Andraž Kopač je bil na čelu Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana od maja 2016 do januarja 2018. Kot je poudaril na zaslišanju v DZ-ju, je bila ureditev otroške kardiologije med njegovimi prioritetami. Spomnil je, da so sprejeli akcijski načrt in v letu 2017 tudi vzpostavili center za obravnavo otrok in odraslih s prirojeno srčno napako.

Za najpomembnejši korak pri urejanju razmer je označil sklenitev pogodbe s praško bolnišnico Motol, ki jim je v letu 2017 prinesla stalno prisotnost pediatričnega kardiokirurga, kar je bilo ključno za kakovost in varnost obravnave otrok. Po njegovih besedah je tedaj program deloval "odlično, ni bilo nepričakovanih zapletov in tudi ne smrtnih primerov".

"Program je bil zaradi optimalne organizacije zelo racionalen," je tedanje razmere na otroški kardiologiji v ljubljanskem UKC-ju dodatno pohvalil Kopač. Po njegovih besedah pa so se žal kmalu soočili s kritikami "kvazistrokovnjakov in ljudi s činom", ki so zagnali negativno kampanjo proti programu ter želeli v strokovni in laični javnosti dokazati, da je vse narobe.

Glede sodelovanja med vodstvom UKC-ja in ministrstvom za zdravje je pojasnil, da je bilo to sprva "normalno, nato pa se je odnos ministrstva brez utemeljenega razloga obrnil na glavo". Tedaj je po njegovih besedah tudi steklo ustanavljanje Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), ki je bil zamišljen kot samostojni javni zavod, in ne kot del UKC-ja. Projektu NIOSB ni nasprotoval, zmotilo pa ga je, da že od začetka pristojni vanj niso vključili tudi vodstva UKC-ja Ljubljana.

Drugačen pogled Marolt Medenove

Marolt Medenova se ni strinjala s Kopačevo oceno, da je otroška kardiologija v letu 2017 doživljala zlato dobo, kajti tedanje razmere nikakor niso bile idealne, "saj so se dogajale zadeve, ki se ne bi smele". Po njenih besedah so glavno oviro predstavljali slabi medosebni odnosi med zdravniki in njihov odnos "do vseh, ki niso imeli bele halje".
Poudarila je, da si je ves čas prizadevala premakniti zadeve v dobro otrok, a za to ni imela možnosti. Po njenih besedah je na kritične razmere opozarjala tako znotraj kot zunaj UKC-ja, a je vse ostalo pri obljubah. Spomnila je, da se je obrnila tudi na svet zavoda, ministrstvo za zdravje, zdravniško zbornico in nazadnje na Komisijo za preprečevanje korupcije.

"Med zdravniki je veliko odločnih, so pa tudi taki, ki svojemu poklicu delajo veliko škodo," je bila kritična. Dejala je, da je kot poslovna direktorica pediatrične klinike trčila v "lažno kolegialnost brez meja", ko zdravniki brez izjeme stopijo v bran tudi tistim svojim kolegom, ki si ne zaslužijo podpore, saj očitno delajo slabo in "skrbijo za svoje vrtičke".

"Če bi bila tudi sama zdravnica, bi verjetno lahko več dosegla," je opozorila. Dodala je, da je verjela v projekt NIOSB-ja, saj je bila to po njenem mnenju "edina smiselna rešitev v tedanji kritični situaciji".