Sorodna novica Poslanci z 51 glasovi zavrnili ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Prvi je na nepravičnost sedanjega sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja začel opozarjati nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, ki je tudi prvi neuspešno že leta 2004 poskušal izvesti ukinitev in zasebne zavarovalnice odrezati od denarja ter ga prenesti v skupno javno blagajno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). "Takrat so dopolnilno zavarovanje vsi hvalili, da je to nekaj super dobrega, kjer koli sem se pojavil, so me gledali z debelimi očmi," je Dušan Keber za MMC opisal, kako je bilo, ko je začel prvič opozarjati na nepravičnost dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in potrebo po ukinitvi. V zadnjih 15 letih so nato sledili še številni poskusi, prizadevanja politikov pa iz leto v leto bolj spominjajo na Don Kihotove boje z mlini na zavarovalniški veter.

Zakaj se vse od ministra Kebra naprej poskuša in poskuša, pa nikoli ne uspe? "Mislim, da imamo tukaj 50 milijonov razlogov, to je denar, ki bi ga zasebne zavarovalnice izgubile, če bi dopolnilno zavarovanje prenesli na ZZZS, torej če bi denar z zasebnih prenesli na javno institucijo," je za MMC odgovoril ekonomist Jože P. Damijan, ki je na Twitterju po glasovanju v parlamentu zapisal, da lahko uprave zavarovalnic mirno odprejo penino, ob tem pa tvitnil tudi, da se mu je kolega ekonomist že pohvalil, kako so zavarovalnicam pomagali sesuti zakon.

"Zavarovalniški lobi je gotovo eden pomembnih razlogov, da zakon ni uspel. Drugi razlog pa je nagonsko nasprotovanje, da bi tisti, ki imajo v rokah moč odločanja, sami na koncu plačevali več kot revni. Nikakor nočejo privoliti v to, da bi bili bogati bolj obremenjeni, čeprav bi bilo to pravičneje," pa je padec zakona komentiral prvi zdravstveni minister, ki se je lotil ukinjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, Keber, in dodal, da revnih nihče nikoli nič vpraša in nimajo s politiki nobenih lobističnih stikov. "Nekaj zaslombe imajo revni na levici, pri čemer ne mislim samo na stranko Levica, pač pa tudi SD, vsi drugi pa imajo revne v ustih zgolj v predvolilnih kampanjah," je dejal Keber. Za ukinitev dopolnilnega zavarovanja je soglasno zraven stopil tudi LMŠ premierja v odstopu, a prav oni so bili tisti, ki so predlagali prehodno varianto z nepravičnimi enotnimi premijami, zato jih Keber ne vidi na strani revnih, so pa vsaj podprli zakon. Vse druge stranke pa so bile proti.

"Šele zgodovina bo pokazala, kaj je v resnici kdo hotel, to, da bo nekdo plačeval 45 evrov, drugi pa 15, ni prava rešitev," je opozoril Keber, ki je prepričan, da je edina resnično pravična obdavčitev proporcionalna v obliki enakega odstotka dohodka. Način ukinjanja, ki ga je izbrala vlada v končni obliki, se je dalo "s skrajnim naporom podpirati, češ pa dajmo vsaj ukiniti dopolnilno zavarovanje, a bil je poln protislovij, nekateri poslanci so bili povsem utemeljeno prepričani, da tovrstnega zakona ni mogoče realizirati". Izvorni predlog Levice je bil malo boljši, ker je takoj rešil proporcionalno obremenitev, a tudi njihov predlog je bil problematičen. "Je pa navajal toliko različnih virov, da si je ustvaril številne nove in močne nasprotnike v gospodarstvu, pri delodajalcih itd.," je našteval Keber.

"Ukinitev dopolnilnega zavarovanja, ki sem jo sprožil pred 15 leti, je merila na to, da se odpravi krivično financiranje zdravstvenega sistema, gre za preprosto nalogo, da pol milijarde evrov, kar državljani danes že tako ali tako plačujejo, spremenimo v pravičnejšo obremenitev teh istih državljanov," je pojasnil Keber. "Popolna neresnica oz. groba laž je, ko nekdo trdi, da je to težko ali nemogoče narediti oz. da se bodo zaradi tega znižale plače, da bo ogrožena konkurenčnost gospodarstva itd. Saj bi vendar isti državljani še vedno plačevali enak denar in mimogrede, če bi revnim ostalo kaj več, bi se kupna moč prebivalstva dvignila, kar gospodarstvu koristi," je sklenil.

