V Odmevih je gostoval Janez Tomažič z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. V pogovoru z voditeljem Igorjem Bergantom je med drugim razkril, kaj se mu zdi doslej najpomembnejše sporočilo epidemije.

Zakaj je razumevanje kužnosti tako pomembno?

Koliko časa je oseba s covidom-19 kužna, je zelo pomembno epidemiološko vprašanje. Nalašč, namenoma sem rekel 'oseba' s covidom-19. Zato, ker so tudi brezsimptomne in predsimptomatske osebe kužne. In to je pravzaprav ahilova peta te pandemije.

Sorodna novica Policija prvi dan omejitve na občino izdala 57 nalogov

Gre za vprašanje trajanja. Koliko časa je nekdo kužen. Kako je zdaj s tem?

Oseba, ki zboli, je že dva dni pred nastopom bolezni kužna. Potem v naslednjih dneh je kužnost velika. Nekje po petem dnevu pa kužnost rapidno pade. Osebe so zelo različno kužne. Imamo tako imenovane superprenašalce, trosilce, in če naletimo na tako osebo in nimamo dobre zaščite, se bomo skoraj zanesljivo okužili.

Seveda ne moremo vedeti, kdo je ta supertrosilec, in tudi ta oseba sama ne ve, da sodi v to kategorijo ljudi.

Točno to je težava. Nikoli ne vemo, kje se te osebe najdejo. Seveda je več priložnosti na druženjih v zaprtih prostorih, kjer je veliko ljudi, in če je vmes taka oseba, se virus zelo hitro razširi. Večina ljudi, ki so okuženi, ne zboli, v povprečju nekje 80 odstotkov.

Ali vemo kaj novega konkretno o kužnosti teh ljudi brez simptomov?

Te osebe ne kašljajo, ne kihajo, ne smrkajo. Ampak zaradi tega, ker nimajo težav, po navadi tudi preventiva ni dobra. Če smo s temi osebami skupaj nekje 15 minut in nimamo maske, nimamo zaščite, je razdalja krajša od metra in pol, je velika verjetnost, da se okužimo, sploh če gre za trosilce.

Kakšne so smernice? Kaj nam državljanom ob vsej tej godlji in tudi različnih informacijah, ki tudi begajo ljudi, svetujete?

Pri osebah, ki so brezsimptomne, je priporočilo, da ostanejo v izolaciji – ker je seveda kužnost zelo povezana s trajanjem izolacije – deset dni po prvem pozitivnem testu. Če gre pa za osebo, ki ima hudo bolezen ali imunsko motnjo, pa je ta interval 20 dni od prvega pozitivnega testa.

Otroci zbolevajo redkeje. Doslej so izhajali tudi iz tega, da virus prenašajo v manjši meri. Ali najnovejše raziskave to še vedno potrjujejo in kaj to pomeni za srečevanje otrok?

Študentom vedno rečem, da so otročiči mali "bioteroristi", ker zelo širijo predvsem viruse nahoda, tudi herpesviruse. K sreči pri covidu-19 ni tako. Smo sicer nekoliko presenečeni, ampak zadovoljni.

Ampak pazljiv je treba biti v vsakem primeru.

Absolutno.

Sorodna novica Poklukar (UKC LJ) po srečanju z Janšo: Manjka nam kadrov, manjka nam kapacitet

Kar zadeva imunost: nazadnje smo mediji poročali o britanski raziskavi, ki naj bi raziskovala povezanost med brezsimptomatskim potekom okužbe in imunostjo. Češ tisti, ki nimajo simptomov, pa so okuženi, v bistvu tudi ne razvijejo imunosti. Kako je s tem?

Danes vemo, da je kratkotrajna imunost – to je na temelju raziskav na opicah, primatih. Potem tudi na raziskavah na brezsimptomnih in asimptomatskih osebah, ko so spremljali zaščitna protitelesa, torej t. i. nevtralizacijska protitelesa. In pa tudi na temelju navadnih koronavirusov, ki povzročijo prehlad. In iz vseh teh raziskav ugotavljamo: nekje od dva do tri mesece traja imunost. Seveda pri tistih, ki so brezsimptomni ali pa so blago preboleli to bolezen, je imunost krajša, ker imunski sistem ni bil tako aktiviran.

In potem se lahko znova okužijo in znova tudi zbolijo?

Nekje v obdobju treh mesecev po prvi epizodi bolezni je malo verjetno, da se to zgodi. Tudi pozneje redko pride do reinfekcij, do ponovitve covidne bolezni. Lahko se pa zgodi. In običajno je potek bolezni blažji.

Resnost epidemije z vsemi posledicami je realnost. Podcenjevanje je lahko pogubno. Kaj je za vas najpomembnejše sporočilo te epidemije do zdaj?

Na eni strani so epidemiološki podatki teh bibličnih razsežnosti, ki so predvsem strah vzbujajoči zaradi dotoka bolnikov v zdravstveni sistem z vsemi posledicami. Kaj pa je še hudo? Za posameznika ne moremo napovedati, kako bo bolezen potekala. To se mi zdi zelo pomembno. Seveda na velikem številu vemo, da je pri starejših in ranljivih bolezen hujša, vendar pri posamezniku tega ne moremo napovedati. Pomembno se mi zdi, da vsak o tem razmisli. Da pri njem bolezen morda ne bo potekala tako blago kot pri sosedu. Da lahko okuži tudi svoje bližnje. Potem se lahko pojavijo različne moralne zadeve, občutki krivde. Mislim, da je to vedenje zelo pomembno.