Nedavna usodna napaka v šempetrskem centru za reanimacijo, ko je bolniku namesto kisika pritekel dušikov oksidul, je nova v vrsti pomanjkljivosti izvajalcev javnih naročil v slovenskem zdravstvu, ki pa se je tokrat končala tragično. Kljub tragičnemu razpletu so simptomi napake znani že več kot dve desetletji. Vodstvo odgovornost prelaga na izvajalca, izvajalec odgovornosti ne prevzema in se sklicuje na pravilno dokumentacijo, denar pa odteka za pomanjkljive storitve podjetij, ki jih vodi želja po dobičku.

Skupno vsem aferam je poleg neverjetnih finančnih stroškov, ki bi jih lahko preprečili, tudi pozno odkrivanje nepravilnosti, odmevne hišne preiskave pa so tako rekoč vse, kar se je v boju zoper nepravilnosti zgodilo. Sodni epilogi so redki, sistemske spremembe pa še redkejše.

Tudi po tragičnem dogodku v šempetrski bolnišnici poteka kriminalistična preiskava. Direktorica bolnišnice Nataša Fikfak je ponudila svoj odstop, a ga svet zavoda ni sprejel, saj so prepričani, da za dogodek ni kriva zdravniška napaka. Preiskovalci se zdaj usmerjajo v podjetje, ki je poskrbelo za dobavo in montažo opreme v šempetrski bolnišnici. Za napeljavo, ki je bila za šempetrskega pacienta usodna, stoji podizvajalec podjetja Medicoingeneering, ki je pred desetletjem pritegnilo pozornost javnosti z najbolj znano afero v slovenskem zdravstvu.

Mati vseh afer: operacijske mize
Najbolj znana afera z nakupovanjem medicinske opreme v Sloveniji sega v leto 2002, ko je ljubljanski klinični center kupil 38 operacijskih miz znamke Maquet, kar brez javnega razpisa za štiri milijone evrov, s čimer naj bi mize preplačali za več kot polovico celotne kupnine. Prodajalec miz je bilo tedaj podjetje Aico-Mer, predhodnik današnjega Medicoengineeringa. Tožilstvo je po tem poslu vložilo zahtevo za preiskavo zoper četverico zaposlenih v kliničnem centru, a je okrožno sodišče zavrnilo zahtevo.

Aico-Med je z operacijskimi mizami znova prišel na naslovnice, ko je ministrstvo za zdravje z javnim razpisom naročalo 18 operacijskih miz za pet slovenskih bolnišnic. A so še pred uspešno izvedbo razpisa leta 2004 prejeli številne zahtevke za revizijo. Med štirimi ponudniki je bil sicer Aico-Med najdražji, razpis pa je moralo ministrstvo leto dni pozneje ponoviti, a je bilo ponovno neuspešno. Aico-Med je skupno vložil 13 revizij na razpis, konkurenčni ponudnik Mollier pa skupno šest.

Če ne zaleže korenček, pride palica
Da so sredstva za pridobivanje poslov lahko tudi drugačna od vlaganja zahtevkov za revizijo, pa je namignil tudi minister za zdravje v času prvega razpisa Dušan Keber. Po koncu svojega mandata je v intervjuju za Mladino dejal, da je v času njegovega ministrovanja članici komisije za izbor operacijskih miz odletelo kolo z avtomobila med vožnjo, druga članica pa je pravočasno opazila zrahljane vijake na kolesu svojega avtomobila.

Po številnih zapletih z razpisom je podjetje Aico-Med leta 2006 vse presenetilo z velikodušno ponudbo, po kateri bi 18 operacijskih miz preprosto podarili kot donacijo, k čemur naj bi jih pripravile tragične izpovedi bolnikov. Ob ponudbi donacije pa je družba Aico-Med oziroma Medicoengeneering navedla še, da so k sodelovanju povabili tudi druga podjetja. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za podjetja v državni lasti, kar v praksi pomeni prenos javnega denarja v donacijo. Ko je tedanji minister za zdravje Andrej Bručan postavil dva pogoja za donacijsko pogodbo, in sicer, da donator ne sme uveljavljati izključne pravice do vzdrževanja in da pri donaciji ne smejo sodelovati podjetja v državni lasti, je tudi človekoljubnost Medicoengineeringa splahnela in so od donacije odstopili.