Krožile so številne manipulacije

V medijih smo lahko med drugim prebrali opozorila, da se bodo zaradi ukinitve plače znižale tudi za pet odstotkov. "Gre za manipulacije, ki temeljijo na različnih interpretacijah, če jih nekdo uporabi za svoje izračune, lahko zlahka manipulira s končnim rezultatom. To, da bi se plače znižale, je neumnost, saj tudi ta znesek, ki ga zdaj plačujejo, okoli 35 evrov, znižuje neto razpoložljiv dohodek ljudi in s tem plače," je pojasnil Damijan. Zdravstvo v Sloveniji bi v blagajno dobilo 50 milijonov evrov več, prispevek pa bi bil manjši, saj je bilo predlaganih 32 evrov.

Pojavljala so se tudi opozorila, da bo nastal velik pritisk na višje plače. "Tisti, ki se počutijo ogrožene, bodo naredili vse, da denarja ne izgubijo. Naročili bodo študije, ki bodo pokazale, kaj bi se morebiti lahko zgodilo v določenih hipotetičnih primerih, to pa potem uporabljajo, da lahko manipulirajo z javnim mnenjem," je nadaljeval in dodal, da politiki pač "govorijo, kot jim naročijo njihovi vodilni ali pa kot jim zadeve predstavijo lobisti".

"Podtaknjena" varovalka in padec vlade

Jabolko spora, ki je posledično privedlo do razpada vlade, je bila, vsaj zdi se tako, t. i. proračunska varovalka, ki ji je nasprotoval finančni minister Andrej Bertoncelj, minister za zdravje Aleš Šabederpa jo je na drugi strani podpiral. Oba sta podala odstopno izjavo, nato pa je odstopil še premier Marjan Šarec. Vprašanje, ki se zastavi, pa je, od kod vse to govorjenje politikov o primanjkljaju in luknjah v blagajni, ki naj bi se ob ukinitvi pojavile, in o potrebi po nekakšni varovalki. "Manko bi nastal, če bi bil nadomestni prispevek po novem bistveno nižji, če pa je podoben, do njega seveda nikakor ne more priti, ne razumem tega, mislim, da se je nekdo na podlagi lobističnih pritiskov pustil prepričati, da lahko pride do zmanjšanih prilivov, in začeli so opletati s pokrivanjem primanjkljaja in nekakšno varovalko," je odgovoril Damijan.

Luknje v zdravstveni blagajni potencialno nastajajo tudi zdaj, pa nimamo nobene posebne "varovalke", je pripomnil Damijan. Razlogi za to so po njegovih besedah številni in nepovezani z obliko zavarovanja. Lahko nastanejo izredni visoki stroški, nepričakovane izgube bolnišnic itd. "Vse skupaj je bil nepotreben vihar v kozarcu vode, kajti že danes po zakonu, če zdravstveni zavarovalnici zmanjka denarja, ta primanjkljaj pokrije država," je pojasnil, da so se v vladi prepirali o brezpredmetni varovalki. Zanimivo vprašanje, ki bi ga morali novinarji raziskati, je, koliko lobističnih stikov so imele posamezne poslanske skupine z zavarovalničarji, je sklenil Damijan.

"Gre za ukano, ob tem, ko so iskali rešitev, kako dobiti nadomestne pol milijarde, so poskušali v zakon vnesti še pokrivanje rednih izgub, ki se vsako leto tako ali tako zgodijo. Pridejo nova zdravila, diagnoze, ljudje se starajo, vsako leto je zdravstvo v izgubi, ki se vrti okoli 100 milijonov. Varovalko so podtaknili, zdelo se je, kot da dopolnilnega zavarovanja sploh ne znamo prenesti v javni sistem, ne da bi nastala neka nova luknja, to seveda ni res!" je bil Keber neposreden, kako so se redne izgube zdravstva, ki se dogajajo vsako leto, mešale z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, hkrati pa se je kot jabolko spora pojavila "varovalka". Pripravno mešanje hrušk in jabolk za zamegljevanje resnice. Že zdaj te luknje vedno pokriva proračun ali dvig premije dodatnega zavarovanja. "Zdravstvo ne more bankrotirati, nekdo bo moral ta denar v vsakem primeru pokriti," je sklenil.

