Novi koronavirus SARS-CoC-2 se je še do včeraj zdel tako zelo daleč in prav nič naš problem, danes pa je javno življenje v Sloveniji ustavljeno. To se je zgodilo hitro, na to nismo bili pripravljeni in niti ne vemo, kdaj in kako se bo končalo. Nekateri stanje primerjajo s časom vojne za osamosvojitev Slovenije.

Nov način življenja, ki je seveda začasen, zahteva prilagoditve, ukrepi kriznega štaba pa se, da bi zajezili širjenje okužb, le še zaostrujejo. Tako že prihaja do trenj, prepirov in slabe volje med člani družin, med prijatelji ali znanci, morda samo zato, ker nekdo ne spoštuje ukrepov ali pa sploh ne verjame v obstoj epidemije in s svojimi ravnanji ogroža druge.

Zaradi negotovih razmer številni samozaposleni ne vedo, kako bodo preživeli. Pojavljajo se občutki tesnobe, več je napadov panike, pritrjuje tudi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, ki dodaja, da so odzivi pri ljudeh popolnoma naravni v danih razmerah, a da se jih da preseči, predvsem z rutino in humorjem, poudari v pogovoru za MMC, v katerem je spregovorila o vseh odprtih temah, s katerimi se morda trenutno ne znamo spopasti ali pa so nam nove:

Kakšne občutke ali stanja lahko tako hitra sprememba v družbi povzroči med ljudmi? V kakšnih situacijah bi se sicer tako odzvali?
V vsaki situaciji, ki jo doživimo kot ogrožajočo. Za ta odziv je odgovoren zelo star del možganov, ki mu lahko ljubkovalno rečemo tudi plazilski možgani in skrbi za odziv boj–beg. Ko torej zaznamo nevarnost, se odzovemo tako, da bežimo, napademo ali se skrijemo. Gre za stanje akutnega stresa, ki pa pomeni zelo normalen ter popolnoma pričakovan in logičen odziv na spremembo, ki jo zaznamo kot ogrožajočo. Telo se pripravi na boj ali beg, nekateri pa tudi zamrznejo.

Govorite v smislu preživetja?
To je zelo preživetveni odziv. In danes, ko imamo že toliko stresa, se najbolj ustrašimo tistega, kar je najbolj naravno in pričakovano in logično. Naše telo se pripravi, da se bo moralo boriti (op. p. proti novemu koronavirusu), zato se nam ni treba ustrašiti duševnega in telesnega odziva. A včasih se zgodi točno to, da se ljudje bolj ustrašijo svojega lastnega odziva, svoje lastne telesne reakcije, v smislu: "Kaj je z narobe z mano, če se tresem in mi razbija v glavi?" A to je čisto naravna reakcija, ki jo imamo v možganih. Strokovno pa rečemo temu akutna stresna motnja.

V dneh, sploh, ko smo pričakovali prvo potrjeno okužbo v Sloveniji, se je zdelo, kot da smo v računalniški igrici: kdor se okuži, umre, igre je konec. A resničnost še zdaleč ni tako apokaliptična. Zakaj se sploh tako odzovemo, zakaj pričakujemo najslabše?
Ker se je sprožil odziv boj–beg in mi smo se odzvali. Ko smo v visokem stresu, nismo več logični. Naš prefortalni korteks, misleči del možganov, postane malo manj aktiven in po navadi takrat delamo prehitre sklepe, ki so večinoma napačni. Odzivamo se burneje, kot bi bilo pametno. A vse je v ideji samozaščite.

Sorodna novica Novi koronavirus lahko v zraku preživi nekaj ur, na površinah tudi več dni

Pred dnevi mi je neka gospa potožila, da ima občutek kot pred 30 leti, ko je bila Slovenija v vojni, saj so ulice prazne, ljudje si delajo zaloge hrane.
Saj je podobno, samo da je bila takrat negotovost še dosti dosti večja. Zdaj je veliko odvisno od nas, kaj bomo naredili. Če bomo pametni, ne bomo ponavljali napak ne Kitajcev ne Italijanov.

Omenili ste, da nekateri v takšnih trenutkih zamrznejo. Kako lahko človeku, ki ga je strah, pomagamo? Po navadi rečemo: "Umiri se, vse bo v redu." Pa imajo te besedo sploh učinek?
Beseda 'umiri se' bo človeka samo še dodatno podžgala ali razjezila, v smislu: "Ne razumeš me!" Takega človeka je treba pomiriti, najlažje z rutino, z rutinskimi opravili. Treba je nekaj delati. Ko imam bolnike, ki preživljajo akutno stresno motnjo, jim razložim, da se bodo najlažje pomirili s hojo, s pospravljanjem ali s tem, da čistijo kopalnico.

