"Obveščamo vas, da je z dnem tem in tem doktor ta in ta prenehal delati v zdravstvenem domu. Vse paciente in pacientke naprošamo, naj si poiščejo novega družinskega zdravnika."

S takim ali podobnim obvestilom, objavljenim na spletni strani zdravstvenega doma, ali v sporočilu, prejetem po pošti, je v zadnjih letih marsikdo izvedel, da je ostal brez svojega osebnega zdravnika.

Sogovornica iz Ljubljane je to izvedela le dva tedna pred operacijo in se iskanja novega osebnega zdravnika lotila sama v svoji oklici, tudi med zasebniki, a tega ni našla. Nato je po nasvetu izbrala zdravnika s koncesijo, 20 kilometrov stran od kraja, kjer stanuje. "Priznam, da takega načina nisem bila ravno navajena. Do zdravnika zelo težko pridem, še takrat, ko me pokličejo, traja več kot 48 ur. Če bi bila neka urgentna stvar ... ne znam si predstavljati. Ne razumem, kako je lahko do tega prišlo, plačujemo zdravstveno zavarovanje, dejansko pa ostaneš brez zdravnika oziroma pomoči."

Marsikdo, ki ostane brez osebnega zdravnika, se najprej obrne na zastopnika pacientovih pravic. Mojca Mahkota je ena od dveh zastopnic pacientovih pravic v Ljubljani. Kot pravi, pred osmimi leti to, da kdo ne bi našel novega osebnega zdravnika, sploh ni bilo vprašanje. Zadnji dve leti pa je to postala največja težava, ob tem da ko ljudje pokličejo na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, jim tam rečejo, naj pogledajo na seznam, ki je objavljen na spletni strani.

"Tam moraš biti že kar vešč, da odkriješ, kateri zdravnik je tak, ki še sprejema, ker so napisani na seznamu najrazličnejši količniki, za katere povprečen pacient sploh ne ve, kaj pomenijo. Treba je povedati, da je osebni zdravnik glavni člen v verigi zdravstvenih storitev in dejansko brez osebnega zdravnika pacienti ne morejo dostopati do drugih zdravstvenih storitev, ki bi bile indicirane na podlagi ocene osebnega zdravnika. To je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in zdaj imamo dve vrsti zavarovanih ljudi, deprivilegirane brez osebnega zdravnika in tiste, ki ga še imajo. Vprašanje pa je, glede na starostno strukturo zdravnikov, koliko časa ga bodo še imeli."

Ob iskanju družinskega zdravnika se marsikdo zanaša na to, koliko glavarinskih količnikov je zapisanih na seznamu Zavoda za zdravstveno zavarovanje pri posameznem zdravniku. Zdravniki lahko zavračajo paciente, ko dosežejo 1895 glavarinskih količnikov (GK), pri čemer je glavarina določena glede na obremenitev zdravnika. A večkrat pri tem nastane nesporazum.

Tudi za Zdravstveni dom Ljubljana lahko na seznamu najdemo zdravnike, ki naj bi po podatkih glavarinskega količnika še sprejemali nove paciente. A resnično stanje je drugačno, pravi Tea Stegne Ignjatovič, družinska zdravnica in strokovna direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana. "Ti seznami ne držijo, saj so na njem zdravniki, ki delajo v ambulantah v domu starejših občanov, kjer imajo svojo opredeljeno populacijo in se pri njih ni mogoče opredeljevati celi populaciji. Smo zavod tudi že sami večkrat opozorili, da je treba te sezname prevetriti in te zdravnike umakniti, ker so zavajajoči za paciente."

Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pravijo, da seznam družinskih zdravnikov na svoji spletni strani posodabljajo trikrat mesečno, in sicer izključno na podlagi podatkov, ki jim jih sporočijo zdravstveni domovi in drugi izvajalci, kar pomeni, da so zanje odgovorni izvajalci. Objavljeni podatki o zdravnikih, ki še lahko opredeljujejo nove zavarovance, sicer ne vsebujejo tudi podatkov o njihovi daljši bolniški odsotnosti, porodniškem dopustu, vendar pa je dolžan izvajalec za take primere urediti nadomeščanje z nadomestnim zdravnikom. Zavod za to namreč izvajalce tudi plača, pravi docentka doktorica Tatjana Mlakar, generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

"Zavod za zdravstveno zavarovanje ni tisti, ki bi bil odgovoren, da zavarovanim ljudem zagotovi zdravnika, zavod plačuje programe. V vsakem primeru pa tiste zavarovance, ki izgubijo svojega izbranega osebnega zdravnika, usmerjamo k temu istemu izvajalcu. Če je to ZD Ljubljana, kjer se je en zdravnik upokojil, tega zavarovanca usmerimo nazaj v ZD Ljubljana, to pa zato, ker imamo tak sistem, da temu ZD še vedno plačujemo glavarinsko vrednost tega programa naslednji dve leti. S tem želimo zagotoviti, da bo ta izvajalec, kjer je zavarovanec izgubil svojega izbranega osebnega zdravnika, zavarovancu tudi v naprej zagotavljal storitve, dokler ne bo nadomestil zdravnika, ki je odšel."