50 milijonov za izdajanje položnic

Ogromno kritik slišimo na račun javnega ZZZS-ja, početja zasebnih zavarovalnic na drugi strani pa nihče ne kritizira kaj dosti, zakaj? "Saj zasebne zavarovalnice sploh nič ne počnejo, zbirajo denar in plačujejo storitve za zdravstvo, ne preverjajo računov, ne preiskujejo, ali je bil denar učinkovito porabljen, med njimi ni nobene konkurence, ker gre za vsaj neformalni kartelni dogovor. Sistem, kot ga imamo, je nepotreben, v njem pa se izgubi 50 milijonov," je odgovoril Damijan. Zasebne zavarovalnice si torej za izdajanje položnic za dodatno zavarovanje zaračunajo 50 milijonov evrov stroškov na leto? "Točno, lepo povedano," je odvrnil.

Kebrova najpravičnejša rešitev

Najpreprostejša in daleč najpravičnejša možnost ukinjanja dopolnilnega zavarovanja je preprosto povečanje prispevka za zdravstveno zavarovanje pri plači za od 2,4 do 2,8 odstotka, je prepričan Keber. "Namesto 6,36 bi to pomenilo okoli devet odstotkov, pri čemer bi to pomenilo, da bi tisti z najnižjimi dohodki in pokojninami plačevali šest, morda sedem evrov več obveznega zavarovanja namesto današnjih 35 evrov dodatnega, to je najbolj preprosto!" je pojasnil. Nekdo s 5.000 evri bruto plače pa bi po tej formuli namesto 35 evrov "dopolnilnega" plačal okoli 130 evrov, kar "je skrajno pravično".

Zdravstveni prispevek se upošteva kot dohodninska olajšava pri plačilu davka, tako da ta strošek za tiste z velikimi plačami ni tako velik, ker ga država delno povrne, je pri tem spomnil. Davek tako ni proporcionalen, kot bi se zdelo, ker je odstotek na prvi pogled enak, pač pa regresiven, za kar poskrbi olajšava, opozarja Keber. Prispevek tako sega od 6,36 odstotka plače pri najrevnejših do 3,18 pri najbogatejših, ko upoštevamo olajšavo. "Pri prenosu pol milijarde dopolnilnega zavarovanja na obvezno bi državi pri dohodnini zaradi olajšave zmanjkalo 100 milijonov, kar se zlahka pokrije s kakšnim drugim ukrepom, na primer kot Francija, ki je ta dodatni davek izvzela iz davčne olajšave," je navedel, da bi lahko namesto povišanje prispevka za 2,4 oz. 2,8 odstotka prelili v enakem odstotku v nov davek, na primer "solidarnostni". Lahko bi tudi popravili dohodninsko lestvico ali pa povečali zdravstveni prispevek za malo več, je dejal, a najboljši je "izvzem iz olajšave, ker potem finančno ministrstvo nima izgovora, joj, tam smo pa nekaj izgubili".

Še najpravičneje pa bi po Kebrovem mnenju bilo, če bi celoten prispevek za zdravstvo izvzeli iz davčne olajšave in bi tako najrevnejši kot najbogatejši človek plačal za zdravstvo identičnih 6,36 odstotka svojega dohodka oz. okoli devet, če bi dopolnilno zavarovanje prelili v prispevek za zdravstvo pri plači. "To bi bil revolucionarni poseg! Da bi rekli: ne, prispevek za zdravstvo ne sodi več med davčne olajšave," je pojasnil in dodal, da država skozi davčne olajšave povrne letno okoli 300 milijonov evrov. "Takoj, čez noč, bi dobili dodatnih 300 milijonov in bi morali najti samo še 200 milijonov razlike in ukinitev dopolnilnega zavarovanja bi bila pokrita," je sklenil in ob tem pojasnil, da bi tako morali zdravstveni prispevek dvigniti zgolj za približno odstotek.

"Ne gre za noben socializem, ampak vsaj pri zdravju bi morali poskrbeti, da ljudje v zdravstveno blagajno vplačujejo po svojih zmožnostih, vsaj za zdravstvo bi res moral biti proporcionalni davek," je prepričan.

