Ko je bolnik pripravljen na operacijo, dr. Simon Hawlina, specialist urolog, v trebušno votlino vstavi posebno iglo in po njej napolni trebušno votlino z ogljikovim dioksidom. Bolnikova trebušna votlina je ves čas posega napolnjena z ogljikovim dioksidom. "To nam omogoča, da lahko operiramo, sicer ni prostora. Predstavljajte si, da bi imeli neke predmete v balonu: če je balon spuščen, ne moreš delati," pojasnjuje Hawlina.

Nato naredi 8 mm dolgo zarezo nad popkom in vanjo vstavi troakar, jekleno cevko, za vhod v trebušno votlino. V cevko vstavi kamero in preveri, kam varno namestiti druge troakarje za robotske roke. Za tem naredi še pet majhnih zarez in namesti preostale troakarje: tri, ki so, poleg tistega za kamero, namenjeni robotskim instrumentom, v dva pa bodo namestili laparoskopske instrumente; te bo upravljal kirurg asistent, ki bo ves čas ob bolniku. Posteljo nato nagnejo, tako da je bolnik nameščen z glavo za 27 stopinj navzdol, da se črevesje umakne iz medenice in ima kirurg lažji dostop do prostate.

Zatem nad bolnika pripeljejo štiri robotske roke in skozi troakarje vstavijo različne instrumente, ki jih potrebujejo pri operaciji. "To je prijemalka, to so električne škarjice in preparirna prijemalka, s katero lahko režemo tkivo in zapiramo žile," nam pokaže Hawlina.

Desetkratna povečava in 3D-pogled

Simon Hawlina se nato odmakne od pacienta in sede za eno izmed dveh konzol oz. ukaznih miz, kirurg asistent pa ostane ob pacientu, kjer bo pomagal kirurgu. Kirurg tako celotno operacijo izpelje, sedeč za konzolo z dvema krmilnikoma, s katerima upravlja robotske roke. "Ti krmilniki nam omogočajo, da vrtimo instrumente za več kot 360 stopinj, obračamo jih lahko v vse smeri in so bolj gibljivi kot naše zapestje." Konzola je opremljena tudi s pedali, s katerimi kirurg preklaplja med instrumenti, sproži električni tok in upravlja kamero. "Z elektriko koaguliramo žilje, prekinjamo tkivo, da ne krvavi, in je operativno polje čisto. Tako jasneje vidimo, kaj delamo," razlaga Hawlina.

Dobro vidljivost jim zagotavlja tudi kamera, ki omogoča pogled v trebušno votlino v 10-kratni povečavi. Kot izkušnjo opisuje Hawlina, je "konzola narejena tako, da imaš občutek, kot da si v trebuhu. Vse vidiš tridimenzionalno in v 10-kratni povečavi, zato lahko vse te strukture vidim zelo natančno, kar mi omogoča, da zelo natančno operiram."

Ker imajo v ljubljanskem kliničnem centru dve ukazni mizi, lahko za eno sedi kirurg, ki operira, za drugo pa tisti, ki se še uči. "Tako lahko vodiš mlajšega kirurga, da ne naredi napake. Bolj izkušen bdi nad mlajšim, in če se zgodi kaj nepredvidenega, lahko takoj prevzame nadzor." Pri zahtevnejših operacijah pa lahko sodelujeta dva izkušena kirurga, tako da operacijo izvedejo v timu. "Včasih kakšne stvari niso povsem jasne in je izjemno pomembno, da se lahko pogovoriš z nekom, ki se spozna na neko patologijo, kaj prerezati, ali se mu zdi še smiselno kaj odstranjevati. Tako dobi bolnik nekakšno konziliarno storitev."

Natančni gibi, manj poškodb okoliškega tkiva

Pri operaciji mora kirurg najprej spustiti mehur, da lahko pride do prostate – žleze, ki je skrita v medenici in leži pod mehurjem ter obdaja sečnico. Nato loči mehur od prostate in zatem še prostato od sečnice, pri tem pa ohrani čim več zdravega okolnega tkiva. "Pri tej operaciji moramo biti zelo natančni, da je bolnik po operaciji suh oziroma kontinenten." Pri natančnem delu je kirurgu v pomoč tudi to, da mu robotski sistem omogoča delo, kot da bi imel tri roke. Hawlina pojasnjuje: "Z močno prijemalko držim, dvigam in jo potem v nekem položaju fiksiram, zamenjam roko in zdaj s to delam. Tako kot kirurg pravzaprav pridobim eno roko." Po približno dveh urah milimetrskih gibov in natančnega odstranjevanja okoliškega tkiva in živčno-žilnih snopov je večji del operacije opravljen. "Vidite zdaj celotno prostato? Se je prikradla iz meglice," nam prostato na zaslonu pokaže Hawlina. Prostato dajo v trebušni votlini v vrečko. Asistent poda kirurgu pribor za šivanje, da lahko poveže sečni mehur in sečnico, prostato pa odstranijo skozi eno od odprtin v trebuhu in jo pošljejo k patologu na nadaljnje preiskave.

Robotske operacije – nepogrešljiv del sodobne medicine

V ljubljanskem kliničnem centru danes od 90 do 95 % operacij raka prostate opravijo z robotom. Pri robotskih operacijah je robot orodje v rokah kirurga, ki sedi za konzolo in upravlja robota. Vsak gib, ki ga naredi robot, je gib, ki ga vodi kirurg. Za delo z robotskim sistemom pa mora biti usposobljena celotna ekipa v operacijski dvorani. Ko so začeli operirati z robotom, je postopek trajal nekoliko dlje, saj se je celotna ekipa morala privaditi novega načina dela. Ob našem snemanju je dobro uigrana ekipa operacijo prostate opravila v dveh urah.