Odvisno od tega, koliko je virusa v sami populaciji. Te številke se spreminjajo. Še vedno velja, da 80 odstotkov zbolelih okuži enega ali maksimalno dva, 20 odstotkov jih okuži tudi štiri, šest ali celo več ljudi. Spet je odvisno od tega, koliko virusa imamo v dihalih in kako se držimo ukrepov. Tu so podatki zelo različni. Najprej se je govorilo, da naj bi en človek okužil štiri druge, potem so to število zmanjšali. Zdaj bi lahko rekli, da en okuženi v povprečju okuži od dva do tri ljudi.

Koliko pa je virusa v populaciji pri nas?
Verjetno več, kot ga zaznamo. Tisti, ki so blago bolni in imajo relativno malo težav, seveda ne bodo šli k zdravniku. Tako da so realne številke najbrž približno trikrat večje. V populaciji je trikrat več okuženih od teh, ki jih zdaj dokažemo.

Dotakniva se še področja zdravil. Kaj se je doslej izkazalo za učinkovito in pri katerih skupinah bolnikov?
Na začetku smo zdravniki čutili veliko potrebo po tem, da bi bolnikom nekaj dali in jim na tak način olajšali prebolevanje bolezni. Takrat je bilo tudi zelo veliko informacij o tem, kaj je učinkovito in kaj ne, šlo je predvsem za informacije iz laboratorijev, a se je pozneje izkazalo, da velika večina teh zdravil klinično ni učinkovitih. Pri nas bolnikom, ki ne potrebujejo intenzivnega zdravljenja in so klinično stabilni, ne dajemo nobenih zdravil, po potrebi se odločimo le za simptomatsko zdravljenje. Pri tistih, ki se jim začne stanje na oddelku slabšati, pa uporabljamo deksametazon in remdesivir. To sta zdravili, ki sta se izkazali za najučinkovitejši. A tudi tukaj ne moremo govoriti o tem, da gre za neko čudežno zdravilo. Pri deksametazonu gre predvsem za to, da umiri imunski odziv, ki je lahko pri nekaterih pretiran in povzroča dodatno škodo, remdesivir pa naj bi vplival na razmnoževanje virusa, torej na število njegovih kopij in število okuženih celic.

Najverjetneje ste poleti infektologi z zanimanjem spremljali stanje na južni polobli, kjer so imeli zimo. Zanimivo je, da ponekod sploh niso imeli sezone gripe. Gre to pripisati korenitim higienskim ukrepom zaradi novega koronavirusa? Kakšen razvoj sezone gripe in drugih prehladnih obolenj lahko napoveste za zimsko obdobje na severni polobli?
Ja, Novozelandci, če se ne motim, niso imeli nobenega prijavljenega primera gripe, a moramo vedeti, da so bili res ves čas zaprti in so močno zaostrili ukrepe. V Avstraliji, kjer so se manj omejili, so imeli nekaj primerov, a bistveno manj kot sicer. To kaže, da so maske zelo učinkovite pri preprečevanju gripe. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da v Evropi ne bomo imeli gripe, saj je tu bistveno več migracij, občutno več je gibanja, ampak upajmo, da bomo imeli s sprejetimi ukrepi in cepljenjem, ki je na voljo za gripo, manjše število bolnikov, ki bodo zboleli za gripo. Tudi drugi virusi se pretežno širijo kapljično in tudi tukaj imajo maske, razkuževanje in higiena kašlja velik pomen.

V zadnjih mesecih je vse več potrditev, da za covidom 19 zbolevajo tudi otroci. Ponekod predstavlja njihov delež tudi do deset odstotkov vseh okuženih. Kaj svetujete staršem, ki jim otrok blažje zboli, smrka? Zagnati paniko, se samoomejiti ali je skrb ob takšnih simptomih pretirana?
Nahod in kihanje se nista izkazala za zelo pogosta simptoma pri covidu 19. Nizozemci, ki so že pripravili priporočila za pediatrično populacijo, so se odločili, da otroci, ki imajo samo nahod, ki se dobro počutijo in nimajo vročine, ne potrebujejo testiranja in lahko gredo v vrtce oziroma šole. Pri nas podobna navodila ravno pripravljamo, potrebna bodo usklajevanja, sicer bomo imeli zaradi tega velik izpad v službah, težko bo organizirati vsa varstva. Nujno bo ubrati neko srednjo pot.