Ta naš stari del možganov v resnici ne ve, kaj mi počnemo. Če se sprehajamo ali kolesarimo na sobnem kolesu, si rečejo: "Aha, zdajle grem stran od nevarnosti!" in se umirijo. Če ste pa bolj mahnjeni na 'boj' in vas bolijo glava, ramenski obroč in še kaj, bo pa pomagalo, če greste drgnit kopalnico. Ubogi dinozaver v naših možganih ne ve, da vi čistite kopalnico, in si misli: "Kako ga je dobro premikastil!" Kaj so rutinska opravila? Tisto, kar sicer počnemo, ko smo vznemirjeni, pa nas pomirja. Eni pletejo, drugi čistijo, sesajo po hiši, se sprehajajo, prekopavajo vrtove. Človeka je treba prepričati, da se bo lotil nečesa, kar tudi sicer počne.

Nekateri pa imajo zaradi vsega, kar se dogaja, tudi napade panike …
… oh, seveda.

… ali pa se jim zdi, da imajo vsaj en simptom novega koronavirusa. Nekako tako, kot se začnemo praskati po glavi, ko nam nekdo govori o naglavnih ušeh. Sami sebe torej potiskamo v neka izredna stanja. Kako resno je lahko takšno početje?
Mi imamo v populaciji kar precej ljudi z anksioznimi motnjami in pri teh ne bo šlo zgolj za stresni odziv, ampak se bo obstoječa motnja še okrepila. Če pa so to motnjo imeli včasih in so jo preboleli, jo lahko ta stresni odziv ponovno prikliče. Taka skrb za zdravje – ko eden zakašlja in se drugi boji, da se bo nalezel, zato začne kašljati še sam –, je pogosta pri generalizirani anksiozni motnji, ko se človek strašno boji za svoje vrednote. In seveda, zdravje je ena od zelo pomembnih vrednot.

Zdaj imamo vsesplošno nevarnost za zdravje, zato je pri ljudeh z generalizirano anksiozno motnjo potrditev, da so imeli prej prav. Težava te motnje je, da posamezniki precenjujejo tveganje in podcenjujejo možnost kršitve. V takem primeru bodo takoj vsako stvar katastrofirali, dojeli jo bodo za izjemno nevarnost, ne vidijo rešitve. In veste, tak človek resnično trpi, saj res misli, da mu grozi neprecenljiva nevarnost.

Za panično motnjo sta značilna zelo visoka stopnja strahu in občutek, da bo človek izgubil življenje, zdrav razum ali pa nadzor nad svojim vedenjem. Češ: "Joj, tako me je strah, da se mi bo zmešalo!" Ampak, človeku se ne zmeša, ne umre in nadzoruje svoje vedenje. Kaj je značilno za panično motnjo? Strah pred novim napadom. Anticipatorna tesnoba. Človek se boji paničnega napada, saj si misli: "Zdaj nisem umrl, bom pa naslednjič." Ampak se to ne zgodi. Tako kot vedno ponavljam svojim pacientom, v življenju so imeli že 300 paničnih napadov, pa jih ni še nobeden ubil, onesposobil ali spravil ob pamet, kar pomeni, da je to zadosten dokaz, da je panični napad samo zelo neprijeten, a popolnoma nenevaren.

Kakšni so znaki paničnega napada, na kaj moramo biti pozorni, da si rečemo: "O. k., zdaj se pa umiri".
Ne gre za to, da si rečemo, naj se umirimo. Usedem se in počakam, da panika mine, to je navodilo. Panični napad traja od 15 do 20 minut.

Kako ga občutimo?
Človeku razbija srce, hitro diha, spoti se, megli se mu pred očmi in občutek ima, da mu bije zadnja ura, da bo umrl, da mu bo odpovedalo srce, ali pa da se mu bo zmešalo ali da bo izgubil nadzor nad svojim vedenjem. Še ena anksiozna motnja, ki je zelo neprijetna v tem obdobju, pa je obsesivno-kompulzivna motnja. Veliko ljudi s to motnjo ima kontaminacijsko obsesijo, za katero je značilno, da je vse umazano. Zdaj pa jim po vseh medijih sporočamo: "Umivajte si roke!", oni si jih pa že zdaj umivajo preveč. A veste, kako je to za njih težko?

