"Trenutno na ministrstvo za zdravje potekata zbiranje in skrben pregled dokumentacije, ki se nanaša na celotno investicijo izgradnje Onkološkega inštituta (OI) v Ljubljani. V sklopu pregleda dokumentacije se bo poskušala ugotoviti tudi vloga posameznih deležnikov v projektu. Ministrstvo za zdravje bo nato ugotovitve predstavilo tudi vsem zainteresiranim medijem. Do končanega pregleda dokumentacije pa ministrstvo ne bo komentiralo predmetne zadeve," so odgovorili na naše vprašanje, kdo so bile odgovorne osebe pri izvajalcih in podizvajalcih, ki so podpisale pogodbe za gradnjo.

So pa MMC-ju z ministrstva predtem posredovali seznam podjetij, ki so sodelovala pri gradnji. Kot je že znano, je bil izvajalec propadli gradbinec SCT, ki je tudi izdal bančno garancijo za primere slabo opravljenih del. Za to garancijo na ministrstvu zatrjujejo, da jo še lahko unovčijo in z njo plačajo sanacijo vodovodnega sistema.

Biro 71 je bil glavni projektant, a je že v stečaju, IMP Projektivni biro je bil podizvajalec Biroja 71, pristojen za izdelavo projektov za inštalacije, za izvedbo strojnih instalacij je bila Instalacija Grosuplje - vmes je bila pripojena novi družbi Instalacije Grosuplje -, dobavitelj pocinkanih cevi za vodovodne instalacije je bila IKA Žiri, nadzor pa je izvajal IBE Ljubljana. Na IMP in IBE smo naslovili tudi vprašanja, povezana z gradnjo OI-ja.
Malomarnost in nestrokovnost
Vprašanja, kaj je pravzaprav šlo narobe pri nameščanju cevi, smo zato naslovili tudi na Zavod za gradbeništvo (ZAG). Zanimalo nas je tudi, kje tičijo glavni vzroki za slabo kakovost novogradenj.

Po mnenju strokovnjakov ZAG-a je bilo razlogov za korozijo cevi na OI-ju več. "Cevi, ki so vgrajene, so zaradi cinkove prevleke že od začetka povsem neprimerne za zadevni objekt, zato ker vodo mehčajo. Cink je sam po sebi nestabilna kovina, primerna zaščita zanj je na primer sloj vodnega kamna. V kolikor pa se vodi dodaja mehčalce, ki preprečujejo nastanek vodnega kamna, se cinkove prevleke raztopijo, jeklo pa je podvrženo koroziji," so pojasnili.
Na OI-ju pa je korozijo pospešilo še:
- voda, ki je ostala v sistemu po preizkusu tesnjenja in dezinfekcijah,
- preventiva pred legionelo ni bila v osnovnih načrtih, temperatura tople sanitarne vode zato ni bila povsod zadostna in razvila se je legionela, ki jo je bilo treba uničiti s številnimi dezinfekcijami. Vodovodni sistem pa za te postopke ni bil preizkušen.
S standardi bi se dalo škodi izogniti
Na ZAG- tako ugotavljajo, da bi se bilo veliki večini škodnih zahtevkov mogoče izogniti, če bi za sporne sestavne dele obstajala z zakonom predpisana dokazila o ustreznosti, ki jih med gradnjo pristojni niso zahtevali.