Treba je poudariti, da tudi ljudje, ki so ostali brez osebnega zdravnika, ne ostanejo brez zdravstvene oskrbe. Tako je tudi v ZD Ljubljana, kjer imajo tako imenovani rdeči alarm, protokol obravnave bolnika v nujnih stanjih. V vseh enotah imajo dežurnega zdravnika, na katerega se lahko obrnejo tudi pacienti, ki potrebujejo neko nujno, neodložljivo storitev, če nimajo svojega osebnega zdravnika ali je ta odsoten. Ena od neodložljivih storitev je tudi na primer odprtje bolniške odsotnosti.

V Zdravstvenem domu Ljubljana imajo sicer sto programov družinske medicine, torej nekje sto ambulant. V zadnjih dveh letih je odšlo 16 osebnih zdravnikov ali zaradi upokojitve ali drugih razlogov in vseh teh odhodov jim ni uspelo nadomestiti s specialistom družinske medicine, ker jih na trgu dela ni. V zadnjih dveh letih so zaposlili osem novih zdravnikov, manjkajoče nosilce nadomeščajo z zdravniki po podjemih pogodbah, pomagajo si s specializanti ali pa te odsotnosti nadomeščajo od rednem delu stalni zdravniki, pravi Tea Stegne Ignjatovič, družinska zdravnica in strokovna direktorica Zdravstvenega doma Ljubljana.

"Dejstvo je, da je določen delež teh pacientov ob odhodu nosilca ostal brez osebnega zdravnika. To ni težava le v Ljubljani, tako je po vsej Sloveniji. Mi imamo trenutno 16 razpisov za različne odsotnosti, tako zaradi odhoda, porodniške odsotnosti, daljše bolniške odsotnosti, torej več razpisov, kot je nepokritih programov, in žal teh prijav ni. Pacienti so starejši, imajo več kroničnih bolezni, so poli morbidni in njihov čas za obravnavo se je bistveno podaljšal. Običajno imamo pacienta v ambulanti pol ure ali več. Tempo, kot smo ga imeli pred 20 leti, je danes neizvedljiv, tudi mladi zdravniki ne želijo delati kot po tekočem traku. Zato se nakazuje, da če to pomanjkanje zdravnikov v naslednjih letih ne bo, in najverjetneje ne bo, ustrezno rešeno, ker priliva teh zdravnikov ni, da ne bomo mogli za paciente tako celovito skrbeti kot smo včasih."

A podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo, da je pri nas pravzaprav več družinskih zdravnikov kot pred leti, a imajo ti manj opredeljenih pacientov. Zavod ta hip financira 956 ambulant družinske medicine oziroma 956 družinskih zdravnikov, kar je za sto več kot leta 2013. Prav tako v Ljubljani z okolico financira dodatnih 18 ambulant družinske medicine oziroma dodatnih 18 družinskih zdravnikov v primerjavi z letom 2015. Tatjana Mlakar, generalna direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

"Verjetno je marsikaj povezano s hipnimi razmerami, predvsem pa je trenutno stanje povezano s sklenjenim sporazumom, ki ga je vlada s predstavniki sindikatov sprejela 2017. Takrat je bil dogovorjen limit glavarinskih količnikov, do katerega posamezni osebni zdravniki še opredeljujejo, kar je takrat storila, ne da bi za to zagotovila pogoje. Pogoji pa bi bili, da bi bilo na voljo dovolj novih zdravnikov, ki bodo vstopali v sistem ob dejstvu, da je bil ta glavarinski limit znižan. Trenutno nam po glavarinskem količniku 1895 primanjkuje več kot 200 izbranih osebnih zdravnikov. Če bi šli po črki sporazuma naprej na 1500 glavarinskih količnikov, bi nam lahko čez noč primanjkovalo že več kot 500 izbranih osebnih zdravnikov. Zanimivo pa je dejstvo, da nekateri izbrani osebni zdravniki zelo kakovostno izvajajo svoje storitve tudi za več kot 1895 glavarinskih količnikov."

Na to precej kritično odgovarja Rok Ravnikar, specialist družinske medicine in predsednik Odbora za osnovno zdravstvo na Zdravniški zbornici. Zaposlen je v Zdravstvenem domu Kamnik, pred tem je delal v Ljubljani in razmere dobro pozna.