Donacija, ki je ni bilo in poravnava s storitvijo
Manj kot desetletje po nesojeni donaciji, ki so jo spodbudile tragične izpovedi bolnikov, so operacijske mize ponovno postale zanimive za širšo javnost. Po vseh zapletih pri nakupu 38 operacijskih miz, pri čemer naj bi bila oškodovana državna blagajna, sta se klinični center in Medicoengineering poravnala za znesek 530 tisoč evrov. A klinični center ni dobil denarja, temveč zgolj servisiranje opreme v protivrednosti poravnave.

Servisiranje operacijskih miz pa je leta 2014 pritegnilo tudi pozornost kriminalistov, saj se je izkazalo, da Medicoengineering kliničnemu centru za servis računa znatno več kot drugim bolnišnicam. Kriminalisti so v preiskavi med drugim tudi pridržali tedanjega direktorja UKC-ja Ljubljana Simona Vrhunca, ki je bil pristojen za sklenitev pogodbe o servisiranju miz. Predkazenski postopek v tej zadevi še traja.

Kmalu spremembe v javnem naročanju?
Zaradi afere operacijske mize je tudi Komisija za preprečevanje korupcije pozivala ministre k ukrepanju, saj naj bi bil sistem javnega naročanja v Sloveniji po mnenju KPK-ja tako "zabetoniran", da daje vtis kartelnega trga. Med predlagane ukrepe je KPK navedel tudi enotni sistem javnega naročanja za celotno Slovenijo. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc pa je na seji državnega zbora na začetku meseca napovedala, da bo skupaj z ministrstvom za javno upravo pripravila tovrstne spremembe sistema javnega naročanja.

Kljub temu pa so poslanci državnega zbora predlagali parlamentarno preiskavo nečednosti v zdravstvenem sistemu, med drugim tudi zato, ker se tovrstni primeri pogosto pojavljajo. Zadnje odmevnejše razkritje je predstavljalo kupovanje žilnih opornic (stentov) po domnevno štirikrat višji ceni od konkurenčnega ponudnika. Tako naj bi s prirejenim razpisom iz štirih bolnišnic letno odteklo 2,5 milijona evrov več, kot bi za enake opornice zahteval drugi ponudnik.

Zlata palica za darilo
Da sumljivi posli v zdravstvu niso omejeni le na javna naročila večjih kosov opreme, pa je leta 2013 potrdila obsežna kriminalistična preiskava po vsej Sloveniji. Kriminalisti so opravili 58 hišnih preiskav in ugotovili, da so dobavitelji zdravil, medicinske opreme in zdravstvenega materiala, uporabljali razmeroma širokogrudne donacije vodjem posameznih oddelkov, ki odločajo o izbiri dobavitelja.

Med donacijami naj bi vpleteni zdravniki prejemali kar nakazila podkupnin na bančne račune v tujini. Med drugim pa naj bi poleg dragih potovanj in več sto evrov vrednih daril prejemali kot podkupnino tudi zlate palice. Več vpletenih zdravnikov je bilo razrešenih s svojega položaja. Po neuradnih podatkih naj bi za kriminalistično preiskavo stalo podjetje Emporio Medical, ki naj bi, potem ko je izgubilo velik delež poslov v slovenskem zdravstvu, prijavilo svoje konkurente. Takrat so te informacije v podjetju zanikali, so pa potrdili, da so tovrstne prakse sestavni del poslovanja z javnim zdravstvom. Podjetje Emporio Medical je leta 2014 končalo v stečaju.