Sorodna novica Priporočila o telesni dejavnosti v času samoizolacije

V času epidemije veljajo stroga navodila tudi za zadrževanje doma. Kar nekaj ljudi pa ima težave s starejšimi člani družine, ki ne upoštevajo navodil in želijo na tržnico, v cerkev, v nakupovalne centre. To povzroča določena trenja.
Na tako vsestransko grožnjo se odzivajo ljudje na več načinov: lahko se pretirano odzovejo in pretirano uporabljajo razne zaščitne in samovarovalne ukrepe, lahko pa v svojem hudem strahu resnost težave zanikajo. Zanikanje ni isto kot neodgovornost. Človek bo v strahu zanikal težavo, dal bo glavo v pesek.

Kako pristopiti do takšne osebe?
Svojcem je pomembno razložiti, da bodo v tem trenutku malo v osami. Lahko jih pokličemo po telefonu, lahko jim prinesemo stvari in jih damo pred vrata. Ni pa dobro, da starejše obiskujemo in se z njimi družimo, razen če gremo skupaj z njimi v samoosamitev. Greš k ostarelemu staršu in si z njim doma.

Res pa je, da so ravno ti starejši že tako veliko sami, zdaj pa so še bolj!
To je res, ampak, saj ni treba, da so sami – sami. Imamo telefone, bolj pogosto se slišimo in je to to, saj to ne bo trajalo mesece in mesece. To se meri v tednih. Ljudem se razloži, da je to trenutno tako in da je to dobro za njihovo varnost. Marsikdo bo v zanikanju, saj ga bo tako strah, da bo hodil naokoli.

Kaj pa otroci, skupaj s starši gledajo poročila, spremljajo informacije. Ta napetost se širi tudi nanje …

… a veste kaj, za otroke je to pravzaprav neke vrste dogodivščina. Moramo jih naučiti, da obstajajo bolezni. Pa saj razumejo toliko, da vedo, kaj pomeni, če te boli grlo, da imaš vročino. In se jim razloži, če te boli grlo in imaš vročino, pač ne greš v šolo ali vrtec, da drugih ne okužiš. Zdaj pa je tako, da ima toliko ljudi vročino in jih boli grlo, da moramo biti vsi doma.

Sorodna novica Mojca Z. Dernovšek, psihiatrinja: Tesnobe ne moremo odpraviti, lahko pa jo nadziramo

Kako je s socialnim vidikom te že tako asocialne generacije. Vendarle morajo tudi oni spremeniti svoj vsakdan, ni fizičnega druženja z vrstniki. Kako lahko to vpliva na njih?
Mislim, da čisto pozitivno. Prej smo jih vlekli od elektronskih napravic, zdaj jim jih bomo dali in bodo začeli pogrešati sošolce in prijatelje, kar je čisto v redu. Vedeti morate, da so ti ukrepi kratkotrajni, zato na populaciji ne bodo pustili nekih dolgoročnih posledic.

Spremenila se je tudi dinamika znotraj družine: starši in otroci so med šolskim letom več skupaj. Nekateri starši smo celo bolj obremenjeni, saj se moramo z otroki učiti in voditi njihov učni program, vmes je treba še skuhati kosilo in delati za službo. Kako bo to vplivalo na dinamiko jedrne družine?
Računajte, da bodo na začetku vsi v stresu, tako otroci kot starši. Lahko se zgodi, da se bodo nekaj prvih dni veliko prepirali ali da bodo razmere zelo napete, saj so vsi v stresu, veliko se je spremenilo. Morda je nekaj podobnega, ko greste na dopust. Veliko družin ima izkušnjo, da, ko končno gredo na dopust, se je najprej treba fino skregati. A to je normalno. Če ti ljudi ustaviš sredi šolskega leta, je že to stres. Izhajati moramo iz tega, da je to sprememba, ker je stresna. Saj marsikomu zdajle čisto ustreza, da je doma, a veste.

Predvsem samostojni podjetniki in lastniki zasebnih podjetij pa se te dni soočajo s situacijo, ko ne vedo, kako bodo preživeli. Ne vedo, koliko časa bo epidemija trajala. Vsak dan, če ne že vsako uro bolj, jih prevevajo skrb in strah ter negotovost. Morda še hujša kot tista iz časa svetovne gospodarske krize. Kaj bi svetovali njim, kako naj obvladajo svoje misli, kako naj se umirijo. Ne vem, ali jim bo kaj pomagalo pospravljanje?
Vsakemu v stresu bo pomagala rutina. Tudi samozaposleni imajo zagotovo kakšen predal orodja ali pa papirjev, ki ga lahko malo pospravijo in si s tem povrnejo občutek, da delajo za službo. Lahko so v stikih s svojimi partnerji po telefonu ali elektronskih medijih. Lahko se pripravljajo za nov zagon. Lahko doma postorijo kakšno delo. Ne vemo še, kakšne vse bodo posledice, in velja sprejeti negotovost kot del vsakdana. Tudi dobrim ljudem se lahko zgodijo slabe reči. Zgodijo že, a izplavajo hitreje in učinkoviteje.