"To je še eno zavajanje. Neverjetno je, da se to ponavlja že pet let. Če bi bil samo glavarinski količnik problem, naj uvedejo, da lahko en zdravnik vpiše milijon pacientov. V Sloveniji bosta dovolj le dva zdravnika in vsi ljudje bodo imeli svojega zdravnika. Treba je vztrajati, da glavarinski količnik ni politična odločitev, ampak strokovna. Če imam jaz na dan v svoji ambulanti 390 minut časa in pregledam 39 pacientov, sem za vsakega namenil 10 minut. Vprašajmo se, ali je 10 minut veliko ali malo za posameznega pacienta. Jaz lahko pogledam 390 pacientov na dan, ampak vsak bo dobil eno minuto. Za moje pojme je to zelo nesramno, da se ta strokovni kriterij prikazuje kot vzrok za pomanjkanje zdravnikov."

Rok Ravnikar, specialist družinske medicine, ob tem dodaja, da so bili prav zdravniki družinske medicine tisti, ki so opozarjali na težave in na to, kaj bo sledilo. Med epidemijo pa se je ta problematika zaradi intenzivnosti potreb po zdravstvenih storitvah razgalila do konca. Zdravniki so zaradi preobremenitve izgoreli in odhajajo, pacienti pa imajo velike potrebe po zdravstvenih storitvah. Občutek ima, da so že večkrat povedali vse, vsi so vse slišali, spremni pa se nič.

"Že samo če pogledamo, koliko zdravstvenih ministrov se je v Sloveniji zamenjalo, očitno zdravstvo le ni taka prioriteta za Slovenijo. Ko bo nekoč zdravstvo resnično prioriteta in to zdravstvo v smislu zdravja ljudi, pacientov, ko se bodo največje sile, tudi politične, angažirale za to, da nekaj spremenijo, se bo rešitev tudi zgodila. Nismo zdravniki odločevalci in jeza ljudi na zdravnike ne bo prinesla rešitve. Ljudje morajo svoje pravice zahtevati od tistih, ki o tem odločajo."

Renata Rajapakse je direktorica Zdravstvenega doma Domžale, sicer specialistka družinske in urgentne medicine, pa tudi sekretarka v direktoratu za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje.

"Primarno zdravstveno varstvo je bilo res ves pretekli čas nekako zapostavljeno. Ali ministrstvo ali država je zaspala v tem, kaj vse danes zdravnik na primarni ravni dela, sistemske rešitve na ravni primernega zdravstvenega varstva pa se niso spremenile in zaradi tega se je zdaj zgodilo to sorazmerje. Kaj je krivo? Jaz si predstavljam, da tudi to, da pri nas nimamo sistemsko urejenega strateškega vodenja in organizacije primarnega zdravstvenega varstva."

Nekaj upanja za boljše stanje na tem področju je morda v prihodu zdravnikov iz tujine. Soglasje je za 72 zdravnikov družinske medicine, ki bi jih lahko vključili. S tem namenom se je zanje spremenilo preverjanje slovenskega jezika, in to tako, da bodo pri njih preverjali strokovno vsebinsko slovenščino s področja, na katerem bo zdravnik delal, in ne tiste klasične stopnje C1.

Rok Ravnikar pravi, če se na neko težavo opozarja 20 let, se ne bo rešila v enem letu. A Slovenija potrebuje rešitve tukaj in zdaj, saj nam že zdaj primanjkuje zdravnikov, ti pa še naprej odhajajo. Sam je bil vključen tudi v delovno skupino za pripravo reforme razvoja primarne ravni v Sloveniji do leta 2031 in njihovi predlogi so šli tudi v smer, kaj lahko od teh zdravnikov, ki jih še imamo, pridobimo več. "Če sam osebno polovico svojega časa porabim za neko klikanje po računalniku, za administrativna poročanja, šifriranje, morda lahko ta čas pridobimo ali s prilagoditvijo administrativnih obremenitev ali pa z dodatno pomočjo kadra, ki se bo ukvarjal s temi stvarmi, administracijo, birokratizacijo in tako sprostimo več časa za paciente. Zdaj čakamo na tako imenovani Aneks 1 k splošnemu dogovoru za leto 2021. Kar je že tako posebnost, da se konec leta sprejema sprememba pravil za tekoče leto, ki bo samo še en mesec. Ampak če bo tukaj nakazana neka pozitivna sprememba, potem je to mogoče kakšen pozitiven znak za izboljšave v prihodnje."

Tako predstavniki zdravniške stroke kot odločevalcev so šli na ogled tudi v Katalonijo, kjer so sredi osemdesetih let povzeli naš model takrat dobre prakse primarnega zdravstvenega varstva, ki so ga nadgradili in zapeljali v pravo smer. Tam imajo tudi posebno organizacijo na državni ravni, ki se ukvarja samo s primarnim zdravstvenim varstvom. Tam ves čas spremljajo podatke, kaj se dogaja s stroko, s stroški, in zato lahko na ravni celotne regije vplivajo na to, da se sistem razvija v smer, kot ga potrebujejo pacienti. Ob tem pa se je tam v enakem času zamenjalo precej manj ministrov za zdravje kot pri nas.