Kakšen pa je način prenosa pri otrocih? Kot pravijo nekatere raziskave, naj bi večina otrok virus dobila od odraslih. Nasprotno, torej da bi otrok okužil odraslega človeka, pa naj bi se zgodilo precej redkeje.
To sta pokazali dve raziskavi, ki navajata, da v družinah otroci niso bili primarno bolni. Menim, da je to bolj posledica tega, da so bili šole in vrtci zaprti in so bili otroci v glavnem doma, starši pa so hodili v službo in trgovino in so imeli zaradi tega večje možnosti za okužbo. Po drugi strani pa so raziskave tudi pokazale, da predvsem najstniki zelo dobro širijo okužbo in da je koncentracija virusa v izločkih dihal pri majhnih otrocih večja kot pri odraslih. Verjetno se bo naše dojemanje okužb pri otrocih v prihodnjih mesecih nekoliko spremenilo, zelo verjetno bodo postali tudi otroci tisti, ki bodo lahko predstavljali vir okužbe.

Kaj pa prenos okužbe z bolne nosečnice na plod?
Za zdaj je znan samo en francoski opis novorojenčka, ki naj bi bil pozitiven v nekaj urah po porodu, a se je tukaj porajalo veliko dvomov o tem. Mama bi namreč lahko bila z virusom kolonizirana v nožnici in bi se otrok okužil šele ob prehodu po porodni poti. Nosečnice tako niso zelo ogrožene za to, da bi prenesle okužbo na plod. Za zdaj ni dokazov, da bi virus povzročal okvare pri plodu. Vse nosečnice, ki so bile pri nas okužene, so brez težav donosile in tudi varno rodile, tako da virus za nosečnice ne pomeni posebnega tveganja.

V zadnjih mesecih uporabljamo zelo veliko razkužil, kar nekatere ljudi skrbi, zlasti glede vpliva na zdravje otrok. Obstaja kakšna povezava med pretirano uporabo razkužil in večjo možnostjo za pojav avtoimunskih bolezni? Ima lahko pretirana uporaba razkužil pri posamezniku negativne učinke?
Težko je govoriti, kaj je pretirana uporaba. Medicinska sestra, ki dela v enoti za intenzivno terapijo, si v enem turnusu razkuži roke od 70 do 100-krat. Zagotovo si noben otrok ne bo v enem dnevu tolikokrat razkužil rok … Resda gre za odrasle ljudi, a nismo opažali nobenih neželenih učinkov, ki bi bili povezani s sistemskim delovanjem razkužila. Če si na dan roke razkužimo desetkrat, to zagotovo ne bo vplivalo na naš imunski sistem ali sprožalo avtoimunskih reakcij. Je pa zelo pomembno, da razkužila nikoli ne nanašamo na mokre roke. Rok si nikoli najprej ne umijemo in nato še mokre razkužimo. V takem primeru lahko nastane vnetje, roke lahko postanejo rdeče, koža se nam lušči, razkuževanje samo pa postane zelo neprijetno.

Kaj pa povezava med uporabo razpršilnih razkužil in pojavnostjo KOPB?
Nisem privrženka razkužil, ki se razpršijo. Za učinkovito razkuževanje rok moramo nanesti zadostno količino razkužila, česar pa z razpršilom ne moremo doseči. Takšna razkužila lahko zaidejo v sluznico in jo okvarijo. O KOPB-ju ne bi ravno govorila, lahko pa se vnamejo očesne veznice ali nastanejo alergične reakcije na nosni sluznici zaradi neposrednega toksičnega delovanja alkohola. Razkužila za roke niso primerna za sluznice in to moramo upoštevati.