Je pa lanska preiskava finančne uprave razkrila, da je podjetje Emporio Medical prek avstrijskih bančnih računov denar nakazovalo nekaterim zdravnikom. V razkritje je bilo poleg podjetja Emporio Medical vpleteno tudi podjetje Valentis Pharmaceuticus. Skupno je Furs razkril za 1,16 milijona evrov nepravilnih transakcij. V okviru preiskave pa naj bi Furs pod drobnogled vzel tudi družbo Mark Medical, ki je dobavljala domnevno predrage žilne opornice.

Desetletja gradbenih burlesk
Pred božičem leta 1994 je bil ustanovljen sklad za gradnjo nove pediatrične klinike v Ljubljani, saj je bila stara stavba na Ulici stare pravde tedaj po mnenju strokovnjakov slaba za otroke, ki so se tam zdravili, saj jih je bilo po sobah preveč, starši niso imeli možnosti sobivanja z otroki, potrebni pa so bili tudi prevozi otrok na preiskave.

Sklad je bil sicer prvi korak v pripravah za zajeten finančni zalogaj, ki ga je predstavljala nova pediatrična klinika, ki bi po takratnih ocenah znašala 60 milijonov nemških mark. Po različnih zapletih z iskanjem virov financiranja, kjer so se z različnimi akcijami večkrat obrnili tudi na civilno družbo, je leta 1998 bil postavljen temeljni kamen za novo pediatrično kliniko. Ta je svoja vrata bolnikom odprla junija 2009. Vrednost gradnje pa se je s predvidenih 54 milijonov evrov na koncu povzpela na skoraj 96 milijonov evrov, od tega 60 milijonov za gradbena dela, preostali znesek pa je bil namenjen opremi. Ustanova za novo pediatrično kliniko je zanjo prispevala manj kot milijon evrov.

Velik del zapletov pri gradnji pediatrične klinike je sicer šel na rovaš revizij in pomanjkljive ureditve za financiranje javnih zdravstvenih zavodov. Že prvi javni razpis za izvajalca del je temeljil na neustrezni dokumentaciji, ki se je tudi spreminjala skozi nadaljnje revizije projekta, v katerem se je predvidena velikost objekta enkrat zmanjšala, naslednjič pa spet povečala. Pri zadnji reviziji leta 2002 je sodeloval še avstralski strokovnjak, ki je predlagal zmanjšanje kvadrature in bolniških postelj, za starše pa predlagal poceni bivanje v sponzoriranih hotelih ob bolnišnici. Po preizkusu njegovih predlogov v vzorčnih sobah so ugotovili, da so njegovi predlogi za bivanje povsem neprimerni, saj bi v majhnih sobah starši le stežka bivali ob otrocih in se vrnili na prejšnje načrte.

Pediatrična klinika: Veliko nepravilnosti, malo kazni
Leta 2008 je ministrstvo za zdravje naročilo analizo gradnje pediatrične klinike, ki je opozorila na vrsto nepravilnosti. Analiza je med drugim opozorila na sporne spremembe načina za obračunavanje del podizvajalcev, s katerim so si nekateri izvajalci nezakonito povečali koristi. Podjetje, ki je opravilo analizo, je ministrstvu predlagalo prijavo nepravilnosti policiji. Sledile so hišne preiskave, po katerih so policisti ovadili dva zaposlena v UKC-ju Ljubljana, ki naj bi omogočila vgradnjo neprimerne opreme v objekt.

Težave pa so se začele tudi po primopredaji novega objekta, katerega prvotno vrednost je izvajalec SCT z aneksi skoraj podvojil. Kljub temu pa so se zaposleni že v prvih mesecih spopadali z legionelo, za odpravo katere so odšteli 70 tisoč evrov, napake so odkrili tudi v prezračevalnih sistemih, kanalizaciji in klimatskih napravah, med drugim tako ni bilo mogoče nastaviti temperature za vsako sobo posebej, pogosto so odpovedala tudi dvigala. Za dodaten zaplet pa je poskrbel podizvajalec SCT-ja, ki je zaradi neplačanih računov preprosto zablokiral vsa elektronska vrata v novi stavbi. Kot je znano, je SCT, ki je bil izvajalec del, leta 2011 končal v stečaju, ki se bo zaradi bančnih garancij končal leta 2018.