Dopolnilno zavarovanje kot unikum v Evropi

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je unikum v Evropi, je spomnil Damijan, na kar je Slovenijo opozarjala že Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), saj da gre za anomalijo. Priporočali so nam, da ga združimo z obveznim zavarovanjem. "V svojem bistvu gre za obvezno zdravstveno zavarovanje, vsi ga moramo plačevati," je dodal. Najelegantneje bi to po njegovih besedah storili tako, da v prvem koraku prispevek z zasebnih zavarovalnic prenesemo na ZZZS, potem pa v drugem koraku znesek pretopimo v ustrezno višjo prispevno stopnjo za zdravstveno zavarovanje. "Tako bi priznali, da je prispevek, ki smo ga do zdaj s položnicami plačevali zasebnim zavarovalnicam, v resnici obvezno zdravstveno zavarovanje, položnic ne bi bilo več, znesek pa bi odtegnili neposredno od plače," je pojasnil Damijan in dodal, da ima Slovenija izjemno nizke prispevke za zdravstveno zavarovanje, če jo primerjamo s sosednjimi razvitimi državami. "Slovenija za zdravstvo porabi za od tri do štiri odstotne točke manj BDP-ja, okoli 8,5 odstotka, Nemčija in Avstrija pa med 12 in 13 odstotki. Če želimo razvoj in večjo kakovost, bomo morali plačevati več, čisto logično," je dodal.

"Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je takrat zapisala, da ima Slovenija krivično financiranje, in nas je postavila, mislim, da na 83. ali 84. mesto na svetu, na slabše mesto kot ZDA, zato sem se kot minister začel spraševati, zakaj je tako, finančniki, zavarovalničarji so govorili, da to mora biti nekakšna napaka," se je spominjal Keber in dodal, da se je potem vendarle dokopal do dveh podatkov, in sicer da imamo regresivno obvezno zavarovanje, enotne premije so pa ob pravično porazdeljenem bremenu še hujše.

Keber o svojem največjem uspehu

"Čeprav sem bil takrat poražen, si za največji uspeh v svojem mandatu štejem, da zdaj že 15 let vsaj neprestano poslušamo razprave o tem, da imamo krivično financiranje zdravstva, da je bila težava prepoznana in da jo danes od 60 do 70 odstotkov ljudi razume in podpira ukinitev, tudi vse stranke najavljajo, da želijo rešiti to vprašanje, potem se pa zatakne pri glasovanju," je poudaril Keber. Razlogi za neuspeh so po njegovem mnenju danes enaki kot pred 15 leti – pritiski zavarovalnic in osebni pogledi bogatih, ki imajo vse vzvode v odločanja v svojih rokah in ne želijo plačevati več.

"Anomalije od korupcije do potratnosti se pojavljajo v zdravstvu tudi drugje. Za zdravstvo plačujemo štiri odstotke BDP-ja manj kot v primerljivih Zahodnih državah, očitno je pri nas za štiri odstotke manj potratnosti kot v Avstriji in Nemčiji," je nadaljeval Damijan. Za silnim kritiziranjem javnega zdravstva se po njegovem mnenju skrivajo interesi privatizacije. "Agenda je zelo jasna. Bolj ko izpostavljajo anomalije v slovenskem javnem zdravstvu, s tem v bistvu hočejo ustvariti razmere v javnem mnenju, da bi bilo lažje izvesti privatizacijo," je prepričan.

Zasebno naj bo zasebno, javno pa javno, pa je prepričan Keber, ne pa da se določeni ljudje gredo zasebnike za javni denar. Podobno je v šolstvu in drugje. "Borijo se za privatizacijo, zato poskušajo na vsak način dokazati, da je vse javno zanič – to je katastrofa, ki se nam dogaja," je sklenil pogovor Keber.

Ideološka očala in ekonomske resnice

Ekonomisti pogosto zagovarjajo diametralno nasprotna stališča, odvisno od tega, katera ideološka očala si nataknejo, velikokrat pa je za mnenjem skrit tudi takšen in drugačen zasebni interes. Kako se v tej godlji človek sploh dokoplje do resnice? "Podobno je v vseh znanstvenih vedah, to ni značilnost zgolj ekonomije, pogledamo lahko od farmacije do medicine in globalnega segrevanja, kjer se med sabo prepirajo fiziki, pa imajo pred sabo enake modele. Prvi pomemben dejavnik so gotovo različni ideološki pogledi ljudi, kaj verjamejo v osnovi, potem pa je treba še pogledati, kdo stoji v ozadju kot naročnik določene študije ali posameznih javno objavljenih mnenj," je odgovoril Damijan.