Kako pa je s tistimi, ki imajo potrjeno okužbo s koronavirusom. Na Hrvaškem je fant, ki je bil prvi potrjeni primer okužbe, dejal, da mu je žal. Kakšne posledice lahko to pusti na njih?
Zelo različne, nekateri se čutijo krivi, drugim se zdi krivično, da so bili ravno oni prvi, spet tretji zanikajo resnost položajaimaš in pravijo, da je to le hujša gripa … Sploh, ker so nekateri zelo podcenjevali ali niso vedeli, da je smučanje v Italiji lahko nenadoma problematično. In dejansko imaš lahko občutke krivde, da si okužbo prinesel domov med svojce. To je hudo obžalovanje, lahko tudi žalost ali jeza. Vse skupaj je popolnoma normalen in pričakovan odziv.

Sorodna novica Kako ravnati, da se ne okužite, in kaj storiti, če sumite, da ste se

Kaj pa stigma okuženih? V prvih dneh smo bili priča sinofobiji in rasizmu proti Kitajcem, nato Italijanom, zdaj kdo tudi bolj postrani gleda koga v svoji okolici, ki je bil okužen.
To bo pa obstajalo, dokler bomo premalo vedeli o tej zadevi in ne bomo imeli pametnih izkušenj. To je zelo pričakovan odziv ljudi na nekaj, česar ne poznajo. Svoj strah nalepijo na nekoga in se nanj jezijo. To je samo stres na stres na stres.

Kako pa je z vsemi, ki potrebujejo individualne ali skupinske terapije ali terapije za samopomoč, saj se programi trenutno ne izvajajo?
Mi smo dobili usmeritve psihiatrične ambulante glede obračuna storitev, ki pravijo, da izvajalci v času izrednih razmer lahko obračunajo storitve, ki so jih opravili na daljavo – telefon, medomrežje – in uporabimo enake šifre, kot če bi osebo obravnavali v ambulanti. Pregled lahko opravimo po telefonu ali Skypu, na daljavo lahko predpišemo recept in se to šteje kot kontrolni pregled. Tudi psihoterapije se lahko izvajajo po Skypu in večina terapevtov to tudi izvaja, skupinske terapije so pa prestavljene.

Sorodna novica Karikature za zdravje, saj smeh je pol zdravja

Za neko nacionalno paniko torej ni razloga?
Ne, ampak razmere od nas zahtevajo premišljeno in odgovorno vedenje. Če se panika pojavi, vzemimo to kot normalen odziv na nenormalne okoliščine. Človek se mora takrat usesti in počakati, da mine, loti naj se rutinskih opravil, ki ga tudi sicer pomirjajo. Je pa pri tem zanimivo, kaj ljudje v stresu počnemo? Povezujemo se, hočemo biti drug z drugim, to je pozitivna stran stresa, ki nas tišči, da bi bili skupaj, saj smo skupaj močnejši. A v tem trenutku druženje na osebni ravni ni na mestu. Takšno navodilo je kar nekam proti naši naravi. A velja prisluhniti znanju in napotkom in se družiti na pameten način – prek medijev.

Strah in tesnoba sta duševna pojava, ki sta edina v resnici nalezljiva. Če se eden boji, se boji tudi drugi, pa tretji, pa četrti, saj se strah prenaša. Pa ne le tako, da se mi ustrašimo, ampak prek modela, če se boji nekdo, ki ga mi visoko cenimo, se bomo bali tudi sami, saj bomo dojeli, da je njegov odziv pravilen.

Kaj so zdrave obrambe? Humor, sublimacija in altruizem. Altruizem pomeni, da delam tudi v dobro drugih. Sublimacija pomeni, da zadržim svoje primitivne odzive, saj lahko z njimi drugega prizadenem, humor je pa, da se štosiramo. Če se zdajle štosiramo na žive in mrtve, je to za nas dobro. Humor je zelo pomemben. Če se nam uspe nasmejati, to pomeni, da nismo več toliko v stresu, to pa vpliva tudi na naš imunski sistem. Zato naj ljudje zdaj gledajo čim več komedij, ne tragedije.