Onkološki inštitut: Novogradnja z neuporabnim vodovodom
Pediatrična klinika je sicer najbolj znan, ne pa tudi edini primer dolgotrajne gradnje, ki je z aneksi znatno presegla načrtovano vrednost. Podobno se je namreč zgodilo tudi z onkološkim inštitutom, katerega gradnja se je slovesno začela leta 1997 in namesto predvidenih treh, trajala kar enajst let. Prvotno naj bi vrednost objekta znašala 22 milijonov evrov, po 23 aneksih pa je narasla na 49 milijonov evrov.

Tudi nova stavba onkološkega inštituta pa kljub podvojeni vrednosti ni upravičila stroškov izgradnje. Že v prvih mesecih uporabe se je izkazalo, da vodovodna napeljava ni ustrezna, zato je tudi onkološki inštitut pestila legionela. Dodatna težava pa je bila, da ni bil izdelan sistem za preprečevanje bolnišničnih okužb. Sanacija vodovoda v novi stavbi je stala vrtoglavih sedem milijonov evrov, bančnih garancij do propadlega SCT-ja pa ni bilo mogoče v celoti unovčiti.

Hišne preiskave tudi ob novem razpisu
Poleg vodovoda je na onkološkem inštitutu popravkov potreben tudi protipožarni sistem, saj protipožarne lopute sploh niso bile nameščene. Odgovornosti za vse napake v novi stavbi ni prevzel noben posameznik, so pa na ministrstvu po odkritju napak v protipožarnem sistemu napovedali tudi kazenske ovadbe.

Pozornost kriminalistov pa je pritegnila obnova vodovoda, zaradi katere so opravili tudi pet hišnih preiskav, saj so sumili na kazniva dejanja pri pripravi razpisa. Tega naj bi država preplačala za dva milijona evrov, razpis pa naj bi bil prirejen za točno določenega izvajalca. Med hišnimi preiskavami so kriminalisti obiskali tudi Igorja Zabreta in Tanjo Frantar Zabret, ki vodita Medicoingeneering.

Na onkološkem inštitutu bi sicer protipožarne lopute lahko na podlagi sodelovanja s SCT-jem preverili takoj, vsaj glede na izkušnje z nevrološko kliniko. Tudi to je gradil SCT - od leta 1997 pa do 2007. Na uporabno dovoljenje pa je morala čakati še poldrugo leto, saj SCT ni namestil 140 protipožarnih loput. Tu pa se popravki niso končali, že leta 2009 je moral SCT ponovno obiskati nevrološko kliniko in sanirati tlake na novem objektu, potem ko so začele pokati talne ploščice.

Bo pri ljubljanski urgenci drugače?
Vsi trije projekti so se začeli graditi leta 1997, a slabe izkušnje z desetletnim zavlačevanjem izvajalca niso znatno spremenile pristopa ministrstva k novim projektom, kar dokazuje tudi gradnja ljubljanske urgence, za katero je bil temeljni kamen položen leta 2007. Tri leta pozneje je ministrstvo moralo odstopiti od pogodbe s konzorcijem SCT, Vegrad in GPG in iskati novega izvajalca. Celoten projekt so na ministrstvu leta 2007 ocenili na 95 milijonov evrov, a so tudi tu poznejše spremembe dvignile ceno, ta naj bi že leta 2011 po neuradnih podatkih presegla 113 milijonov evrov.

Po teh zapletih je gradnja lani prešla v drugo fazo, vendar šele po opominu revizijske komisije, ki je ministrstvo opomnila, da ni izbralo najcenejšega ponudnika. Ministrstvo pa razpisa ni ponovilo, temveč je izbralo cenejšega.