Delo v zavodu ni preprosto niti v normalnih razmerah, covid-19 pa je skrb za stanovalce dodatno otežil. "Pravzaprav vsi ti zavodi, domovi za starejše, sodijo v tvegano skupino. Res je bilo težko, stresno, napeto ves ta čas. Lahko povem, da smo bili tudi zelo uspešni, dolgo nismo imeli okužb. Dejansko smo se odrekli stikom, ker nihče izmed nas ni hotel biti tisti, ki bo prinesel okužbo v zavod. Zavedali smo se, kaj bi to pomenilo za naše uporabnike. Tako smo šele konec oktobra zaznali prvo okužbo. Bilo je težko: ves čas se govori "izogibajte se stikom", in ko vstaneš in se odpravljaš v službo, veš, da greš v območje covida. To ni bilo prav preprosto," pripoveduje medicinska sestra.

Sonja je zelo ponosna na to, da so se v zavodu uspešno izogibali okužbam, vse do oktobra lani. Takrat je postalo precej naporno tudi družinam zaposlenih: "Ves čas, ko je v zavodu okužba, se moraš odrekati stikom s svojimi najbližjimi, pogrešaš jih. Hkrati pa vsak dan tvegaš, da boš okužen. Mislim, da je zdaj malo lažje, malo se je umirilo. Vidiš, da je okužba taka, da se pojavi v različnih oblikah. Hvala bogu, nismo imeli smrtnih primerov, samo en stanovalec je moral biti hospitaliziran. To nas je pomirilo, ampak nismo šli v drugo skrajnost, češ to ni nič takega. Še vedno se skrbno in strokovno držimo predpisov."

Bilo je res težko
Sonja se je kot medicinska sestra vedno zavedala pomena zaščite opreme in spoštovanja vseh mogočih zaščitnih ukrepov. Razen maske pri delu uporabljajo še vizirje, toda redno razkuževanje in distanca sta ne glede na to še vedno nujna. "Z zaščitno opremo je na začetku hudo, težko se navadiš na dihanje skozi masko. Tisti, ki so bili v rdeči coni, so bili v popolni zaščitni opremi. Delo je težko tudi brez opreme, kaj šele z njo. Naši uporabniki potrebujejo veliko stika z ljudmi, komunikacije, dotikov. Že pri izvajanju nege stopamo v intimni prostor uporabnikov. In najbolj kritičen trenutek je bil takrat, ko je res bilo hudo in ko smo jim to morali odreči. Morali smo povedati, da tega ne smemo početi, in naši uporabniki to težko razumejo. To ni bilo znamenje, da nekoga ne maraš. Bilo je res težko," še dodaja Sonja.

Bolezni v preteklosti niso izginile same od sebe
Ko so v Slovenijo začela prihajati cepiva, so bili zaposleni v domovih za ostarele in različnih zavodih med prvimi, ki jim je bilo cepivo ponujeno. Sonja odkrito prizna, da je bila na začetku skeptična: "Na prvo vprašanje, ali se bom cepila, sem rekla, da ne, ker nisem bila pripravljena, to se mi je zdelo predaleč, da bi se s tem ukvarjala, nisem se pozanimala vnaprej. Potem pa mi nekaj ni dalo miru, in ker sem navsezadnje iz zdravstvene stroke, sem začela razmišljati o tem, da se cepimo vse življenje, recimo proti tetanusu, gremo v tujino in nekatere države od nas zahtevajo, da se cepimo, tudi otroke cepimo po programu. Pomislila sem na preteklost; veliko ljudi je v prejšnjem stoletju umrlo zaradi tuberkuloze, zdaj pa te bolezni ni ali pa zanjo oboleva zelo malo ljudi. Takrat se je cepljenje izvajalo že v porodnišnici, BCG, in nihče ni vprašal dojenčka, ali se bo cepil. Zdi se mi, da smo izgubili občutek, da bolezni niso kar izginile same od sebe, ampak ob pomoči znanstvenikov, raziskav, cepiv."

Potem ko je ponujeno cepivo in mogoče stranske učinke temeljito raziskala, so se njeni strahovi razblinili. Pravi, da je zelo pomembno cepivo raziskati na straneh, ki so verodostojne in medicinsko potrjene, in da ni treba verjeti vsakemu posnetku, ki ga vidimo na kanalu YouTube, dodaja pa: "Zavedam se, da ima lahko vsako zdravilo, ne samo cepivo, stranske učinke. Tudi aspirin ali vitamin C. Ljudje smo različni in se različno odzivamo na stvari, celo na čaj. Nekaterim čisto navaden čaj lahko škoduje. Najbolj pa me je prepričalo, ko sem si ogledala spletne strani, ki so zanesljive in znanstveno potrjene, in prebrala, da se to cepivo ne razvija šele zdaj, ko se je začel covid, da niso tako hitro dosegli uspeha, ampak že 14 let opravljajo raziskave in izdelujejo cepiva proti covidu."

"Za mano pa se je za cepljenje odločil tudi mož"
Cepljenje je potekalo gladko in brez zapletov, pravi Sonja, ki gre danes v službo z eno skrbjo manj: "Pošteno moram povedati, da sem do zadnje minute iskala izgovore, da se ne bi cepila. Ta dan me je malo bolela glava, stopila sem k zdravniku in ga vprašala, ali je to kontraindikacija. Pomiril me je in rekel, da ni. Potem sem se cepila. Bila sem zraven, ko so se cepili tudi zdravniki, ki skrbijo za naše zdravje in vedo, kaj počnejo. Zdaj sem pomirjena. Za mano pa se je za cepljenje odločil tudi mož. Po cepljenju nisem imela nobene reakcije razen majhne lokalne na mestu vboda, ni bolelo, bilo je samo malo rdečine. Nobenih sprememb v splošnem počutju."

Meni, da je cepljenje rešitev, ki nam bo omogočila hitrejšo normalizacijo življenja, da so stiske, ki jih danes preživljamo, hude, ter da je v primerjavi s tem cepljenje res malenkost: "Življenje, kot smo ga imeli letos, je nepredstavljivo in pušča veliko nevidnih posledic. Veliko je stisk, ki imajo posledice za duševno zdravje vseh nas. Dvomim, da obstajajo ljudje, ki so si upali normalno živeti. Menim, da bo cepivo vplivalo na to, da se življenje hitreje normalizira. Zmanjšalo se bo število ljudi, ki umirajo za covidom. Ne želim nikogar prepričevati, da se mora cepiti, navsezadnje je cepljenje prostovoljno, to je v redu. Menim pa, da se bodo ljudje premislili in se cepili, tako kot sem se tudi jaz. Zdi se mi, da imajo zelo pomembno vlogo ljudje, ki so se cepili med prvimi, da je dobro, da njihove izkušnje pridejo v javnost, da ljudje slišijo zanje. Danes so ljudje strašno nezaupljivi. Zato se mi zdi, da imamo veliko vlogo tudi mi, ki smo se cepili, in da moramo pripovedovati o svojih izkušnjah."