"Velik delež tovrstnih nesreč z izlivi vode in posledično veliko materialno škodo bi bilo preprečenih, če bi bili tovrstni elementi podvrženi kontroli in nadzoru, tako pa se dopušča, da se v stavbe vgradi vse, kar na zunaj ne izgleda poškodovano," so zapisali. Stroške za odpravo napak običajno nosi izvajalec del, redkeje projektant, so dodali.
IBE: Vse cevi so bile ustrezne
Na IBE-j, ki je izvajal nadzor na gradnjo, pa so za MMC pojasnili, da so se "tlačni preizkusi vodovodnega sistema so se izvajali postopoma in sicer s tlačnimi vodnimi preizkusi, torej so bili cevovodi med preizkušanjem napolnjeni z vodo. Izgradnja in priključitev naslednjega dela sistema je sama po sebi zahtevala izpraznitev vode. V objektih, kjer so dela potekala v zimskem obdobju, se je voda za preprečitev poškodb zaradi zmrzovanja tudi izpihovala iz sistema."
Na vprašanje, zakaj preventiva pred legionelo ni bila upoštevana v osnovnih načrtih, so odgovorili, da so bili vsi deli vodovodnega sistema ustrezno certificirani in primerni za vgradnjo, prav tako pa se uporabljajo v podobnih objektih. "Celoten sistem je bil projektiran in izveden tako, da je omogočal termično dezinfekcijo," so pojasnili.
"Na uporabo vodovodnega sistema, izbiro načina, vgradnjo dezinfekcijskega sistema in samo izvajanje dezinfekcijskih posegov kot nadzornik nismo imeli vpliva, saj to ni bil del gradnje objekta," so še zapisali.
Kdo je sploh odgovoren?
"Mi smo izdelovali samo spremembe projektne dokumentacije, ki so bile potrebne zaradi arhitekturnih sprememb in ki jih je zahteval naročnik. V času izdelave sprememb so bili osnovni vodovodni sistemi že izvedeni, vse spremembe pa so bile potrjene s strani naročnika in nadzora," so v IMP-ju odgovorili na naše vprašanje, zakaj preventiva pred legionelo ni bila že v osnovnih načrtih.

"Mi smo v spremembah predvideli take cevi, ki so bile kompatibilne z ostalo že izvedeno napeljavo in v skladu z veljavnimi predpisi, standardi in dobro inženirsko prakso v času projektiranja sprememb," so dodali.
Na vprašanje, ali je bila ustreznost materiala sploh preverjena pa so povedali, da to ni bila njihova naloga. "Nikoli pa tudi nismo bili pozvani k preverjanju ustreznosti materiala," so sklenili.
Preveč predpisov in premalo standardov
Zanimalo nas je tudi, kje tičijo glavni vzroki za slabo kakovost novogradenj. Na zavodu tako ocenjujejo, da je slabša kakovost posledica pomanjkanja znanja in izkušenj ter naglice pri projektiranju in izvajanju.

Nedosledno spoštovanje tehničnih predpisov pa je posledica njihove obsežnosti, ki hkrati ne pokrivajo vseh področij. "Pogosto so nepregledni, nerazumljivi in med seboj neusklajeni. Prepogosto se spreminjajo in niso v celoti dostopni v slovenskem jeziku," poudarjajo na zavodu.

Vlagatelj nosi tudi odgovornost pri izbiri projektantov in izvajalcev, prenizke cene pa pritegnejo manj izkušene projektante, izvajalce in cenejše materiale, pojasnjujejo. Plačilna nedisciplina poleg tega še zmanjšuje motiviranost za dobro delo.

Projektiranje je namreč zelo pomembna faza, skromne izkušnje projektantov pa se na koncu kažejo v pomanjkljivih projektih. Ti pogosto tudi niso temeljito revidirani. "Ob pomanjkljivih projektih se pogosto zgodi, da izvajalec izbira najcenejše in najenostavnejše rešitve," dodajajo.

Ali gradbinci namerno kupujejo slabši material?
"Ne gre toliko za zavesten nakup gradbenega materiala," pravijo na zavodu. Izpostavljajo, da so gradbeni materiali nadzorovani v skladu z evropsko zakonodajo in so večinoma kakovostni. Težava je v tem, da niso urejeni predpisi, ki bi določali namen uporabe za posamezne materiale niti niso določeni minimalni standardi lastnosti ustreznosti materialov.

Projektant mora tako poznati vse mogoče materiale in postaviti zahteve glede vseh lastnosti materiala, ki se mu zdijo relevantni. "Slovenska tehnična soglasja so bila projektantom v bistveno pomoč, vendar se pod vplivom uvoznikov cenenih materialov vse bolj opuščajo," ugotavljajo na zavodu. Nadzor nad kakovostjo vgrajenih materialov pa je na koncu naloga nadzornega inženirja.